Ljudstvo, “ljudstvo” in večna oblast

Foto: epa

Eno od gesel “kolesarskih protestov”, ki me je spravilo v dobro voljo, je, da si mora ljudstvo, ko je ogrožena njegova vladavina, slednjo priboriti nazaj. Seveda ni šlo niti brez tega, da me ne bi spomnilo na podobno modrovanje uglednega slovenskega filozofa in teologa Janeza Janžekoviča. Slednji je v Koledarju Družbe sv. Mohorja za leto 1946 med drugim ugotavljal naslednje:

Politika ni v tem, da tisti, ki ni na vladi, ruši tistega, ki je na vladi, in da tisti, ki je na vladi, zatira tistega, ki ni na vladi, in da oba od časa do časa zamenjata vloge. Tako je bilo le v bivši Jugoslaviji in je danes še povsod tako, kjer ni ljudstvo na oblasti. Pri nas pa imamo ljudsko republiko, odločilno besedo ima ljudstvo, fašizem je zlomljen” (Koledar DSM za leto 1946, str. 127). 

Misliti “glavno besedo ljudstva”
V kontekstu sedanjih razprav je posebej zanimivo, da filozof kot nasprotje “ljudstva na oblasti” izpostavi pojav menjave skupin na vrhu. Če je na oblasti “ljudstvo”, taka menjava seveda ni potrebna. Tudi zaradi te briljantne, a vseeno nenavadne logike sem se vse od trenutka, ko sem svojega nekdanjega profesorja Draga Ocvirka pred davnimi leti prvič slišal prebrati pričujoči odlomek, spraševal, kaj je Janžekoviča vodilo pri pisanju takšnih globokih misli. Glede na njegov miselni pedigre in zakoreninjenost v posebnem “vzhodnoštajerskem” toku slovenskega katolištva 20. stoletja ne morem popolnoma izključiti, da ni res mislil, da je tam konec leta 1945 v Sloveniji na oblasti “ljudstvo”.

Verjetnejša se mi je sicer zdela razlaga, da mu je te besede narekovala želja obvarovati znaten del ljudstva, ki je bil med bralci Mohorjevega koledarja, pred divjanjem “ljudstva” na oblasti. Tretja možnost, ki prav tako ni za odmet, je, da brez globokih Janžekovičevih misli o “ljudstvu na oblasti” in drugih na moč podobnih cvetk Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1946 preprosto ne bi mogel iziti.

Če je morda vendarle pravilna prva razlaga, je bil profesor Janžekovič vsekakor srečen človek. Ko je leta 1988 star in nasičen z leti, kot bi se reklo s svetopisemskim žargonom, umrl, je bilo namreč na Slovenskem “ljudstvo” še kar na oblasti. In če sledimo logiki ideologov kolesarskih protestov, se je oblast “ljudstva” z redkimi otočki, ko “ljudstvo” ni bilo na oblasti, nadaljevala tudi po letu 1990.

Matematika je udarila z repom
S tovrstno matematiko sem se pred volitvami leta 2018 in ob sestavljanju vlade po njih nekaj ukvarjal celo podpisani. Mislim, da se je delež ustavil nekje pri treh četrtinah “ljudske oblasti” po demokratičnih spremembah, se pravi, na Janžekovičevih petinštirideset let podlage. Čeprav sem že takrat opozarjal na potencialno eksplozivnost takšne številke, si, iskreno rečeno, nisem mogel (ali pa hotel) predstavljati, da ima suha statistika tako udarno moč. Kot si nočem zares predstavljati, da bi prvak slovenskega modroslovja jeseni leta 1945 pri sebi verjel opredelitvi “odločilno besedo ima ljudstvo” za stanje v Sloveniji.

A resničnost je znova boljša od fikcije. Kajti dva meseca po nastopu tretje Janševe vlade je več kot očitno, da del intelektualne in politične elite pod Alpami (skupaj z delom verjetno mlajšega dela javnosti) ni sposoben sprejeti samega pojava zamenjave oblasti. Oziroma se mu zdi, da takšna zamenjava, kot bi lahko razbrali tudi pri Janžekoviču, če ga beremo dobesedno, a priori pomeni “odvzem oblasti ljudstvu” in “fašizem”, če spet sledimo Janžekoviču.

Po mojem mnenju je narobe, celo zavajajoče reči, da te ljudi moti, ker sedanjo vlado vodi Janez Janša. Čeprav sem bil morda celo sam kdaj drugačnega mnenja, sem zdaj popolnoma prepričan, da ne bi bilo nič drugače, če bi se predsednik vlade – denimo – imenoval Matej Tonin. Kaj hitro bi kak intelektualec namreč ugotovil, da v ozadju v bistvu itak vlada Janša. In če bi bil slednji po naključju že mrtev, bi kak bolj sofisticiran novinar zapisal, da “nad premierjem Toninom lebdi dolga janšistična senca”.

V “imenitni družbi”
Če je torej težava (resnična) zamenjava oblasti kot taka, je Slovenija v škripcih. Postavlja se v nevarno bližino držav, kjer so imeli podobne težave. Na misel mi pride Kambodža, kjer je dolgoletni komunistični voditelj Hun Sen prve demokratične volitve izgubil, a je nekako izsilil, da je ostal pri koritu, do danes pa se je z različnimi mahinacijami znova tako utrdil na oblasti (kjer je že vse od leta 1984), da je za ohranitev svoje moči nazadnje preprosto prepovedal največjo opozicijsko stranko.

Dolgoletni predsednik (nekdanjega francoskega) Konga Denis Sassou Nguesso je, potem ko je v enopartijskih časih vladal državi že med letoma 1979 in 1992, v opoziciji mukoma prebil pet let, dokler ni zrušil svojega naslednika in od tedaj “slavno” predseduje novih triindvajset let. Ker je star šele sedeminsedemdeset let, bo najbrž – skupaj s svojo Delavsko stranko Konga – na vrhu še precej časa.

Nič lažje sestopanje z oblasti ne gre od rok njegovemu sosedu iz nekdanjega belgijskega Konga Josephu Kabili, ki je na oblasti nasledil svojega očeta Laurenta Kabilo. Sin nazadnje sicer ni kandidiral na volitvah, a je poskrbel, da je na njih zmagal tisti opozicijski kandidat, ki mu je bil bolj všeč. Njegova stranka ima tudi večino v parlamentu.

Podobnih “statističnih” težav kot Slovenija in zgoraj navedeni cvetober po letu 1990 ni imela praktično nobena srednje- in vzhodnoevropska država, če odmislimo Rusijo in Belorusijo. V Ukrajini je “ovekovečenje” oblasti leta 2004 preprečila “oranžna revolucija”. Teh težav kljub drugačnim napovedim leta 2000 in pozneje ni imela posttudjmanovska Hrvaška. Zagotovo jih bo čez nekaj časa v obilni meri imela Rusija. Ne glede na vse pa bom zelo razočaran, če jih bo morda nekoč imela Madžarska.

Uporaba nočne more
A vrnimo se k Sloveniji. Sedanji protesti ne ponazarjajo samo zelo očitno vprašanja, ki se v parlamentarni demokraciji pravzaprav ne bi smelo zastavljati. Kdor jih je zasnoval, je skoraj gotovo hotel hkrati prebuditi nočne more pri delu sedanje vladajoče koalicije. Hotel ga je spomniti, da je zaradi podobnih reči Janševa vlada pred dobrimi sedmimi leti že padla. Spuščanje zgodovinskih strahov iz steklenic ima seveda vedno še to vlogo, da povzroči pri nasprotniku nervozo in mu morda narekuje kakšno nespametno potezo, ki bi je sicer ne potegnil.

Najprej moram zaradi zgodovine seveda ponoviti že večkrat zapisano oceno, da tako imenovane “vseljudske vstaje” leta 2012 strogo vzeto sploh niso zrušile Janševe druge vlade. Bankrotirale so tisti trenutek v poznem decembru 2012, ko so protestniki, ki so se že tedaj menda bojevali za vrnitev “ljudstva” na oblast, neženirano izžvižgali predsednika republike Boruta Pahorja, ki ga je ljudstvo nekaj tednov prej prepričljivo izbralo proti izbrancu na oblast aboniranega “ljudstva” in s tem tudi ideologov protestov Danilu Türku v razmerju dva proti ena. Protesti so verodostojnost dokončno zapravili takrat, ko so po menjavi vlade čudežno popolnoma ponehali, s čimer je padla pogosto razglašana mantra, da so uperjeni proti “vsem elitam”. So pa seveda ustvarili do skrajnosti nestrpno pogromaško vzdušje, v katerega je nekaj tednov pozneje brez težav skočila KPK s svojim poročilom.

Kajpak imajo letošnji protestniki še nekoliko šibkejše izhodišče kot pred leti. Predvidevam namreč, da danes več ljudi kot leta 2012 ve in razume, da bi njihov morebitni “uspeh” h koritu na papirju znova pripeljal oblast “ljudstva” v podobi novega šarca (čeprav to skoraj gotovo ne bo Marjan Šarec).

Nujnost kompromisa z razumnimi
Je pa položaj za vladno koalicijo kljub temu neprijeten. Razumljivo je zato, da marsikdo razmišlja, da je potrebno enkrat za vselej razgraditi tiste silnice, ki omogočajo, da že obet zaresne menjave oblasti sproži vpitje o odvzemu oblasti “ljudstvu”, grožnjam demokraciji ali celo o fašizmu. Toda paradoksno igra na vse ali nič v danih okoliščinah skoraj gotovo ni prava pot. Trenutno se sicer predvsem v največji vladni stranki lahko vsaj do neke mere upravičeno zanašajo na to, da dobršen del ljudstva razume pomen “oblasti ljudstva” v Sloveniji in se še spomni, kako je njen zadnji formalni vodja po “slavnem vladanju” nedavno vrgel puško v koruzo. Toda na zgodovinski spomin ljudi se na Slovenskem ne kaže preveč zanašati.

Zato je v danih razmerah, še posebej, ker koncu epidemije očitno sledi družbeno in gospodarsko zahteven položaj, skoraj edini način za preboj dogovor z nedvomno obstoječim razumnim delom tistega dela politike, ki mu po konvenciji pravimo “levi” in ki se čuti za vnaprej določenega, da izvršuje oblast, seveda v imenu “ljudstva”. Dejanske razmere so žal take, da je skoraj nebrzdano obvladovanje države in njenih podsistemov v zadnjih sedmih letih samozavest na oblast aboniranih stopnjevalo do te mere, da se nekateri dejansko poigravajo z mislimi o nesprejemljivosti vsake prave spremembe. Česa takega ne leta 2004 ne leta 2011 vsaj glasno še niso upali razglašati. Zato brez kompromisov s tistimi, ki so se pripravljeni odpovedati vsaj temu monopolu, kratkoročno preprosto ne bo šlo. Pa naj se zdi ta nujnost še tako krivična.

Aleš Maver, Časnik