fbpx

Mineva 13 let, odkar je Iranec Farrokhzadeh odprl račun v NLB, prek katerega so prali denar Mikiji Miške in Supermani

Foto: Nova24TV. IranNLBgate.

Bil je v petek, 12. decembra 2008. Iraj Farrokhzadeh, iranski državljan z britanskim potnim listom, je v državni NLB odprl račun. V naslednjih dveh letih bo s tega računa na različne račune prekanaliziral okoli 1,8 milijarde evrov. To bo kasneje postala ena največjih poosamosvojitvenih finančnih afer, v kateri organi pregona, čeprav so bili naslovniki denarja Superman, Miki Miška, Jaka Racman in Ana Karenina, niso opravili svojega dela. 

Aferi je 13 let pozneje ekonomist in publicist Rado Pezdir posvetil poglavje v svoji knjigi Vzporedni mehanizem globoke države. To je bilo leto dni po tistem, ko je posebna skupina sestavljena iz kriminalistov NPU in tožilcev Specializiranega državnega tožilstva (januarja 2020) sklenila del preiskave, češ da bančniki niso zlorabili svojega položaja.

Afera Farrokh je v Sloveniji odjeknila šele leta 2017, ko so na komisiji, ki je preučevala odgovornost za drugo sanacijo slovenskih bank, odkrili nenavadno poročilo Banke Slovenije, ki je govorilo o tem, da je nek Iranec v NLB opral milijardo evrov. Takrat ni nihče nič slišal o tem. Kasneje so ugotovili, da je o zadevi vedelo vsaj 100 ljudi (od bančnih uslužbencev prej najvišjega političnega vrha do policije in obveščevalne službe). Vsi so se zavili v molk, policija pa je primer tik pred volitvami leta 2011 pospravila v predal. Vse institucije so torej vedele za te posle, a so vse molčale. Prvi krivec je nedvomno Urad RS za preprečevanje pranja denarja, ki ni opravil svoje naloge. Ne samo to, celo zavajal je domače in tuje službe.

Goran Klemenčič (foto: STA/Tamino Petelinšek)

Policija ni opravila svojega dela, saj v nasprotju z zakonom ni obvestila državnega tožilstva, ko bi to morala. Namreč, če so sumi za storitev kaznivega dejanja, policija tako ali tako pripravi kazensko ovadbo in jo pošlje na tožilstvo. Če po podrobni preučitvi primera policija teh sumov ne more potrditi, mora prav tako s posebnim poročilom o tem obvestiti tožilstvo. Kot je pred leti dejal Anže Logar, je to varovalka pred samovoljo policije, da bi iz tega ali onega razloga kakšno zadevo oziroma primer pometla pod preprogo.

“Poseben dokument v zvezi s tem ni bil izdelan. Pa bi moral biti! Za državno tožilstvo … S tem je policija kršila svoj temeljni postopkovni zakon. Nevednost. Neznanje. Naklep. Ne vem. Dejstvo je, da ni obvestila tožilstva, kar bi morala. Kar je z vidika ugotavljanja odgovornosti za bančno kriminaliteto strašljiva ugotovitev. Kaj, če to ni bil osamljen primer? Ampak večkrat uporabljena praksa … Seveda pri naših …” je v preteklosti  med drugim izpostavil Logar.

Knjiga – Vzporedni mehanizem globoke države. (foto: arhiv Demokracije)

V nadaljevanju objavljamo nekaj delov iz knjige Rada Pezdirja (/knjigo Rada Pezdirja lahko naročite TUKAJ):

“Iraj Farrokhzadeh je svoj posel posredovanja transakcij med Iranom in svetom na NLB prenesel iz švicarske banke. Okoliščine njegovega odhoda niso znane, kljub temu je nekaj virov zatrdilo, da je bil njegov odhod iz Švice precej hiter in povezan z vprašanjem legitimnosti opravljenih transakcij. Zakaj ravno NLB in Slovenija, si je še mogoče razložiti, kljub temu, da preiskave, v kateri bi policija izprašala Farrokhzadeha po motivu za prihod v Ljubljano, ni bilo, saj – kot smo pokazali – stare naveze iz vzporednega bančništva ne izginejo kar tako. Težje je razumeti, kdo je bil Irančeva vstopna točka v NLB. Zaradi popolne odpovedi policije sta to preiskovali obe komisiji. Najprej se je preverilo govorico, ki je medtem že prišla v javnost, in sicer, da je Marjan Kramar, direktor uprave NLB, nekje v sredini leta 2008 na neki konferenci v Švici spoznal Farrokhzadeha in mu ponudil ugodnosti pri plačilu provizij, če svoj posel preseli na NLB.” 

“Torej? Prvič v zgodovini NLB je prišel na upravo dokument, ko so vsi podpisniki odšli na dopust. Kdo so nadomestni podpisniki, pa nihče ni znal povedati. Bančna komisija je vse skupaj sprejela kot neobičajno danost in se odločila raziskati, kdo so nadomestni podpisniki. Njihova identifikacija bi namreč omogočila postavitev nekaj ključnih vprašanj. Med drugimi tudi, kako je mogoče, da je bil na upravo posredovan dokument, ki je temeljil na celi zgodovini pregovarjanj, ali gre za sumljivega komitenta ali ne. Vsaj tisti, ki so dokument podpisali, bi morali vedeti, na kakšen način so bili odpravljeni dvomi. Glede na to, da smo v bančni komisiji imeli na razpolago celo morje dokumentacije iz NLB, smo bili vsi prepričani, da bomo nečitljive podpise, skorajda čačke, uspeli razvozlati. Seveda smo se zmotili, odkrili nismo niti enega podobnega podpisa. Enako vajo je ponovila druga komisija, rezultat pa je bil zopet enak: čačk nismo razvozlali, vsi po vrsti pa so ponavljali, da ne vedo, kdo je dokument podpisal. Preiskava je zopet zašla v slepo ulico zatrjevanja vseh vpletenih, da je šlo za še eno neobičajno naključje. Z eno izjemo, šokiranih posameznikov s plačilnega prometa, ki kar niso mogli verjeti, da se zgodba še kar nadaljuje. Naj dodam, da sem v času preiskave govoril s tistimi, ki so delali v tem sektorju, in vsi po vrsti so zatrjevali, da je neverjetno, kako so jih na banki izobraževali, kaj je sumljiva transakcija, ko pa so jih zaznali na tisoče, pa so se odgovorni na banki delali, da ne vedo, v čem je problem.” 

“Policija je bila s strani UPPD obveščena o sumljivih transakcijah na NLB 19. 11. 2010. To ni prvo obvestilo policiji o zadevi Farrokh, toda pojdimo po vrsti. 19. 11. 2010 je UPPD predal analizo in vse podatke o transakcijah oddelku za finančno kriminaliteto na policiji. Vse skupaj je v roke dobil Simon Golub. Kriminalistu Golubu je uspelo nekaj neverjetnega. V zgolj šestih dneh je uspel ugotoviti, da transakcije niso sumljive in da suma pranja denarja ni. To, da bi Golub v šestih dneh preveril vseh 20.000 prejemnikov po vseh bazah, je seveda neverjetno, in se to dejansko niti ni zgodilo. Če bi se, bi danes policija imela v rokah kaj več kot to, kar ima. Dejansko pa, če odmislimo informacije tujih partnerskih služb, Sove in šopa transakcij iz NLB, policija nima ničesar. Toda takšno delo je na policiji mogoče in Golubova hitrostna analiza je bila za vrh policije popolnoma kredibilna.” 

Marjan Kramar (foto: STA/Nebojša Tejić)

“Po razkritju primera Farrokh v slovenski javnosti je dal po seji vlade 15. 6. 2017 pravosodni minister Goran Klemenčič medijem izjavo v zvezi s primerom Farrokh, vezano na obdobje, ko je bil predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK): »S to zadevo smo bili seznanjeni preko žvižgača z nekim tajnim dokumentom Banke Slovenije.« V slovenski javnosti se je začelo vse močneje utrjevati mnenje, da je bil Klemenčič še eden izmed tistih, ki so svojo institucijo dobesedno zadušili, da se ne bi razkril primer iranske sheme v NLB. Posledično je Klemenčič pojasnil, da je glavni preiskovalec na KPK Darko Stare dokument predal NPU. S tem je zgodba postajala hujša in hujša, saj se je nenadoma pokazalo, da je tudi NPU doživel serijo naključij, ki so preprečila preiskavo primera. Toda kmalu so se oglasili z NPU in policije in pojasnili, da na policiji ni nobenega takega dokumenta žvižgača z Banke Slovenije, ki bi ga predal Stare. Stare, ki je prišel v fokus debate, je vztrajal, da je dokument predal, sprejel ga je Robert Slodej z NPU, s katerim sta, po pisnem dogovoru o sodelovanju med KPK in NPU, tudi sicer sodelovala. Svojo trditev je podprl s SMS sporočilom, v katerem Slodej trdi, da se predaje dokumenta spomni.” 

Janja Strah