fbpx

Mijatovićeva ima močno obremenjeno družinsko preteklost, ki determinira njeno sedanje ravnanje proti Sloveniji

Vojo Ljujić in njegova vnukinja, Komisarka za človekove pravice Sveta Evrope Dunja Mijatović.

Z zgrešenimi obtožbami o stanju medijev v Sloveniji gre očitno Dunja Mijatović po podedovani poti. Vse kaže, da so lažne obtožbe, degradacije, pristranskost in tudi hudi zločini del njenih prednikov. Njen dedek Vojo Ljujić je bil namreč leta 1945 vojaški upravnik mesta Sarajevo, pod njegovim poveljevanjem pa je bilo po nekaterih podatkih likvidiranih na tisoče ljudi, mnogi izmed teh so bili ugledni Bošnjaki, poročajo bosanski mediji. Poleg tega mediji v Beogradu pozivajo Dunjo Mijatović, naj malo bolj razišče vojno preteklost njene matere Tatjane Ljujić-Mijatović.

Medtem ko komisarko za človekove pravice Sveta Evrope Dunjo Mijatović skrbi slabšanje razmer na področju svobode medijev, kot so nadlegovanje, zastraševanje in kazenske tožbe proti novinarjem, bi bilo bolj smiselno, da bi upoštevala tudi protiargumente in ne zgolj eno stran, ki posreduje povsem zgrešene podatke in predstave o stanju medijev v Sloveniji. Poleg tega je znano, da je njen ded Vojo Ljujić po “osvoboditvi” Sarajeva sodeloval pri zunajsodnih pobojih več tisoč ljudi.

Vojo Ljujić je bil namreč visoki partizanski oficir, ob koncu druge svetovne vojne pa je bil imenovan za vojaškega upravnika mesta Sarajevo. Pod njegovim vodstvom so se zgodili številni zločini. “Že pred osvoboditvijo mesta so sarajevski partizani na čelu z Vladimirjem Perićem Valterjem sestavili seznam okoli 4 tisoč Sarajevčanov, ki so jih “obtožili” zaradi sodelovanja z okupatorjem. OZNA je v skladu s pripravljenimi evidencami začela aretirati večinoma nedolžne državljane, večinoma Bošnjake,” je dejal eden od očividcev množičnih zločinov partizanov in OZNE Ramiz Muzur iz Hrasnice. Pravi še, da je videl več tovornjakov, na poti h glavnemu pokopališču, kjer so bili ljudje z zavezanimi rokami. Vse so postrelili. Naslednji dan, ko je prišel na kraj, jih je videl, kako na pobite mečejo apno in jih zakopavajo. Današnja lokacija, kjer je masovna grobnica, se imenuje “stran Muje Memića” in se nahaja ob glavnem pokopališču v Sarajevu.

Vojo Ljujić je leta 1946 zasedel mesto gozdarskega ministra v BiH, leta 1948, kot navaja Ivo Banac v knjigi “S Stalinom proti Titu”, je bil s položaja odstavljen, izključen iz stranke in aretiran kot informbirojevec”.

Njen pedigre pojasnjuje njena današnja ravnanja proti Sloveniji
Prav tako je Dunjina mati Tatjana Ljujić-Mijatović v času, ko je bila članica vodstva bosansko-hercegovske SDP (leta 2020), osebno in preko svojih najbližjih sodelavcev sodelovala pri spodbujanju sarajevske javnosti k demonstracijam proti sveti maši v sarajevski Katedrali. Poznamo namreč zgodbo, da se je tudi Dunja Mijatović zavzemala proti pripravi spomina na žrtve Pliberka v Sarajevu. Takrat se je oglasil tudi takratni hrvaški zunanji minister Gordan Grlić Radman, ki je dejal, da so od nje pričakovali ravno nasprotno. “Ker se bori za človekove pravice, smo pričakovali ravno nasprotno. Tu gre za spomin na preganjanje, množične umore, usmrtitve brez dokazov krivde v času komunističnega režima.”

To ideološko vedenje matere in hčerke pa ima družinsko ozadje. Pa čeprav je to njen dedek, bi morala vsakršno grozovito dejanje obsoditi, še posebej zato, ker se bori za človekove pravice. Potomci revolucionarjev imajo pri tem hudo težavo, družinski pedigre komisarke Mijatovićeve pa je torej enak kot od predstavnikov slovenske levice, ki preko političnih strank in medijev blatijo demokratično vlado Janeza Janše doma in v tujini. Ker so mesta v mednarodnih ter evropskih institucijah prepredena s podobnimi kadri z enakimi ideološki pogledi, je tovrsten izvoz manipulacij še kako prikladen in vedno uspe – zato ga vseskozi uporabljajo.

Sara Kovač