fbpx

Mednarodni pravnik Pogačnik: Država ima formalne mehanizme, da razišče, ali je Šketa v Luksemburgu ravnal onkraj svojih pooblastil

Generalni državni tožilec Drago Šketa. (Foto: sta)

“Država ima na voljo formalne mehanizme, da se razišče, ali je generalni državni tožilec ravnal skladno s svojimi pooblastili ali onkraj njih. V nekem delu (ne smemo ljudi obsojati vnaprej), generalni državni tožilec lahko z gotovostjo obvešča EU, in sicer v tistem delu, v katerem je Slovenija prevzela obveznost poglobljenega sodelovanja (govorimo o evropskih državnih tožilcih). A še v zvezi s tem delom je treba povedati, da Sloveniji tega ne bi bilo treba in lahko iz tega kadar koli izstopi. V tistem delu, kjer je nekoliko “otožen” v razmerju med lastnim statusom oziroma statusom tožilstva in države – v tem delu pa se zastavlja vprašanje, ali morda ni prekoračil pristojnosti, ker je pravosodna ureditev in politika pregona ter organizacija pregona v notranji pristojnosti držav,” meni glede ravnanja generalnega državnega tožilca Škete v Luksemburgu mednarodni pravni strokovnjak Pogačnik. 

“Glede Rusije je bilo osnovno vprašanje, kaj se je generalni državni tožilec Drago Šketa tam dogovoril in s tem povezano, s kakšno vrsto pravnega akta se je to zgodilo,” je za naš medij uvodoma dejal mednarodni pravni strokovnjak Miha Pogačnik. Po pregledu sporazuma med generalnima državnima tožilcema je popolnoma jasno, da gre za izvedbeno mednarodno pogodbo, ki jo skladno s slovensko ustavo in zakonom o zunanjih zadevah mora ratificirati vlada, če želi ta veljati. V tem primeru imamo namreč določbe o pogodbenicah, imamo določbe o členjenju, odstavkih, določitev pristojnih oseb za izvedbo, klavzule o veljavnosti in neveljavnosti, klavzule o odgovornosti državnih organov, določbe o začetku učinkovanja ter določbe o odpovedi itd. In vse to so elementi, ki jasno kažejo na to, da je to pogodbeni akt.

“Tega v političnih dokumentih ni. Zagotovo gre za mednarodno pogodbo. Sicer pa že Zakon o zunanjih zadevah v 69. členu, v prvem odstavku pa tudi Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb, ki jo Zakon povzema, pove, da je dejansko sporazum vsak (1. odstavek Dunajske konvencije), mednarodni sporazum med dvema državama, v pisni obliki, za katerega velja mednarodno pravo, bodisi vsebovano v enem dokumentu, dveh ali več dokumentih in ne glede na to, kako se imenuje.” To je lahko pakt, sporazum, konvencija itd. V tem primeru to ni pogovor med dvema pravnima ali fizičnima osebama zasebnega prava, ampak gre za dva predstavnika države. In v trenutku, ko imamo dva predstavnika države, in v trenutku, ko se ta dva predstavnika dogovarjata, kaj se bodo državna telesa (ne zasebna) pogovarjala, prevzemata meddržavne odnose.

Zakon o zunanjih zadevah, 69. člen, prvi odstavek (Foto: posnetek zaslona)

In to je tisto, kar je najpomembneje. V Sloveniji se tovrstne napake dogajajo prepogosto, ker ljudje mislijo, tudi velik del državne uprave že dolga leta vse od začetka samostojnosti misli, da se Zakon o zunanjih zadevah, ki ureja mednarodne pogodbe, nanaša samo na diplomacijo in diplomate, vendar ni tako. Če se dva ministra za gospodarstvo, dva državna sekretarja ali dva nižja uradnika gospodarskega ministrstva nekaj dogovorita, je to mednarodna pogodba (če zadeva države). Enako velja za ministrstvo za zdravje in vsa druga ministrstva, saj gre za državna telesa. Tudi sporazum o delitvi frekvenc med dvema državama na obmejnem območju je mednarodna pogodba, ker zadeva pravice ljudi. In takšne mednarodne pogodbe, načeloma, če so izvedbene (in ta je izvedbena, ker gre za program, kaj se bo dogajalo), ratificira skladno z 8. in 153. členom Ustave in 75. členom Zakona o zunanjih zadevah, vlada.

Kdor je na MZZ podal oceno, da ne gre za mednarodno pogodbo, bi moral nemudoma zapustiti svojo službo
“In dokler vlada tega ne ratificira, to ne veljaGeneralni državni tožilec je lahko podpisal, karkoli je podpisal, ampak to v Sloveniji nikogar ne zavezuje. Generalni tožilec se je sicer skliceval na to, da je MZZ dal oceno, da to ni mednarodna pogodba, ampak, kdor je dal to oceno, je ravnal ali v slabi veri ali pa nima pojma o mednarodnem pravu in ga gre nemudoma odpustiti iz službe, ker je ni sposoben opravljati.” Obstajajo zelo jasni kriteriji, ne vemo pa, če je to resnično (tako je zapisano). Bistveno je, da gre za mednarodno pogodbo in ta sporazum v Sloveniji skladno z Ustavo in Zakonom o zunanjih zadevah nikdar ne bo stopil v veljavo, dokler ga vlada ne bo ratificirala. In v primeru meddržavnega dogovarjanja obstaja samo dve možnosti: ali gre za politično deklaracijo ali pa za pravni sporazum (akt).

Vir: Vrhovno državno tožilstvo

In politične deklaracije so običajno stvar večjih srečanj, v tem konkretnem primeru pa gre za pravni akt. Kritike, ki letijo na Šketo v luči napetosti med Zahodom in Rusijo pa so politično in ne več pravno vprašanje. Na splošno ni nič narobe, da se tožilci med seboj pogovarjajo in da se med seboj pogovarjajo države (ministri, nižji uradniki, izvedbeni uradniki). Gre pa za politično oziroma politološko vprašanje. “Se mi pa zdi, da je v tem trenutku sorazmerno neprimerno, da Slovenija sodeluje z Rusijo na področju pravosodja (kakršnega koli), ker Rusija ni nekdo, po katerem bi se morali zgledovati z vidika pravosodnega sistema in tožilstva. Rusija je bila zaradi tega večkrat “na tapeti”. In v medijih je bilo že večkrat povedano, da sogovornik našega državnega tožilca ni najbolj “svetla zvezda” vladavine prava.” In to, ali je bila zadeva iz političnega vidika primerna ali ne, bo ocenila politika.

Glede domnevnega spornega ravnanja Škete v Luksemburgu je treba ugotoviti dejstva 
V primeru dogajanja okoli Luksemburga in glavne tožilke EU Laure Kövesi pa je zadeva sledeča: pojasnila vrhovnega državnega tožilstva v zvezi z obiskom Škete na sedežu Evropskega javnega tožilstva (EJT) v Luksemburgu dne 27. 1. 2022 pa se zdijo precej “kalimerovska” v zvezi s pomanjkanjem denarja, da se dogajajo vladne poteze, ki so za tožilstvo omejevalne, zaostanki glede imenovanja evropskih delegiranih tožilcev. V zvezi s tem je Pogačnik podal dva zaključka: najprej gre za vprašanje dejstev – kaj se je dejansko zgodilo. Na eni strani je stališče medijev in predsednika vlade Janeza Janše, ki trdijo eno, na drugi strani pa pojasnilo generalnega državnega tožilca, ki trdi drugo (da ni želel omejevati evropskih sredstev oziroma narediti tega, kar so mu mediji očitali). V tem primeru gre za povsem klasično iskanje dejstev. Zadeve se lahko razjasnijo bodisi na državnozborski preiskovalni komisiji bodisi minister za pravosodje odredi upravni nadzor in ugotovi, kaj se je dogajalo, mogoče pa obstaja še kakšna tretja možnost.

Vir: Vrhovno državno tožilstvo

Država ima na voljo formalne mehanizme, da se razišče, ali je generalni državni tožilec ravnal skladno s svojimi pooblastili ali onkraj pooblastil. “V nekem delu (ne smemo ljudi obsojati vnaprej), generalni državni tožilec lahko z gotovostjo obvešča EU, in sicer v tistem delu, v katerem je Slovenija prevzela obveznost poglobljenega sodelovanja (govorimo o evropskih državnih tožilcih), pa še v zvezi s tem delom je treba povedati, da Sloveniji tega ne bi bilo treba in lahko iz tega kadar koli izstopi. V tistem delu, kjer je nekoliko “otožen” v razmerju med lastnim statusom oziroma statusom tožilstva in države – v tem delu pa se pojavlja vprašanje, ali morda ni prekoračil pristojnosti, ker je pravosodna ureditev in politika pregona ter organizacija pregona v notranji pristojnosti držav.” Zadeva okoli evropskih sredstev je bila na določen način predstavljena v javnosti, vendar pa še vedno ni razčiščena.

Obstaja jasna razlika med Lenarčičem in Šketo: Prvi odgovarja EU, drugi pa republiki Sloveniji
In če je bilo tako, kot se je poročalo, potem je to nezaslišano, ker je Šketa državni funkcionar za razliko od Janeza Lenarčiča, ki je evropski funkcionar. In če naredi kakšno potezo, ki je za Slovenijo neugodna, potem je to lahko moralno zavržno, vendar pa Sloveniji v ničemer ne odgovarja, ker so komisarji EU v skladu z zakonom in mednarodnim pravom neodvisni od nacionalnih institucij. EU sicer ne bi mogla opravljati svojega dela, če bi on prejemal navodila iz Ljubljane, nemški evropski funkcionar pa iz Berlina … V praksi pa je sicer tako, da naj bi vsak komisar promoviral svojo državo in bo neke vrste njena “neformalna podoba” in naj bi delal v korist države, ki ga je tja predlagala.

Vir: Vrhovno državno tožilstvo

V tem primeru bi bila zadeva samo moralno zavržna, v Šketovem primeru (če so dejstva resnična), pa to ni več samo moralno zavržno, ker je Šketa državni funkcionar, državni uslužbenec, ravno obratno kot Lenarčič. Plačuje ga država, da dela v dobrobit države in varuje nacionalne interese države vključno z zunanjepolitičnimi, ekonomskimi, gospodarskimi in vsemi drugimi interesi. In če deluje proti državi, proti republiki Sloveniji, deluje proti svojemu delodajalcu. V primeru Lenarčiča pa je delodajalec EU. Šketa je po Zakonu o tožilstvu državni uradnik oziroma državni funkcionar. Je pa zadevo potrebno temeljito preiskati. “In mislim, da je spekter ravnanj različen glede na to, kakšne pristojnosti ima državno tožilstvo glede EU in v katerem delu je Šketa morda to prekoračil in pričel EU obremenjevati z našimi domačimi državnotožilskimi zadevami.”

Vir: Vrhovno državno tožilstvo

Vir: Vrhovno državno tožilstvo

Domen Mezeg