fbpx

Mladinin hipokritski boj proti vladi pod krinko pravic žensk

Nika Kovač, Inštitut 8. marec (Foto: Facebook)

Mladina je tokrat objavila uporniški esej sicer že kar prepoznavne feministke Nike Kovač (Inštitut 8. marec), v katerem je osnovna ideja razdvajanje Slovenije na tiste vredne praznovanja 8. marca in tiste nevredne. S čimer je eksplicitno mislila vlado, a smo prepričani, da bi dodala še volivce vlade, če bi nanjo pritisnili. Njena stališča so namreč podobno protislovna kot tista Hilary Clinton, ki je volivce Donalda Trumpa imenovala “zavržne”.

Nika Kovač se že nekaj časa kaže kot ena glavnih zagovornic redefinicije posilstva, toda njen feministično – aktivistični opus ima zavidanja vredno širino. Tokrat je za Mladino, skrajno levi časnik, spisala agresivni, razdvajajoči ‘agit prop’ članek, v katerem skuša ljudi v Sloveniji razdvojiti na tiste, ki smejo in tiste, ki ne smejo praznovati ali celo samo voščiti 8. marca. Neposredno je napadla ministrici Kustečevo in Kozlovičevo.

Ne bomo trdili, da gospodična Kovač boleha za grandiozno narcistično motnjo, dejstvo pa je, da je njen članek izvrsten indic v podkrepitev hipoteze, da boleha zanjo. Kovačeva namreč, kar je že samo po sebi indikativno, nagovarja ministrice kot bi govorila v imenu “pravičnih vseh”. Proti ministricam je zavzela nezasluženi piedestal, s katerega jima pridiga, kako se smeta in kako se ne smeta vesti.

Hipokritski boj proti vladi pod krinko pravic žensk
Drugo: način pisanja kaže, da sebe dojema kot eno v dolgem zaporedju boja za pravice žensk, ker je sama nekaj mesecev ali mogoče let aktivistka glede redefinicije posilstva – in piše članke za Mladino. Tako se brezsramno primerja z legendarno (Ok, morda prav tako pretirano “zagreto”) Roso Parks, čeprav je seveda dodatno patetično tudi to kopičenje intersekcionalističnih “manjšin”. Začela je s feminizmom, nadaljevala z delavsko revolucijo, končala z rasizmom. Nepovezano, če ne poznate kulturnega marksizma, ki ga kulturni marksisti sami – radi zanikajo.

Posebno patetično je, ko Nika Kovač dvema odraslima ženskama, ministricama države, v nos meče dejanja vlade na sugestije stroke – za katera vemo, da so univerzalna tako Evropi kot svetu. Nihče več ne verjame argumentu, da so vlade diktatorske, ker ukrepajo zoper epidemijo.

Če bi Nika Kovač štela več let in bi sama bila prvakinja kakšne ekstremno leve stranke, bi zanjo zapisal podobno kot sem nekoč za Tanjo Fajon in Ireno Jovevo. Da je hipokritka, ki ženske in njihove pravice izkorišča kot politični ščit v bojo zoper trenutno vlado, ki ji ni povšeči. Tako pa bomo, njenim letom primerno, raje zapisali, da je šlo za esej nivoja gimnazijskega eseja neke brucke, ki rada bere. In da Nika Kovač v prihodnje lahko, sme in mora boljše.

Aleš Ernecl