fbpx

Ljubo Bavcon nikoli ni bil “borec za človekove pravice”, kot to lažno trdijo osrednji mediji

Utemeljitelj povojnega kazenskega prava Ljubo Bavcon. (Foto: STA)

Osrednji mediji so ob nedavni smrti Ljuba Bavcona slednjega opisali kot velikega pravnika in zaslužnega profesorja Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Pojavile pa so se celo navedbe, da je imel “pomembne zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in svoboščin”. Pravnik Boštjan M. Zupančič pa je bil eden tistih, ki je nedavno na RTVS razgalil njegovo senčno stran – vlogo v povojnih pomorih. Bavcon pa nam bo v spominu ostal tudi kot goreči apologet zloglasnih dahavskih procesov, kar pa je razkril profesor Rudi Kocijančič. 

Avtor represivnega kazenskega prava Ljubo Bavcon je navedbe v oddaji Odkrito na 3. programu RTVS sicer zanikal, rekoč, da gre za “neresnične obtožbe na njegov račun, ki sodijo med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime”. In ker je bil že v letih (97 let), se ni želel podajati na dolgotrajno sodno pot, da bi opral svoje dobro ime. Razsodba v njegovo korist vsekakor ne bi bila presenetljiva, saj je znano, da je ključno vplival na oblikovanje povojne kazenske zakonodaje, njegov vpliv pa je segal še v obdobje samostojne Slovenije. Med drugim je soustanovil Forum 21. Njegovo delovanje najbolje opiše rek, ki ga je izrekel sam: “Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve …” Sadove takšnega razmišljanja in delovanja žanjemo še dandanes.

V Sloveniji imamo sistem, ki uspešno ščiti prvorazredne in njihove zveste lakaje. Na to je opozorila tudi novinarka Mojca Vočko: “Kako to izgleda v praksi, je vesoljna Slovenija gledala (tudi) zadnje dni: Zoran Stevanović, ki je med drugim grozil z državnim udarom in z blokadami cest med eminentnim zasedanjem vrha EU na Brdu pri Kranju, ni bil priveden niti pred preiskovalnega sodnika.” Fužinski “slavček” Zlatan Čordić Zlatko, sicer goreč častilec balkanskih korenin, pa v isti kriminalki kljub policijski zahtevi ni dobil pripora, pred njim ga je obvarovala Bavconova učenka Marjutka Paškulin kot preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki mu (še vedno) predseduje specialni aparatčik Marjan Pogačnik, ki mu ne manjkajo niti hude miličniške “reference”.

 

 

Avtor represivnega kazenskega prava v nekdanjem totalitarnem sistemu Ljubo Bavcon. Knjiga med norci, zločinci in ljudožerci: ali kako je sodeloval pri likvidacijah v Šentvidu pri Ljubljani. (Foto: posnetek zaslona)

Kot še ugotavlja novinarka, Pogačnik še dandanes zakulisno odreja sodne likvidacije – specialno, ko je treba (ob)varovati ponosne naslednike komunistov, prvorazredne, elito. Takrat Pogačnik kot posvečen operativec globoke države poseže po katerem koli kriminalnem, nezakonitem “sredstvu”, podobno kot zverinski Bavcon davno nekoč. “Udbomafijec je diagnoza, ki mu jo je javno podelil (zdaj že bivši) kazenski sodnik Zvjezdan Radonjić, Pogačnikova udbomafijska žrtev. Ima pa ta isti mali Pogačnik tudi vrline: vse od ljubezni do alkohola tja do strasti do žensk tako mimo njegove žene.”

 

Boj zoper kriminaliteto in socialistična družba, Ljubo Bavcon (Foto: posnetek zaslona)

Priče navajajo Bavconovo vpletenost v povojne poboje
Pa se vrnimo k Bavconovim dejanjem s konca 2. svetovne vojne, ki so usodno zaznamovala številna človeška življenja. Govora je o tisočih žrtev. Ob tem prilagamo pričevanje Franceta Turšiča, ki pripoveduje, kaj se je dogajalo v Škofovih zavodih v tistem mračnem obdobju: “Mamo so odvlekli v Šentvid v škofove zavode, po skupinah so jih privlekli noter. Tja je prišel Ljubo Bavcon in jo zagrabil za komolec. In potem jo je še celo življenje zeblo v komolec. Tudi če je bila še taka vročina, jo je zelo zeblo.” Za njo pa je stal mlad fant. Star naj bi bil 15 let, 16 let. In mamo je Bavcon porinil proč ter tistega fanta zagrabil, ona pa se je zatem izmuznila malo naprej in pomešala med ostale. Če bi jo Bavcon dal na tovornjak, bi bilo z njo konec, ne bi je več mogli rešiti.

Kako je Bavcon opravičeval dahavske procese. Iz knjige Dachauski procesi v  Sloveniji. (Foto: posnetek zaslona).

Zatem so prišli s sodišča iz Ljubljane trije partizani ter jo odpeljali v zapore na Miklošičevo na zaslišanje. Tedaj je prišla v roke Mitje Ribičiča. Bil je okruten človek. Vsakokrat je morala na zaslišanje priti popolnoma naga in po vseh štirih, on pa jo je mlatil s pendrekom. “Tako da je imela takšne brazgotine, da bi lahko prst dal vanje. In govoril ji je, ‘ti si jih izdala, ti si jih izdala’. S tem je mislil domobrancem. In ker to ni bila resnica, tega ni priznala. Ko se je to dogajalo, je bila stara 27 let. Pod dveh letih in pol je bila izpuščena. Če ne bi imela otrok, bi storila samomor. Bavcona je opisala kot suhega z “obrazom hudiča”, ki je imel satanski pogled. Kot “satana” in “živega hudiča” pa je opisala tudi Ribičiča.

Nova slovenska zaveza o tem, kako si je Bavcon državo zamišljal kot instrument nasilja. (Foto: posnetek zaslona)

Zrelativiziral je dahavske procese
Bavcon pa ima na grbi tudi prikrivanje resnice o dahavskih procesih. To je pojasnil ustavni pravnik Boštjan M. Zupančič: “Vem, da je Kučan še v osemdesetih letih naročil Bavconovo, sebi uslužno (angl.: self-serving) študijo o dahavskih procesih, da bi se partija – pred spremembo režima! – pred očitki vnaprej zavarovala: še preden so bili ti zaradi režima sploh mogoči.” Rudi Kocjančič (zaslužni profesor prava; up. u.), ki je moral to objaviti v Reporterju, ima popolnoma prav. Da profesorja Furlana ne univerza in ne pravna fakulteta nista spodobno rehabilitirali in to, da je Bavcon kljub vsemu, kar je o njem razkril tudi Kocjančič, še vedno “zaslužen” profesor na pravni fakulteti, dokazuje, da posledice zgodovinskega ressentimenta še zdaleč niso odpravljene. “Živijo tu med nami še naprej: tudi lustracija jih ne bi odpravila …” Kot je razvidno iz ene izmed zgornjih prilog, je bil Bavcon prepričan, da so bile žrtve dahavskih procesov “gestapovski agenti iz dobe okupacije”, da bi tako zmanjšal krivičnost, zločinskost in okrutnost teh procesov.

Bavcon in Kučan sta bila ves čas dobra tovariša. (Foto: STA)

Prav Kocjančič pa je leta 2015 pojasnil, kaj so bili dahavski procesi: “V preteklem letu je minilo 65 let, odkar je povojna komunistična oblast na zločinskih dahavskih procesih obsodila 26 nekdanjih zapornikov v Dachauu in Buchenwaldu, v udbovskem žargonu, predvsem kot ‘gestapovske agente’.” Od tega deset na smrt, druge na visoke zaporne kazni, trije so zaradi mučenja naredili samomor. Letos se izteka 65 let od treh zadnjih procesov s šestimi obsojenimi; med vsemi obsojenci je bilo 16 komunistov, med njimi tudi trije španski borci. “Na žalost v naši politični in strokovni javnosti o teh procesih še vedno prevladuje mnenje prof. Ljuba Bavcona.” Znano je tudi, da Bavcon ni nikdar sprejel dejstva, da je bil partizanski boj zlorabljen s strani komunistov, na kar je opozoril zgodovinar Igor Omerza. Umrl je kot častni meščan Ljubljane v družbi Josipa Broza Tita, Edvarda Kardelja, Janeza Stanovnika in drugih zločincev, za svoja hudodelstva pa ni nikdar odgovarjal.

Osrednji mediji so Bavcona prikazali kot “borca za človekove pravice”. (Foto: posnetek zaslona)

Domen Mezeg