fbpx

Maske padajo! Akterji Irangate v ofenzivi za odkup Save

Banskter Matej Narat (Foto: STA)

Nalijmo si čiste vode: Sava je tako zadolžena, da ji nobena banka na svetu ni pripravljena odobriti posojila. Hoteli so v slabem stanju, delovni pogoji za zaposlene v še slabšem, dobavitelje pa izbirajo po nikomur izven podjetja logičnih ključih.

Zadnje dni kar naprej poslušamo in beremo o usodnem pomenu Savinih hotelov, njihov prehod v madžarsko lastništvo naj bi bil fatalen ne samo za Savo, ampak kar za cel turistični sektor pri nas. Portorož, Piran, Bled, Ptuj, Radence in Moravce bo domnevno odnesla povodenj, če teh hotelskih kompleksov ne bo še naprej vodila domača pamet z izjemnim managerskim duetom Klemen BoštjančičMatej Narat na čelu.

O uspešnosti vodenja Savinih hotelov najbolj zgovorno priča njihovo katastrofalno stanje z blejskimi biseri, kot so Jadran, Trst in Toplice na čelu. Ti zelo biserno kristalizirajo stanje duha v tem največjem slovenskem hotelskem podjetju in neučinkovitost njihovega vodenja. Ne pomaga jim niti državna pomoč: v 2020 so ustvarili 55 milijonov evrov prometa, od tega 23 milijonov evrov iz naslova turističnih bonov, 10 milijonov evrov pa so prejeli državne pomoči za covidno financiranje fiksnih stroškov. 33 od 55 milijonov so torej dobili podarjenih iz davkoplačevalskega žepa, pa še vedno ni pomagalo. Podjetje je tako zadolženo, da je ni banke na svetu, ki bi jim bila pripravljena odobriti posojila, ki ga potrebujejo za financiranje tekočih izdatkov, torej dobaviteljskih računov, plač ipd. Zato so se prisiljeni zadolževati pri nebančnih ustanovah, pogoji zadolževanja pa so v takšnih okoliščinah naravnost samomorilski. 8-odstotna obrestna mera je cena denarja, ki jo je pripravljen plačati samo življenjsko ogrožen človek – v našem primeru podjetje.

Savo uničujejo banksterji in slabi menedžerji
Za odločitvami, ki so družbo pripeljale v to nemogočo situacijo, so vedno ljudje, ki imajo moč odločanja. Sava res nosi doto ponesrečene tajkunske privatizacije, njena novejša zgodovina pa je v rokah upravljalskega dvojca Klemen Boštjančič in Matej Narat. O Boštjančiču vedo stari Adriaši povedati, da je eden najslabših direktorjev Adrie v njeni zgodovini, ki je pomembno prispeval k njenemu bridkemu koncu. Še zanimivejša in bolj poznana pa je zgodovina Mateja Narata. Gre za dolgoletnega bančnika, ki je postal hotelir zato, ker je bil iz bančništva praktično pregnan. Natančneje, Banka Slovenije mu leta 2010 ni podelila licence za vodenje A banke, takrat tretje največje banke pri nas. Razlog za to je njegova vloga pri podeljevanju posojil v letih 2002–2009, ko je bil kot član uprave NLB neposredno odgovoren za poslovanje z velikimi podjetji. V tem obdobju je nastala bančna luknja, ki smo jo nato financirali davkoplačevalci, za njo pa ni odgovarjal nihče izmed ključnih odločevalcev. Nasprotno, Narat je bil v ekipi predsednika uprave Marjana Kramarja, ki si je ob odhodu izplačal okrogel milijon za delovno uspešnost. Banka Slovenije ne podeli licence zaradi dejavnosti in poslov, ki jih je sklenil kandidat za člana bančne uprave in zaradi katerih je lahko ogroženo poslovanje banke.

Klemen Boštjančič je zavozil Adrio. (Foto: STA)

Zaradi enega izmed teh posojil je bil Narat novembra 2020 tudi pravnomočno obsojen na šest mesecev pogojne zaporne kazni. Sodišče pa ga je obsodilo, ker je kot član uprave NLB zlorabil položaj pri podelitvi kredita Simoni Dimic, vodji kabineta takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja. Veliko večji obseg pa je imela afera Irangate. V letih 2009 in 2010 so iranska podjetja prek NLB opravila za skupno milijardo ameriških dolarjev nakazil, kar je bila huda kršitev mednarodnih sankcij zoper Iran zaradi razvoja jedrskega orožja. Matej Narat je bil v tistih letih v NLB direktor področja za mednarodno poslovanje. S takšnim bremenom ni mogel ostati v bančništvu, zatočišče je zato poiskal v Savi d.d., modus operandi pa podoben tistemu v NLB: račun za zavožene odločitve na koncu plačajo davkoplačevalci. Seveda pa oseba s tako sporno poslovno preteklostjo ne more obstati na direktorskih funkcijah brez podpore vplivnih omrežij, ki prek tako šibkega direktorja lahko uveljavljajo svoje parcialne interese. Nedavno je dobremu vojaku Naratu na pomoč priskočil Borut Jamnik iz Modre zavarovalnice, ki je v slogu velikega rešitelja sporočil, da je zmožen in pripravljen kupiti Yokov delež Save. Narat in Jamnika sta stara zaveznike, še iz mladinskih časov ko ju je družilo članstvo v YES – društvu mladih podjetnikov. Jamnik velja za prikriti kader SD, Dimičeva, zaradi katere je Narat obsojen, pa prav tako, in sklepamo lahko, da Narata pri življenju ohranjajo ‘old boysi’ iz Kučanovega foruma. O Jamnikovi Robin Hoodovski ponudbi te dni hvalospeve piše Petričevo Delo, taisti Stojan Petrič pa je bil član Nadzornega svetu NLB ravno v Naratovem času in obdobju pranja iranskega denarja. Domneva, da se fantje niso zavedali kršitve mednarodnega prava, preden so omogočili iranske rabote v naši največji banki, je seveda naivna. Enako naivna je tudi domneva, da so fantje to počeli zaradi nesebične pomoči obubožanemu iranskemu ljudstvu. Od te milijarde dolarjev je veliko milijončkov končalo tudi v domačih žepih in ni tako težko ugotoviti, kdo je vse skupaj omogočil.

Z Naratom bi moralo opraviti tožilstvo in sodstvo
Pravnomočna obsodba za določena kazniva dejanja je ovira za članstvo v organu vodenja ali nadzora že po splošnih korporacijskih pravilih, ki jih najdemo v zakonu o gospodarskih družbah. Kljub temu je Narat še naprej član uprave v Sava d.d. Kako je to mogoče? Tako, da “obvladuješ” hišni sindikat ali pa vsaj ključne delavske zastopnike. Matej Narat je član uprave – predstavnik zaposlenih in to je uporabljeno kot nekakšen obvod za ignoriranje zakona, kar je za Narata običajen modus operandi. Je pa škodljivo za podjetje, za sindikat in druge oblike delavske organiziranosti pa naravnost sramotno: kako lahko propadli bančnik, pravnomočno obsojen podeljevanja posojil mimo pravil, v upravi zastopa delavce? To kaže na sprevrženost korporativne kulture v Savi, kjer so celo sindikat podredili lastnim interesom.

Za velikimi besedami o biserih in nacionalnem interesu zares stoji interes. Vendar ta ni nacionalni, temveč interes sedanje uprave, ki želi ostati v sedlu in še naprej upravljati z resursi podjetja na način, da imajo oni in njihova tovarišija čim več od tega. Če tega Avgijevega hleva ne znamo očistiti sami, naj ga pa tujci. Moravcev in Bleda ne morejo naložiti na kamion in odpeljati, raje vidimo urejene hotele, kot pa socialistične podrtije v “domači” lasti. Z Naratom pa naj enkrat za vselej – opravijo tožilstvo, policija in sodstvo.

Sara Kovač