Neodvisno sodstvo v Sloveniji? Vrhovni sodnik Jan Zobec opozarja, da je avtoritativnost nekdanjega totalitarnega režima prisotna pri marsikaterem sodniku!

Vrhovni sodnik Jan Zobec. (Foto: Demokracija)

Potem ko je vrhovni sodnik Jan Zobec zaradi incidenta, ko ga je v prostorih sodišča pograbil policist, postal tarča režimskih medijev, je marsikdo mislil, da ga bo utišal. Pa še zdaleč ni tako. To potrjujejo tudi njegove izjave v prvi avgustovski oddaji “Spoznanje več, predsodek manj” na Radiu Ognjišče, v kateri je spregovoril o prisotnosti totalitarnega režima v pravu. Pri tem je poudaril, da je avtoritativnost nekdanjega totalitarnega režima še prisotna pri nas. “Ta je še prisotna, ker pri marsikaterem sodniku, zlasti starejših generacijah, še oblikuje in vodi miselne in argumentativne procese,” poudarja Zobec. 

Zobec je uvodoma opozoril, da se avtoritativnosti ne sme zamenjati za avtoritarnost. “Avtoritativnost je imanentna sodnemu odločanju. Vsaka sodna odločba, sodba je avtoritativna. Dejanje sodišča, ki ima avtoriteto, jo mora imeti … Ampak avtoritarnost je nekaj drugega. Avtoritarnost in kultura avtoritarnosti sta pravzaprav nasprotna avtoriteti kot postopku, po katerem se pride do odločitve. Avtoritarnost pomeni nekaj, kar je vladavini prava tuje. Pomeni, čisto na kratko rečeno, vsiljenje, razglašanje in razlaga ene same resnice kot univerzalne in končne.”

V pravu je po besedah Zobca tako, da imajo na iste življenjske dogodke, stanove različni pravniki različne poglede. Pri tem pa je od postopka odvisno, kako se iz različnih pogledov pride do ene avtoritativne, ne avtoritarne odločitve. Torej ali je postopek diskurziven ali pa ta temelji na spopadu dveh različnih tez oziroma teze in antiteze. Sodišče je na koncu tisto, ki o odloči o spopadu konkurirajočih si stališč. “To je normalen pravni diskurz. Kadar pa je ta avtoritaren, pa je ena resnica končna in univerzalna, o tem se ne diskutira. Avtoritarna pravna kultura je bila značilna za totalitarne režime, zlasti za komunistično pravo in komunistično justico. V tem primeru je pač šlo za avtoritarno sodišče, ki je bilo zgolj privesek takrat avtoritarni in totalitarni oblasti. Če govorimo o avtoritarnosti in avtoriteti, moramo zelo ločiti ta dva pojma,” poudarja Zobec.

Foto: iStock

Brez diskurza v kulturi, ki se je razvila v totalitarnem obdobju
Po prepričanju Zobca je pri nas prisotne precej avtoritativnosti nekdanjega totalitarnega režima. “Ta je še prisotna, ker pri marsikaterem sodniku, zlasti starejših generacijah, še oblikuje in vodi miselne in argumentativne procese.” V teh primerih pa po besedah Zobca ne govorimo o ideološki dediščini. “Tukaj nimam v mislih marksizma, komunizma in podobnih ideologij. Tukaj govorim o kulturi, ki se je razvila skozi totalitarno obdobje. Pa ni pomembno, na kateri ideologiji je to totalitarno obdobje temeljilo. Gre za to, da v tem obdobju ni bilo diskurza.” Tako je bilo v marsikaterem pogledu pravo le nekakšen podaljšek. “Neka udarna pest režima ali pa volja vladajočega razreda, da je s to voljo in silo, ki je za njo stala, obračunavala z razrednim sovražnikom,” je pojasnil in dodal, da je bila to volja tedaj novega razreda. Po besedah Zobca tako tudi sodniki niso bili avtonomni, saj so morali biti v pomembnejših kazenskih in gospodarskih zadevah poslušni. V civilnih zadevah je bila situacija drugačna, ker  avtoritarne oblasti niso toliko zanimali spori med fizičnimi osebami.

Ob tem je Zobec spomnil na Titovo opazko iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je ta izpostavil, da se sodnik ne sme držati zakona kot pijanec plota. “Se pravi, da mora poslušati partijo in soditi skladno s partijskimi pričakovanji. Ta miselnost pri nekaterih sodnikih še obstaja. Koliko se to potem prenaša na mlajše, je vprašanje.” Podal je prepričanje, da preveč, glede na organizacijo rekrutiranja sodnikov skozi personalne svete, v katerih zmeraj sedijo nekateri “ta pravi”, ki gledajo, da bodo nekako lažje prišli naprej tisti, ki so bolj ubogljivi. Navzven se tako ostanki avtoritarnosti kažejo v tem, ko je mlademu sodniku dodeljen sodnik mentor, ki mladega sodnika vodi, mu daje morebitne pripombe ali pa mu morda poda nasvete, kako naj v nekem primeru razsodi. “Če se sodnik ne strinja, ima nek ugovor, skratka kot nek vzporeden postopek ob zakonski proceduri, kar je seveda povsem nesprejemljivo z vidika sodnikove neodvisnosti samega postopka in poštenosti postopka,” je v oddaji izpostavil Zobec in se ob tem  za konec dotaknil tudi kulture govora v politiki, predvsem v hramu demokracije.

Foto: Demokracija

Po prepričanju Zobca ta kultura najbrž predstavlja odsev prevladujoče kulture v državi, med našimi državljani, prebivalstvom. “Ko se zgražamo nad tem, kar slišimo in vidimo, se nikoli ne vprašamo oziroma se nikoli ne zavemo, da je to pravzaprav zrcalo nas. Končno smo te ljudi izvolili mi oziroma jih je izvolilo ljudstvo. Te ljudi najbrž že pozna. Ve, kdo so. In oni so pač odsev nas samih. Ljudstvo ima pač tako vlado in takšen državni zbor, kot ga želi, kot si ga zasluži.” Izpostavil je, da je potrebno priznati, da so volitve svobodne, glede poštenosti pa je dejal, da osebno zagovarja prepričanje, da to niso.

N. Ž.