Nekdanji ustavni sodnik dr. Šturm: Prepoved komunistične partije je bila prava odločitev

Lovro Šturm (Foto: STA)

Nikjer na območju, ki ga pokriva Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne bi bilo možno delovanje politične stranke s programom in dejavnostjo, kot jo je takrat izvajala Komunistična partija Jugoslavije. Takratna prepoved, ki jo je prinesla ‘obznana’, je bila torej skladna z merili, ki veljajo tudi dandanes, ko bi ustavno sodišče takšno politično stranko prepovedalo,” je nekdanji ustavni sodnik in zaslužni profesor prava dr. Lovro Šturm pojasnil, zakaj je bila prepoved komunistične partije v stari Jugoslaviji skladna tudi z vidika današnjega ustavnega sistema.

Nekdanji ustavni sodnik in minister za pravosodje dr. Lovro Šturm je na mednarodni konferenci Temna stran meseca, ki je potekala novembra 2018 v Državnem svetu RS, predstavil svoj prispevek z naslovom Začetek revolucionarnega kazenskega prava na Slovenskem in njegovi odmevi po 2. svetovni vojni in po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije.

Dr. Šturm je uvodoma dejal, da je v 2. svetovni vojni šlo predvsem za nesmiselno in brezglavo nasilje, zato je še danes toliko bolj pomembno spoznanje o miru in svobodni demokratični družbi.

Krvavi so že sami temelji komunistov
Jugoslovanska komunistična partija se je leta 1920 oddvojila od socialdemokracije in odšla na lastno pot, na kateri je promovirala nasilje. “To nasilje je bilo načrtno in načrtovano, vsebovali so ga vsi ustanovni akti. Ta propaganda se je kmalu začela udejanjati z atentati na predstavnike tedanje države,” je o začetkih nasilne poti KPJ spregovoril dr. Šturm. Prav zaradi atentatov in nevarnosti, ki jo je predstavljala KPJ, je sledila “obznana”, zakon, ki je prepovedoval vsakršno komunistično propagando in odvzel mandat poslancem Komunistične partije Jugoslavije. Ta je v predvojni Jugoslaviji tako postala prepovedana in je delovala ilegalno.

Kardelj in Tito (Foto: Twitter)

Slovenska partija je sprejela nekatere odločilne poteze, ki so ustoličile prve formacije za izvajanje revolucionarnega kazenskega prava. To so bili predvsem sklepi tedanjega slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, v katerem so imeli glavno vlogo komunisti, sprejem zaščitnega odloka, po katerem je bil vsak odpor proti okupatorju prepovedan, razen tisti, ki ga nadzoruje partija. Ustanovljena pa je bila tudi Vojaška obveščevalna služba (VOS), ki je z mnogimi nasilnimi dejanji krvavo obeležila številne dogodke med 2. svetovno vojno na Slovenskem.

Ko so prevzeli oblast, se je začela represija na vseh področjih
Po koncu 2. svetovne vojne je prihajalo zopet do številnih nasilnih dejanj, tudi takih, ki so se dogajala zaradi številnih zametkov takratnega kazenskega sistema. Šturm nadaljuje, da se je “ustavno sodišče soočalo s pojavom t. i. predustavnega prava, torej prava, ki je veljalo pred Ustavo RS. Ustavno sodišče je za štiri najbolj izrazite predpise prepovedalo njihovo uporabo v postopkih, to so bili: uredba o vojaških sodiščih, zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, zakon o postopkih zoper slovensko narodno čast in zakon o zaplembah premoženja“.

Na vprašanje, ali je bila odločitev za prepoved Komunistične partije Jugoslavije leta 1920 morda pretirana, dr. Šturm odločno odgovarja: “Nikjer na območju, ki ga pokriva Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne bi bilo možno delovanje politične stranke s programom in dejavnostjo, kot jo je takrat izvajala Komunistična partija Jugoslavije. Takratna prepoved, ki jo je prinesla ‘obznana’, je bila torej skladna z merili, ki veljajo tudi dandanes, ko bi jo ustavno sodišče prepovedalo.”

Šturm dodaja, da ko so v povojnem obdobju podatki o številnih kazenskih procesih in sodbah prodirali tudi v zunanji svet, je število kazenskih sodb padlo, saj je tedanja oblast prešla na nove oblike represije, t. i. upravno represijo. Sodbe sodišč so zamenjali dekreti upravnih organov, ki so obsojence zaradi prekrškov pošiljali v taborišča, med njimi tudi veliko število žensk, po podatkih tudi do 22 odstotkov, čeprav se povprečje ženskih zločink v svetu giblje okoli 5 odstotkov.

Popravilo krivic še traja
Postopki za rehabilitacijo tistih časov potekajo od začetka osamosvojitve, torej s spremembo sistema. Izvršijo se lahko preko sodišč ali preko posebne komisije, ki jo je ustanovil DZ RS. “Preko sodnih postopkov je bilo rehabilitiranih 3.500 oseb, veliko število takratnih obsojencev pa ne vlaga zapletenih postopkov. Komisija Vlade RS za izvajanje zakona za popravo krivic je pravice priznala več kot 34 tisoč osebam, status političnih zapornikov pa je bil priznan več kot 20 tisoč ljudem,” navaja dr. Šturm.

Zaključil je še s primerom moralne rehabilitacije žrtev komunističnega sistema, ko je ustavno sodišče, ki ima sedež v Plečnikovi palači nekdanje Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, članom te zbornice, žrtvam revolucionarnega nasilja po letu 1945, leta 1997 postavilo spominsko ploščo v pritličnih prostorih sodišča na Beethovnovi ulici 10 v Ljubljani.

Posnetku celotnega prispevka lahko prisluhnete na Radiu Ognjišče.

Peter Truden