fbpx

Mag. Andrej Aplenc: To, da globoka država promovira nov obraz za vsake volitve, je sindrom nedokončane tranzicije

Publicist mag. Andrej Aplenc (Foto: Polona Avanzo)

S publicistom mag. Andrejem Aplencem smo se pogovarjali o družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji, Evropski uniji in Združenih državah Amerike ter s tem povezanem vse bolj napetem in eksplozivnem mednarodnem dogajanju. Kot človek, ki je preživel komunistični totalitarizem, izkusil ameriško demokracijo in slovensko tranzicijo, zase pravi, da je “stari demokrat”, ki zelo aktivno spremlja tako slovenske kot ameriške medije in si na podlagi vsega tega ustvari svoje mnenje o dogajanju. Zato so njegove misli še vedno zelo sveže in jim je vredno prisluhniti.

Gospod Aplenc, na lastni koži ste občutili komunistično taborišče Goli otok. Pred časom je v slovenščini izšla knjiga hrvaškega zgodovinarja dr. Martina Previšića z naslovom Zgodovina Golega otoka. Ali je ob tem mogoče reči, da se je jugoslovanski komunistični diktator Josip Broz Tito kljub sporu s Stalinom leta 1948 zgledoval pri svojih totalitarnih metodah prav po njem? In po sovjetskem sistemu gulagov …

Mislim, da jih je nadgradil. Metode Golega otoka so vsebovale ključno razliko od gulagov in nacističnih taborišč, to je, da je bila prevzgoja osnovana na prisili, podkrepljeni s težkim fizičnim delom in lakoto, da zaporniki zagrešijo moralno in etično sporna dejanja, kot so pretepanje sozapornikov in ovajanje. Po nekaterih ocenah je temu podleglo dve tretjini do tri četrtine zapornikov. Nekateri pa tega nismo počeli, zato smo bili še drugič zaprti na Golem otoku.

Leta 1997 je izšla vaša knjiga Prodaja Slovenije, 2019 pa pri založbi Nova obzorja knjiga z naslovom Tranzicija. Se strinjate s tistimi, ki še danes pravijo, da tranzicija v Sloveniji še ni končana?

Seveda še ni končana, kar poglejte našo politično sceno. Levica hoče podržaviti zasebna podjetja in nas vrniti v socializem, milijarda in pol opranega iranskega terorističnega denarja v NLB nima epiloga, izbrani novi obraz globoke države je milijonar, ki se populistično razglaša za socialdemokrata. To je mogoče v tranzicijski državi, nemogoče pa bi bilo to v katerikoli ustaljeni demokraciji. Pa še to: nov obraz. Globoka država že spet promovira “nov obraz”, pri čemer pa je pozabila na “stare obraze” v Evropi: Winston Churchill, Konrad Adenauer, Robert Schuman, Helmut Kohl, Angela Merkel in tako naprej. To so bili vsi stari obrazi, ki so bili aktivni v politiki do svoje visoke starosti. To, da globoka država promovira nov obraz za vsake volitve, je sindrom nedokončane tranzicije.

S kolegom dr. Janezom Jerovškom in z Zavodom za oživitev civilne družbe ste se v preteklih desetletjih veliko ukvarjali s slovenskim medijskim prostorom. Kako ste ga videli v zadnjih dveh letih, ko je nastopila desnosredinska vlada in so slovenski dominantni mediji čez noč postali opozicijski?

Popolnoma so podivjali, kar pa ni presenetljivo, saj jih upravljajo akterji globoke države. Take vsakodnevne zbirke lažnih novic ne najdeš zlepa. Vsako jutro se zabavam s tem, da na internetu berem naslove člankov v dominantnih medijih, ki, če jih bereš z nekaj kritične distance, nakazujejo tendenciozno poročanje in cenzuriranje, dogodke, ki so politično sovražno pobarvani, o nekaterih dogodkih sploh ne poročajo, sicer pa je za vse vedno kriva vlada. Pravi razlog za to podivjanost dominantnih medijev je po mojem mišljenju strah globoke države, da izgublja svoj politični vpliv in s tem tudi svoje tranzicijske finančne vire. Skratka, od pluralističnega tiska, ki ga imajo v zahodnih demokracijah in ki ga lahko vsakdo bere na internetu, jaz ga, smo v Sloveniji svetlobna leta daleč.

Foto: Polona Avanzo

Ali pričakujete, da bo nacionalna Radiotelevizija Slovenija z lanskimi kadrovskimi spremembami in prenovljenim programskim svetom končno služila svojemu namenu? Se pravi, da bo končno tudi na področju informativnega programa bolj pluralna, objektivna in profesionalna?

Ne bi stavil na to. Na RTVS obstaja aktiv novinarjev RTVS, ki so, kot vsi vemo, na seji programskega sveta (!) nepovabljeni prišli v dvorano in izobesili plakat “Smrt janšizmu”. Do zdaj se jim ni zgodilo nič. Kaj bi bilo, če bi angleški novinarji BBC izobesili plakat »Smrt johnsonizmu« ali pa nemški novinarji “Smrt merkelizmu”. To bi bil evropski medijski škandal, sledile bi posledice. Pri nas se pa ni zgodilo nič. RTVS je bila tradicionalno propagandno glasilo tranzicijske levice. Spremeniti to, je hujše, kot če bi krokodilu pulili zobe. Če kdo misli, da pretiravam, mu svetujem, da prebere knjigo Žarka Petana z naslovom: Ponavljanje zgodovine, zgodba RTVS. Žarko Petan je bil drugi generalni direktor RTVS po osamosvojitvi. Eksponenti tranzicijske levice so šli celo na ustavno sodišče, da bi ga odstavili. Ob vsem tem pa je treba povedati, da so na RTVS tudi novinarji, ki ne glede na svoje politično prepričanje opravljajo svoje delo profesionalno, nekateri že od osamosvojitve.

Naj preideva na slovensko notranjepolitično sceno. Pred dnevi je minilo dve leti, odkar je predsednik LMŠ Marjan Šarec odstopil z mesta predsednika vlade. Na Twitterju je nekdo ob tem nekoliko šaljivo zapisal, da bi to po novem moral biti »dan zahvalnosti«, saj je s tem naredil veliko uslugo slovenskemu narodu. Svojo najboljšo politično potezo. Se strinjate?

To je bil dober tviteraški vic. Menim pa, da je Marjan Šarec svoj odstop ekspresno izvedel po ukazu globoke države, saj o tem še svojih koalicijskih partnerjev ni obvestil. V državi so zvonili vsi alarmni zvonci, tu je bila pandemija in ni bilo prav nobenih državnih zalog mask, aparatur in drugih potrebščin, ki jih v  času pandemije potrebujejo bolnišnice in zdravstveno osebje. Globoka država je zavestno skrajno težak državni položaj v koronavirusni krizi dala v reševanje Janezu Janši. To se je zgodilo že drugič. Prvič je to bilo ob finančni krizi, ki jo je Janševa vlada, izpostavil bi predvsem Janeza Janšo in ministra Šušteršiča, uspešno prebrodila. Potem ko so bile državne finance stabilizirane, pa so Janšo z lažnimi obtožbami v aferi Patria zaprli, da bi mu onemogočili zmago na volitvah. No, sedaj menim, da ga ne bodo spet zaprli, tega si ne upajo več. Vse to pa jasno kaže, da globoka država dobro ve, da nima sposobnih ljudi, ki bi znali uspešno voditi državo v kriznih situacijah. Sicer pa, od »novih obrazov« tega človek tudi ne bi pričakoval, saj ti lahko izvršujejo to, kar jim globoka država, ki jih je nastavila, nalaga, sami so pa nesposobni, povrh pa še nimajo izkušenj, da bi reševali krizne razmere.

Vlada je konec lanskega leta skozi državni zbor uspešno spravila deseti protikoronski sveženj ukrepov pomoči prebivalstvu in gospodarstvu. V slabih dveh letih, v času epidemije novega koronavirusa, je torej opravila veliko delo. Kakšna je vaša ocena dela te vlade?

Izvrstna. Nezaposlenost je najnižja v naši zgodovini, gospodarska rast pa najvišja. V tem prednjačimo v Evropi. Temu ni kaj dodati. Mimogrede, to je tudi razlog, da so dominantni mediji podivjali.

Kako bi na drugi strani ocenili levo opozicijo, SD, LMŠ, Levico in SAB, združeno koalicijo KUL, ki je z interpelacijami, ustavno obtožbo in s konstruktivno nezaupnico ter še s čim skušala zrušiti to vlado?

Vlada Janeza Janše je v kriznih razmerah sprejela vrsto ukrepov za zmanjšanje učinkov pandemije in za finančno podporo gospodarstvu. Potem ko je postalo očitno, da ti ukrepi  delujejo, pri tem menim predvsem finančno podporo gospodarstvu in krizno prilagajanje razmer v bolnišnicah, je globoka država spremenila svojo taktiko. Menim, da je bila nadvse presenečena, prvotna namera je bila, da nastavijo Janši pandemično past in s tem povzročijo zlom vlade. Zgodilo se je pa obratno. Finančna podpora gospodarstvu je bila med podjetniki splošno priznano zelo uspešna, cepilni centri so dobro delovali, ves zdravstveni sistem se kljub velikim obremenitvam ni sesul. Skratka, vlada je bila uspešna, volitve niso bile več daleč in v subjektih globoke države je zavladala panika. Sledila je sprememba taktike globoke države, ki se je sedaj osredotočila na rušenje vlade Janeza Janše. Zrušiti vlado torej ne glede na ceno, ki bi jo plačali vsi. Dejstvo je, da se je pri tem skupina KUL politično obnašala skrajno nedržavotvorno in destruktivno glede vitalnih interesov vseh Slovencev, tu mislim na njihovo nasprotovanje cepljenju in praktično vsem ukrepom vlade v zvezi s pandemijo. Temu so se tudi pridružili dominantni mediji ter tudi Pop TV in RTVS. Kar spomnimo se njihovega poročanja o “kolesariatu”. V zadnjem času se je pa to poročanje kar precej  spremenilo, saj nihče ne more več odkrito nasprotovati cepljenju, ko vsakodnevno v bolnišnicah umirajo ljudje, predvsem necepljeni, in ko so zdravstvene ustanove izredno obremenjene,  osebje pa skrajno izčrpano.

Kako pa ocenjujete slovensko predsedovanje Svetu Evropske unije? Meni se zdi, da je Slovenija dala Uniji pri tem vsaj delno tudi strateški kompas, ki ji pogosto manjka …

Soglašam. Vlada in še posebno predsednik vlade Janša in zunanji minister Anže Logar s svojo ekipo sta si pridobila velik ugled v vsej Evropi na osnovi tega, kar je bilo v času predsedovanja Slovenije narejeno in doseženo.

V času slovenskega predsedovanja Svetu EU se je zgodil tudi precej kaotični umik ameriške vojske in njenih zahodnih zaveznikov iz Afganistana. Kako ste vi videli oziroma doživljali ta umik tudi glede na to, da sin in hči živita v ZDA in da imate tudi ameriško državljanstvo …

Umik ameriške vojske je imel v osnovi veliko podporo Američanov, izveden je bil pa katastrofalno. Za to ni odgovarjal nihče, pa bi moral. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj Američanom ni uspelo vzpostaviti stabilne demokratične strukture, ki bi nevtralizirala talibane. Trditev, da to v principu ni mogoče, ne drži. Američanom je v preteklosti to dvakrat uspelo, po koncu druge svetovne vojne na Japonskem in v Nemčiji. Takrat je ameriška vlada najela za svetovanje antropologinjo Ruth Benedict, katere pristop je bil, da je mogoče Japonsko spremeniti znotraj njene kulture. Prav tako jim je uspelo v Nemčiji, kjer so najeli vrsto znanstvenikov, ki so svetovali, kako poraženo nacistično Nemčijo spremeniti v demokratično državo. Zakaj to ni uspelo v Afganistanu, ne vem, kot tudi ne vem, ali ima radikalni islamizem s tem kaj opravka.

Je s tem ameriški primat v svetu ogrožen, predvsem v luči tega, da se vpliv Kitajske v svetu krepi in da se ZDA soočajo s številnimi notranjepolitičnimi problemi – od ostrega spopada med demokrati in republikanci, zaostrenim rasnim vprašanjem, vse slabše delujočim “talilnim loncem” in tudi s številnimi levičarskimi odkloni, ki slabijo kohezivnost ameriške družbe?

Ameriški primat v svetu je res ogrožen. Notranjepolitični položaj v ZDA je takšen, kakršnega ne pomnim iz časov, ko sem tam živel. Vendar menim, da bodo tradicionalna demokracija, neodvisnost sodstva in pa tudi – to je zelo pomembno – svoboda in pluralnost tiskanih medijev in televizij pripomogli k temu, da se bodo ZDA politično vrnile tja, kjer so v preteklosti bile.

Ob sedanjem zaostrovanju odnosov z Rusko federacijo se postavlja vprašanje, ali bo ameriški predsednik Joe Biden zaradi Ukrajine res tvegal spopad z Rusi ali pa je v ozadju kaj drugega. Recimo ekonomski interesi ali pa to, da se po fiasku v Kabulu pokaže kot močan voditelj …

Menim, da do spopada ne bo prišlo. Vsi vedo, da bi bilo to prenevarno.

Foto: Polona Avanzo

No, po drugi strani pa se postavlja vprašanje, kako resni so načrti, saj vemo, da ima tudi ta največja država na svetu vrsto težav in da jo v bistvu Kitajska ogroža, čeprav je ta čas z njo zaradi ameriškega pritiska v nekakšnem prisilnem zavezništvu …

Kot sem dejal, menim, da spopada ne bo, ker bi to bilo prenevarno. Tega se zavedajo vsi državniki. Popuščanja na zunaj pa seveda tudi ne bo, nihče se noče pokazati kot slabič. Menim, da se bodo napetosti počasi ohladile.

DEMOKRACIJA: Kako pa bi po vaše ob vsem tem morala ravnati Evropska unija?

Nesprejemljivo je, kaj se dogaja z ruskim disidentom Aleksejem Navalnim. To je treba ostro obsoditi. Evropa mora zagovarjati evropske vrednote, ki jih v Rusiji ni, hkrati pa vztrajati pri konstruktivnem dialogu in stremeti k temu, da se odnosi z Rusijo umirijo.

Kaj pa pričakujete od nove nemške levosredinske vlade? Verjetno bi bilo za Nemčijo in Evropo veliko bolje, če bi imeli recimo vlado pod vodstvom novega predsednika nemške CDU-CSU Friedricha Merza, ki razmišlja bolj tradicionalno in racionalno?

Kar je, je. Merklova je bila premočna, ni bilo pravih naslednikov. Sicer pa se menja vse, pa se bo tudi to.

Naj se ob koncu intervjuja vrneva k Sloveniji, ki jo konec aprila čakajo državnozborske volitve. Kako gledate na to, da smo znova soočeni s pojavom t. i. novih obrazov pred volitvami in z »mesijo« v podobi Roberta Goloba?

Preseneča me, da se je globoka država odločila za Roberta Goloba. Kako naj bo milijonar socialdemokrat? In kako je sploh dobil pogodbo, da lahko prodaja najcenejšo elektriko iz nuklearke? Tega nihče še ni pojasnil, niti ne tega, katera vlada mu je to omogočila in zakaj. To so vprašanja za volilno kampanjo, na katera bo moral odgovoriti. Vsaj upam, da bo tako, čeprav menim, da bodo prav ta vprašanja dominantni mediji skušali potisniti v ozadje.

In še za konec. Zakaj je konec aprila treba iti na volitve in oddati svoj glas? Vaša sklepna misel?

Odgovor je jasen. Če želimo Slovenci enkrat dokončati tranzicijo in postati normalna demokratična država, moramo na volitve in oddati svoj glas za SDS.

Biografija

Mag. Andrej Aplenc je bil rojen 2. septembra 1930 v Ljubljani. Kot dijak in študent je bil dvakrat zaprt na Golem otoku. Magistriral je leta 1970 na Thayer School of Enginering, Dartmouth College v ZDA. Leta 1990 se je vrnil v Slovenijo. Od takrat je bil dejaven v organizacijah civilne družbe, ki je kritično presojala politične razmere ter tiskane in televizijske medije v Sloveniji. Leta 1999 je bil med soustanovitelji Zavoda za oživitev civilne družbe, kjer je bil sourednik publikacij Medijska konstrukcija slovenske realnosti, 2002, in Medijska in človekova (ne)svoboda, 2008, revija Dignitas, Založba Nova revija. Je avtor knjige Prodaja Slovenije, Mladinska knjiga, 1997, bil pa je tudi kolumnist v revijah Ampak, Mag in Demokracija. Na podlagi teh kolumn je pri Založbi Nova obzorja leta 2019 izdal še knjigo Tranzicija. Njegov sin in hči z družinama živita v ZDA, kjer sta si ustvarila uspešni akademski karieri.

Metod Berlec