fbpx

Ljudmila Novak gre na smetišče zgodovine

Evroposlanka Ljudmila Novak (Foto: STA)

Očitno kampanja pred predsedniškimi volitvami že prehaja v odločilno fazo, čeprav za zdaj še ni znano, kateri kandidati bodo dokončno evidentirani v predsedniški tekmi. Je pa jasno, da mora za potrebe tranzicijske levice nujno zmagati Nataša Pirc Musar, seveda tako, da bo zmaga na videz demokratična.

Včeraj je NSi sporočila, da bo njen kandidat za predsedniške volitve Janez Cigler Kralj, v prejšnji vladi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, sedaj pa vodja poslanske skupine NSi. Nekoliko presenetljivo, saj so mnogi, tudi v tranzicijski levici, računali, da bo znova kandidirala evroposlanka Ljudmila Novak in opravila potrebno umazano delo za Natašo Pirc Musar. Vendar se načrt ni posrečil, saj je Cigler Kralj veliko manj konflikten kandidat, ki sicer nima velikih možnosti za drugi krog, bo pa zanj uspeh že, če bo dobil toliko odstotkov kot NSi na zadnjih volitvah. Novakova ga je sicer (iz vljudnosti?) javno podprla, a zanjo je to dejansko konec njenega aktivnega političnega angažiranja in tudi nekakšne drže domnevne moralne avtoritete, ki jo je pred tem ohranjala.

Še več: Novakova je očitno naivno upala, da si bo zaradi svojega pljuvanja na prejšnjo vlado, kjer je bila članica koalicije tudi NSi, s strani tranzicijske levice nabrala dovolj naklonjenosti, da jo bodo tudi levi volivci podprli in posadili na uradno najvišjo funkcijo v državi. Očitno pa niti v lastni stranki ni imela dovolj podpore, da bi jo ponovno predlagali za kandidatko. Zato se lahko strinjamo, kar je o njej zapisal Bojan Požar: “Njeno mnenje ter njene poteze poslej niso več vredne počenega groša, ostanejo ji le še bruseljske XXL plače do konca tega mandata.”

Bo Pirc Musarjevo podprla SD?
Povsem jasno pa je, da ima tranzicijska levica trenutno precej težav, saj bo morala ustrezno “pokriti” Kučanovo izbranko za predsedniško mesto Natašo Pirc Musar, ki ima težave z zbiranjem podpisov, medtem ko niti Gibanje Svoboda niti SD nimata svojega kandidata na volitvah. Po tej plati nekateri nekoliko zamerijo NSi, da se je odločila za svojega kandidata in s tem prispevala k drobitvi glasov na desnosredinski strani, medtem ko Anže Logar, prav tako minister v prejšnji vladi kot že omenjeni Cigler Kralj, izvaja kampanjo že dva meseca in pol. Nekaj slabe volje je sprožil tudi Alojz Kovšca, ki je možnost svoje kandidature napovedal zelo pozno, čeprav se je njegovo ime pojavljalo v javnosti že zelo dolgo in so mnogi v njem videli skupnega kandidata pomladne strani. Nina Krajnik, ki je svojo kampanjo začela dokaj zgodaj in odločno, pa je, kot pravijo naši viri, precej opešala in glede na pomanjkanje političnih izkušenj javnost nagovarja na nekoliko preveč intelektualen način, včasih tudi nekoliko preveč agresivno, kar ni ravno lastnost, ki pritiče bodočemu predsedniku republike. Svojega kandidata naj bi imela Levica, vendar ga za zdaj (še) ni predstavila – zaradi afere Smodej ima stranka sedaj precej hude težave.

Janez Cigler Kralj (NSi) in Anže Logar (SDS) sta bila v prejšnji vladi ministrska kolega, zato je mogoče pričakovati dokaj umirjen odnos med njima. Če bi v igro vstopila Ljudmila Novak, bi bilo verjetno drugače in bi opravila umazano delo za Natašo Pirc Musar. (Foto: STA)

Upor na RTV kot mlin na vodo NPM?
Glede na težave Nataše Pirc Musar, ki se je zadnje čase zapletla v slepomišenje glede sestankovanja njenega moža Aleša Musarja Tomažem Veselom, nekdanjim predsednikom Računskega sodišča in sedanjim funkcionarjem Odlazkovih medijev (spomnimo: Odlazkov tednik Reporter je Pirc Musarjevo krepko obdeloval, ker je računal na uspeh Marte Kos, a je slednja nato odpadla kot gumb od hlač), je pričakovati, da bo skušala tranzicijska levica njej v prid izrabiti tudi vojno na RTVS. Zato pričakujejo, da bodo družbeno-politični delavci v informativnem programu nacionalne televizije stopnjevali svoj pritisk in pred javnostjo ponavljali, kako ubogi so, ker ne morejo svojega novinarskega poklica opravljati normalno in profesionalno, češ da nanje neznosno pritiskajo (bojda seveda še najbolj novi direktor TVS Uroš Urbanija), in so pred kratkim že drugič, menda “iz obupa”, zasedli kar studio, iz katerega vsak dan poteka prenos TV dnevnika.

Toda za zdaj nihče od teh upornikov ni povedal konkretnega primera političnih pritiskov na novinarsko profesionalnost, saj so se očitno skozi desetletja dirigirane propagande že navadili, da javnost naseda mitu o tem, da ima desna opcija menda velike težave s spoštovanjem medijske svobode, in to celo takrat, ko je v opoziciji. No, vlogo žrtve igrajo tako, da najprej zasedejo studio in nato sprožijo odziv vodstva RTVS in ukrepe, kar naj bi bil dokaz za pritiske. Kar je seveda precej prozorno in kaže na politikantsko mentaliteto tistih, ki so prepričani, da “ne-naši” na RTV Slovenija nimajo kaj iskati. In seveda ob tem izvajajo že preverjeno taktiko preventivne vojne: že vnaprej napovedujejo, da se bo RTVS s prihodom novega voditelja Odmevov (to je Luka Svetina) spremenila v nekakšno kopijo Nove 24TV, sami pa si še naprej želijo politično služenje starim gospodarjem, vse v duhu politike Staneta Dolanca in Franca Popita.

Pirc Musarjeva v Tarči o menda nesprejemljivih pritiskih politike na RTV – koga vleče za nos?
Seveda bo za prihodnost RTVS zelo pomemben tudi referendum o novem zakonu, ki ga je vlada prek koalicije v DZ na rokohitrski način vsilila, da bi čim prej prevzela popolno oblast na Kolodvorski in Tavčarjevi. Za zdaj se še zbirajo podpisi za referendum in bržkone bo tranzicijska levica naredila vse, da do referenduma ne pride, prav tako bo tudi skušala izsiliti, če bo do referenduma prišlo, večinsko podporo javnosti (ali pa premajhen kvorum, s čimer bi novi zakon obveljal). Očitno pri tem samozavestno računa tudi na svoje nevladne organizacije, ki so lani uspešno izpeljale referendum o zakonu o vodah.

Tanja Fajon (SD) in Robert Golob (GS) imata problem, saj njuni stranki nimata svojega predsedniškega kandidata na prihajajočih volitvah. (Foto: STA)

Družbeno-politični delavci na RTVS pa ob tem seveda računajo tudi na pomoč Nataše Pirc Musar, ki je v začetku devetdesetih let delovala kot voditeljica TV  dnevnika, pred osmimi leti pa je kandidirala za funkcijo generalnega direktorja RTVS. Kot je znano, je v nedavni oddaji Tarča, kjer so, namesto da bi organizirali pogovor o nedavni seksualni aferi Fotopub, raje organizirali nekakšno soočenje, čeprav kandidati še niso niti evidentirani, osrednjo vlogo pa sta imela Nataša Pirc Musar in Anže Logar, ki je v oddaji ves čas nastopal v vlogi obtoženca in se je moral nenehno zagovarjati pred agresivnimi obtožbami, ki mu jih je nastavljala Erika Žnidaršič. Povsem očitno je bilo, da je bila Tarča organizirana z namenom nekakšne promocije NPM, ki že ves čas ponavlja znano mantro, kako je stanje na RTVS nevzdržno in je treba tam ustaviti vmešavanje politike (čigave že?), s tem pa seveda ves čas daje podporo političnim aktivistom v informativnem programu. In kot opozarja kolumnist Davorin Kopše: Pirc Musarjeva ob tem nič kaj predsedniško ignorira tiste, ki so tam zadovoljni in pozdravljajo kadrovske in organizacijske spremembe na RTVS. “Odnos do tega vprašanja vsekakor ni predsedniško politično moder. Ponavljanje izražanja pristranskega mnenja pa je v svojstvu predsedniške kandidatke poleg škodljivega tudi neumno početje,” meni Kopše.

“Vroča” fotografija NPM s Slavkom Kmetičem
Vendar ima Nataša Pirc Musar ob tem še eno težavo. Leta 2014, v času, ko je bil Janez Janša v zaporu in se je potegovala za funkcijo generalnega direktorja RTVS (in kasneje neslavno pogrnila), je vedela, da mora za svoj uspeh na svojo stran dobiti tudi nekaj članov programskega sveta, ki politično sicer niso na njeni strani, saj bi jih lahko s svojimi zavezami prepričala k podpori, ki jo je potrebovala za uspeh. Tako se je v eni od ljubljanskih gostiln sredi leta 2014 sestala s programskim svetnikom Slavkom Kmetičem, ob tem pa je nerodno, ker sta bila očitno na zelo vidnem mestu in ju je “oplazil” fotoaparat enega od gostov, fotografija pa se je še isti dan znašla na spletni strani Demokracije z ugibanjem, kaj naj bi pomenilo tovrstno sestankovanje. Seveda je sledilo precejšnje razburjenje, mnogi vplivneži tranzicijske levice so Pirc Musarjevi močno zamerili “skrivno” pogajanje s Kmetičem, ki bi lahko po njenem mnenju v programskem svetu priskrbel potrebno večino za njeno imenovanje. Kar je tudi vplivalo na to, da ji pohod na vrh RTVS ni uspel.

Nataša Pirc Musar se je ob kandidaturi za funkcijo generalnega direktorja RTVS “na skrivaj” sestala s članom programskega sveta Slavkom Kmetičem, zaradi objave fotografije je njena kandidatura spodletela. Ji lahko spodleti tudi pri predsedniški tekmi? (Foto: Facebook)

Je pa objava fotografije sprožila veliko nejevolje tudi med nekaterimi vidnimi člani VSO, zaradi česar se postavlja vprašanje, kako močne obljube je Pirc Musarjeva dala Kmetiču. V javnosti kroži več različic njenih zavez, celo o “opozicijskem” drugem programu TVS, a to so zgolj domneve. A navsezadnje: kdo lahko garantira, da bi svoje zaveze kot generalna direktorica RTVS tudi spoštovala?

Ker pa je “vroča” fotografija pred nekaj dnevi spet zaokrožila po družbenih omrežjih (zlasti po levičarskih Facebookovih skupinah), se je morala odzvati tudi Pirc Musarjeva in pojasnjevati, kdaj je fotografija nastala in o čem je tekla beseda s Kmetičem. Zanjo je ponovno širjenje fotografije hudo nerodno zaradi tega, ker je tednik Reporter Kmetiča pred kratkim javno obtožil spolnega predatorstva oz. napada na novinarko pred 25 leti v dvigalu. Mnogi njeni podporniki so zaradi fotografije nekako razočarani in celo napovedujejo, da ne bodo šli na volitve, češ da NPM ni tisto, za kar se predstavlja!?

Se bodo z diskreditacijo lotili Logarja?
Nekaj je jasno: več ko bo na dan prihajalo takšnih obremenjujočih informacij, težje bo tranzicijska levica ustrezno “pokrila” Pirc Musarjevo kot zmagovalko volitev, saj ji promocija v stilu žrtve propagande, ki naj bi prihajala tako s strani Odlazkovih kot SDS-medijev, ne bo kaj dosti pomagala. Zato bo v prihodnje zanimivo opazovati, ali se bodo morda poslužili kakšne medijske diskreditacije Anžeta Logarja. Slednji namreč deluje zelo povezovalno, kar je v tekmo za predsedniško mesto seveda modro. Je bil pa v preteklosti tudi predsednik parlamentarne preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala s preiskavo afere s pranjem iranskega denarja v NLB, pri čemer je dokaj umazano vlogo odigral tudi kasnejši direktor NPU Darko Muženič, ki je od konca julija spet direktor NPU in bo od zaposlenih, ki so na NPU prišli v zadnjih dveh letih, zahteval podrobne življenjepise.

In prav to vzbuja sume, da bi se vpleteni v pranje denarja iz policijskih vrst lahko Logarju maščevali s kakšno inscenirano afero. Očitki, ki sedaj letijo nanj zaradi članstva v “problematični” stranki, pa imajo ravno toliko teže, kot lahko dosedanjemu predsedniku Borutu Pahorju očitamo, da je bil v preteklosti član stranke “ponosnih naslednikov ZKS” in celo predsednik te stranke, a je vseeno lahko postal predsednik republike.

Tomaž S. Medved, Demokracija