fbpx

Na pragu nove faze komunistične revolucije?

Fotomontaža: Matic Štojs Lomovšek

Ali se ponavlja leto 1941? Tedanje močno zaostrene razmere zaradi napada sil osi na tedanjo Kraljevino Jugoslavijo so izkoristili komunisti za svoj projekt nasilnega pohoda na oblast. Skoraj osem desetletij kasneje njihovi nasledniki zlorabljajo razmere, ki so nastale zaradi epidemije COVID-19. Grozijo celo z nasiljem in ga tudi že izvajajo.

Je torej samostojna Slovenija trideset let po plebiscitu (več o njem bomo pisali v naslednji številki) zavozila? Ali pa leto 1990 ni prineslo potrebne katarze in je parlamentarna demokracija, ki naj bi znova dobila domovinsko pravico v Sloveniji, le nekaj začasnega ali samo maska za prikrivanje resničnih namenov idejnih naslednikov komunistične kontinuitete? Očitno je dejstvo, da imajo izvršno oblast v rokah “razredni sovražniki”, marsikomu otemnilo razum in sedaj povsem odkrito grozijo z nasiljem.

Partizanski napad na Slovensko vojsko
Poglejmo denimo napade na Slovensko vojsko v zadnjem času. Predvsem v zadnjih letih se je SV spopadala s slabo opremljenostjo in tudi z ocenami, da je slabo pripravljena za aktivno vojaško delovanje. “Pripravljenost Slovenske vojske za delovanje v operacijah največje intenzivnosti ostaja nezadostna,” je aprila 2019, v času Šarčeve vlade, ko je generalštabu poveljevala Alenka Ermenc, sporočil predsednik republike Borut Pahor, vrhovni poveljnik SV. Dovolj za modre?

No, v tistem času so se v vrhovih SV dogajale precej čudne stvari. S prihodom sedanje vlade in novega obrambnega ministra Mateja Tonina pa se je marsikaj umirilo. Vlada je začela dolgoročno razmišljati tudi o investicijah v SV, ki je prav letos zaznamovala svojo tridesetletnico z nastankom projekta Manevrska struktura narodne zaščite. Notranje povsem prenovljena TO se je javnosti predstavila nekaj dni pred plebiscitom (17. decembra 1990) s postrojem in z demonstracijo vojaških akcij v Kočevski Reki, nato pa je z novimi izboljšavami, vajami (Premik ’91), uniformami in s simboli uspešno obranila samostojno Slovenijo. Zato je bila ves čas moteč dejavnik za politične kroge, ki si vojske niso zamišljali kot branika samostojne in demokratične Slovenije, pač pa kot nekakšen podaljšek partizanske vojske.

Ko se ponovi Deklaracija za mir
Nič čudnega, da je v vrstah SD in Levice, dveh naslednic nekdanje partije, nastal pravi vihar, ko je DZ v drugi polovici novembra letos na predlog vlade sprejel zakon o investicijah v SV v obdobju 2021−2026. Obe stranki sta se takoj lotili zbiranja podpisov za referendum, češ da nam ni treba kupovati orožja v tem času. DZ je nato odločil, da referendum o takem vprašanju ni dopusten, Levica pa je napovedala, da bo takšen sklep DZ spodbijala na ustavnem sodišču. Seveda pa se postavlja vprašanje, ali bodo ustavni sodniki dali prav tistim, ki bi za vsak cent, namenjen za vojsko, razpisali referendum, ali tistim, ki menijo, da je takšen referendum ustavno sporen.

Foto: STA

Obnašanje SD in Levice močno spominja na ravnanje tistih, ki so v kritičnih mesecih po plebiscitu, v času pred dejansko osamosvojitvijo torej, skušali blokirati zakonodajo s področja obrambe, kar bi tedanji TO omogočilo primerno oborožitev. Še več, v tistem času je nastala celo razvpita Deklaracija za mir, ki jo je podpisal med drugimi tedanji vrhovni poveljujoči predsednik predsedstva RS Milan Kučan. Sedaj pa moramo poslušati populistične floskule Tanje Fajon, zakaj v epidemiji metati denar stran, “danes bi morali denar vlagati v zdravstvo, socialo, gospodarstvo, kulturo”. Kot da vojska že v prvem valu epidemije ni pomagala pri oskrbi prebivalstva. Kdo se torej spreneveda?

TVS po stopinjah afere Vič-Holmec
A očitno niti zbiranje podpisov ni bilo dovolj. Ko so režiserji referenduma uvideli, da ne bo uspelo, so se lotili ustavnega sodišča s pritiskom javnega mnenja – z diskreditacijami Slovenske vojske. Začelo se je že z izmišljeno letošnjo afero, naj bi bil pripadnik SV uperil nabito puško v civilista, kar naj bi bilo javnost spomnilo na “jedro” afere Depala vas, ko naj bi pripadniki vojske pretepli civilista (čeprav vemo, da ni bilo tako). No, pokazalo se je, da pri aferi, ki jo je v javnosti “kuhal” razvpiti poslanec SD Matjaž Nemec, ni šlo za noben napad na civilista, saj vojakov tisti dne, ko naj bi se zgodil incident, tam sploh ni bilo, domnevni oškodovanec pa je bil dejansko mladi tržaški skrajni levičar. Ne glede na to, da se je nedvoumno ugotovilo, da incidenta ni bilo, je bila škoda že storjena – tako kot konec novembra, ko je v oddaji na nacionalni televiziji Jadranka Juras izrekla hudo obtožbo na račun SV, češ da na mednarodnih mirovnih operacijah pobija lokalno prebivalstvo.

Seveda je bilo takoj jasno, da bo izjava povzročila pravi šok in politični odziv. Očitno je šlo za namerno provokacijo, ki bi morala biti po vseh pravilih tudi sankcionirana. A to je seveda le češnja na vrhu aferaške torte, ki postaja čedalje zajetnejša po vseh letih diskreditacij od afer Depala vas, Vič-Holmec pa vse do afere Patria. Spomnimo se, kako so pred dobrimi dvajsetimi leti skušali diskreditirati obrambne sile z afero Vič-Holmec, izkazalo pa se je, da je bila zgodba o ropanju in streljanju vojnih ujetnikov kratko malo izmišljena. A je državo žal precej stala. Pa ne da je v ozadju tega tudi javnomnenjski boj, da bi preprečili aktiviranje 37. a člena Zakona o obrambi, kar se je doslej zgodilo že večkrat?

Namerne sabotaže ukrepov
Prav v času, ko bi Slovenija še posebej potrebovala enoten nastop v boju proti epidemiji, si v četverici »ustavnega loka« domišljajo, da bo epidemije konec, brž ko bo padla Janševa vlada, zato se zatekajo celo k odkriti sabotaži ukrepov, k pozivom k nenošenju mask, k protestom in celo zagovoru nasilja prek medijev (kar dokazuje ena zadnjih medijskih izjav Jaše Jenulla) in celo prek zabav, ki jih organizirajo nasprotniki vlade (v zadnjem času naj bi bili dve razvpiti zabavi organizirala Erazem Pintar in poslanec Matjaž Han) in s tem kljubujejo ter podaljšujejo epidemijo tudi v čas praznikov. Največjo škodo pa seveda delajo dominantni mediji, ki s promocijo ekstremistov, kot sta denimo Anis Ličina in Zlatan Čordić, delajo veliko škodo.

Foto: Twitter

Spomnimo: Čordić je z nastopom na nacionalni TV v razvedrilnem programu nastopil s strgano masko, nadlegoval je harmonikarja na Prešernovem trgu, na letošnji proslavi ob dnevu državnosti je želel celo nasilno prekiniti njeno izjavo, nedavno je tudi nasilno vzel kamero snemalcu Nova24TV. In sedaj, ko so ga na ministrstvu za kulturo upravičeno izbrisali s seznama prejemnikov državnih rent, so njegovi pomagači posvinjali zid ne samo ministrstva, ampak tudi domače hiše ministra Vaska Simonitija. Sam Čordić pa je celo prihrumel na ministrstvo in se obnašal skrajno prostaško, kot pravijo priče.

Mehki državni udar
A pri vsem tem je bistveno, da “filantrop” Zlatan Čordić pa tudi nekateri drugi akterji (v zadnjem času dolgoletni direktor STA Bojan Veselinovič, ki javnosti očitno noče pojasniti pogodbenih obveznosti kljub velikim zaslužkom, in sodnica Urška Klakočar Zupančič, ki povsem odkrito izraža svoja protivladna stališča kar prek družbenih omrežij) igrajo vlogo žrtve, češ da so oporečniki, ki jih preganja totalitarna Janševa oblast. Seveda je jasno, da gre tu za simulacijo, ki temelji na prevari, vse skupaj pa je del velike javnomnenjske kampanje, ki skuša slovensko javnost prepričati v to, da bo Slovenija laže zadihala, če bo na oblast prišla četverica ustavnega loka. Jasno pa je tudi, da je umetno ustvarjanje tovrstne psihoze voda na mlin vsem tistim, ki pričakujejo skorajšnjo zamenjavo vlade, kar pravzaprav ni nič drugega kot mehka različica državnega udara.

Časovnica škodljivih zadev:

Socialni demokrati so podpirali poziv ravnateljev za šole brez mask: Pozivamo, da ukrepe za vrtce in šole oblikuje stroka. (…) Za šolo brez mask.

Zlatan Čordić – Zlatko na petkovem protivladnem protestu, ki ni upošteval ukrepa nošnje maske na prostem in prepovedi zbiranja nad 10 oseb, je udaril po kameri in jo iztrgal iz rok snemalca Nova24TV. (Foto: STA)

Anis Ličina škandalozno v oddaji Tednik o tem, kako se novinarji izognejo udarcem: Jaz predlagam, če bi bil novinar, da imaš pač nek brezrokavnik, karkoli, označeno z RTV, in se hitro izogneš.

Jadranka Juras v oddaji Zadnja beseda škandalozno o Slovenski vojski: Sama smatran, da je velika odgovornost, da hodiš na misije in pobijaš lokalno prebivalstvo. Velika odgovornost, da naši vojaki sploh hodijo nekam, kjer ne branijo Slovenije (…).

Jaša Jenull, prvi med petkovimi protivladniki, je grozil z nasiljem: Če se bo represija nadaljevala, bomo prisiljeni in ne bomo mogli ljudi zadržati pri tem, da se ne uprejo tudi nasilno.

Kako levičarji škodujejo Sloveniji?

Bojan Požar: Tranzicijska levica še vedno ni sprejela zgodovinskih dejstev samostojne Slovenije
Ne bom rekel levičarji, ampak opozicijske stranke, ki se deklarirajo kot levičarji. Ko spremljam, kaj se dogaja med epidemijo, se mi zdi grozljivo, da opozicija, ki ima dosti več vpliva na medije kot aktualna vlada, zaradi dobesedno ponorelega političnega boja z Janšo dosledno napada čisto vse vladne anticovid ukrepe ne glede na to, da so ti ukrepi povsem primerljivi z drugimi evropskimi državami, in tako zavestno slabša zdravstveno stanje v državi, zdravje ljudi torej, vključno z realno grožnjo zloma slovenskega zdravstva, češ, čim slabše za vlado, ki je za stanje v državi seveda objektivno najbolj odgovorna, tem boljše za nas, češ, tako bomo prej prišli nazaj na oblast. To je res srhljivo, saj gre za ljudi, ne za Janšo ali eno vlado. Po drugi strani se žal tudi kaže, da tranzicijska levica še vedno ni sprejela zgodovinskih dejstev samostojne Slovenije, kot so na primer Slovenska vojska in zahodnoevropske vrednote, in da preprosto ne prenese parlamentarne demokracije, kjer so normalno na oblasti enkrat eni, drugič pa drugi. Ne, oni so prepričani, da oblast, država in vsi pripadajoči privilegiji pripadajo zgolj njim.

Raziskovalni novinar Bojan Požar. (Foto: STA)

Boris Tomašič: Za vrnitev na oblast ne izbirajo sredstev
Levičarji, s tem mislim predvsem razvajene na proračun priklopljene glasnike globoke države, so z izgubo oblasti postali izredno agresivni. Za vrnitev na oblast ne izbirajo sredstev. Briga jih za epidemijo, za bolne iz za umrle. Živčno in poniglavo se zaletavajo v vse, kar naredi vlada. Obnašajo se kot kombinacija razvajenega otroka, ki so mu vzeli igračo, in kroničnega alkoholika, ki ni dobil jutranjega šilca žganja. Žal se ne zavedajo (in jim je tudi malo mar), da v svojem deliriju povzročajo ogromno škodo, ki se žal meri v človeških življenjih.

Direktor Nova24TV Boris Tomašič (Foto: Nova24TV)

Tino Mamić: Levičarsko jamranje in dvom o vsakem ukrepu je postalo zelo nevarno početje
Novinarji in levičarski politiki že vse od nastopa sredinske vlade Janeza Janše pilijo destruktivizem. Nič novega, a v času epidemije, ko so ljudje zaprti po stanovanjih, skozi okno pa je sama megla, se bo to videlo tudi v številu samomorov. Levičarsko jamranje in dvom o vsakem ukrepu, ki ga predlagajo zdravniki (vlada namreč zdravnike samo posluša in izvaja njihove ukrepe), je postalo zelo nevarno početje. To seveda levičarjev ne moti, saj znajo rušiti oblast najbolje v izrednem stanju, žrtve pa jih ne brigajo. Tako kot je bilo leta 1941, je tudi 2020. Novinarji z negativno nastrojenim poročanjem, ko so vse novice bodisi slabe bodisi kritične, povečujejo že samo po sebi naraščajočo duševno stisko številnih državljanov. Novinarji so dejansko še bolj kot levičarski politiki sokrivi, da je med ljudmi vse več depresije in duševnih motenj. Prav sedaj potrebujemo novinarje in opozicijske politike, ki bi nas spodbujali, da v krizi zdržimo in se zdravstvenih ukrepov držimo. Tako kot to počno italijanski ali francoski ali britanski novinarji in velika večina tamkajšnje opozicije.”

Tino Mamič (Foto: STA)

Primož Bohinc: O tem, kako levičarji škodujejo Sloveniji, bi človek lahko napisal knjigo
O tem, kako levičarji škodujejo Sloveniji, bi človek lahko napisal knjigo, saj njihova agenda in politike razkrajajo družbo na sociološkem, kulturnem, predvsem pa na gospodarskem področju, ki pa je temelj obstoja družbe. Svobodno tržno gospodarstvo kot gonilo razvoja in napredka, ki nagrajuje posameznika na osnovi meritokracije, se pravi talenta, kompetenc in truda, ni njihova izbira, saj ne omogoča privilegijev levim političnim elitam, ne omogoča popolnega nadzora prek njim ljubega sistema planskega gospodarstva, ki v bližnji preteklosti ni bilo sposobno zagotoviti niti zadostnih količin dovolj kvalitetnega toaletnega papirja, ki smo ga v časih Jugoslavije morali trumoma hoditi kupovat v kapitalistično Italijo in Avstrijo.

Primož Bohinc (Foto: Polona Avanzo)

Petra Janša, Gašper Blažič