fbpx

Neposredna podpora Putinu in njegovim morilcem – Hribarjeva po Kučanovih stopinjah

Spomenka Hribar bi razoroževala Ukrajince. (Foto: sta)

Protiosamosvojitelj Kučan, ki je pomagal razoroževati že slovensko vojsko, je nedavno negodoval nad orožarsko pomočjo Ukrajini. Njegova kolegica Spomenka Hribar pa skupaj s tovarišijo to “plemenito” misijo nadaljuje, ko javno poziva, da se takšno ravnanje zaustavi. A zgodovina nas uči, da takšnim, kot je Putin, ni nikdar dovolj. Po Ukrajini bi verjetno sledila Moldavija in druge države, seveda v primeru uspeha ruske invazije. Če bi Hitlerja ustavili, ko je Tretjemu rajhu pripojil Avstrijo in zahod Češkoslovaške, morda ne bi imeli na desetine milijonov mrtvih. Bomo zgodovinsko napako ponovili? 

Vse več je indicev, da je preživetje močne in vplivne Rusije Vladimirja Putina v interesu domače tranzicijske elite. Poudariti gre, da ni govora o Rusiji kot takšni, ampak izrecno o tej nedemokratični, ki časti ostaline komunizma – spomin na Stalina in zločinsko simboliko. Govora je o skorumpirani Rusiji bajno bogatih oligarhov. In ne nazadnje je govora o tej, ki se še vedno ni odrekla patologiji sovjetske veličine ter zastarelim geopolitičnim konceptom ozemeljskega osvajanja sosednjih držav z izgovori o reševanju ruskojezičnih manjšin. Domači ruskojezični prebivalci in njihov gmotni položaj so tako ali tako drugotnega pomena. Za reveže simbolično zadostujeta vodka in krompir, za “smetano” pa jahte, zasebna letala in dvorci niso dovolj. Pomembno je, da so vesoljske ladje in balistične rakete, običajni smrtniki pa naj se po možnosti zadovoljijo z bencinskimi boni.

Pomanjkanje se teši z blodnjami o sovražnem Zahodu, o “ukradeni” sovjetski veličini in junaštvih velike domovinske vojne. Putinu gre nekaj zagotovo priznati: propagando uspešno utemeljuje na travmah iz 2. svetovne vojne, na tragediji 27 milijonov ubitih Rusov … In kot kaže, so številni pripravljeni sprejeti pojasnilo, da je za njihove osebne težave in nesrečo kriv nekdo drug. Pomanjkanju se pridružuje še kultura nasilja, močno prisotna zlasti v ruski vojski. In takšne ljudi res ni težko prepričati v pravljice o zlobnih ukrajinskih neonacistih, ki slonijo na manjšinskem bataljonu Azov, ob hkratnem pozabljanju na rusko grupacijo Wagner, tesno povezano s samim Putinom. In če dodamo še frustracije zaradi omejenih uspehov na fronti, potem dobimo vrhunske produkte tipa “Buča”.

Spomenka Hribar si očitno želi razoroženo Ukrajino, da bi jo Rusija lahko čim prej premagala. (Foto: posnetek zaslona) 

Najbolj srhljivo pa je to, s kakšnim težkim srcem se nekateri pripadniki domače tranzicijske levice odrečejo takšni Rusiji in odločno obsodijo njena grozodejstva. Spomnimo, da ljubljanski šerif Zoran Janković po invaziji ni želel vrniti Putinovega odlikovanja. Spomnimo se bedastih izgovorov o deljeni krivdi itd. Rusofil Milan Kučan je ob začetku ukrajinske tragedije izustil: “Ne bi se smela zgoditi vojna in tisto, kar je pripeljalo do nje in kar je Putinu dalo razlog, da je to počel.” Po Kučanovem prepričanju obstaja nek utemeljen razlog za polno invazijo na šibkejšo suvereno sosedo?! Spomnimo na še en poskus zmanjševanja Putinove krivde, denimo s strani poslanca SD Matjaža Nemca, ko je govoril “o vlogi Zahoda v tem konfliktu”. Človeka nehote spreleti občutek, da ne bi bilo tako hudo, če bi Putin kar nadaljeval s svojo sveto misijo “osvobajanja” in potrkal tudi na naša vrata.

V Ukrajini se bije boj za prihodnost svobodne in demokratične Evrope, zato je pomoč v orožju nujna
Takšen scenarij se 24. februarja dejansko ni zdel tako zelo oddaljen. Kijevu so mnogi napovedovali le še nekaj ur … Od ukrajinske meje do Prekmurja pa spet ni tako zelo daleč. Res pa je, da članstvo Slovenije v Natu precej spremeni situacijo. Bi pa Putin, če bi se pri nas slučajno oglasil, zagotovo vedel, kje iskati nove sodelavce … V takšnih okoliščinah bi se zdela ponovitev Buče povsem realna možnost. Ali pa Hude jame, če želite. Bi se grožnje s smrtjo, ki jih nenehno doživljajo Janez JanšaIgor Pirkovič, Jože Možina utegnile uresničiti …? Ne pozabimo, da nas pred takšnim hipotetičnim scenarijem varuje prav silovit ukrajinski upor. Pomoč v orožju se zdi ključna za preživetje napadene države. Njen boj za neodvisnost in svobodo, je hkrati boj za našo svobodo, demokracijo, za naše tisočletne civilizacijske vrednote. V Ukrajini se bije boj za Evropo, kot jo poznamo. Po njeni kapitulaciji pa bi sledila Moldavija itd. …

Tranzicijska elita le stežka prikriva svoje simpatije do avtokratskega režima iz Moskve. (Foto: sta, epa)

Pošiljanje orožja v Ukrajino pa je nedavno zaskrbelo Kučana (mimogrede: prav on je sodeloval že pri razorožitvi Slovenije v času osamosvajanja). Njegova kolegica Spomenka Hribar pa skupaj s tovarišijo (Markom Uršičem, Borutom Ošlajem in Jano Rošker), odrekanje tovrstne pomoči nadaljuje. Hribarjeva & Co. so spesnili “Apel za ustavitev vojne v Ukrajini z mirovnimi sredstvi”, ki so ga naslovili na predsednika Boruta Pahorja, Državni zbor, Vlado RS in na predstavnike v EU in Natu. V njem od dotičnih oseb in inštitucij pričakujejo, da se Slovenija upre pošiljanju novega orožja Ukrajini, ker naj ne bi reševalo ničesar. Izpostavljajo tudi nevarnost jedrskega konflikta (in 3. svetovne vojne). Situacijo bi premostili z diplomatskimi prizadevanji, ki pa dejansko že potekajo in so hvalevredna. Iz zapisa Hribarjeve & Co. gre razbrati, da naj bi vojaško oslabljena Ukrajina slej ko prej pokleknila pred Rusijo in pristala na njene kaprice. Morda bi zatem res nastopil kratkotrajen mir, dolgoročnega si ne gre obetati.

Zgodovinske besede Kaczyńskega: Danes Gruzija, jutri Ukrajina, pojutrišnjem Baltske države, nato Poljska
Zgodovina nas uči, da se takšni, kot je Putin, tako zlahka ne ustavijo. Lahko bi se izognili desetinam milijonov mrtvih, če bi Hitlerja zadržali že ob pripojitvi Avstrije (potrjene z referendumom) ali vsaj ob priključitvi zahoda Češkoslovaške (z invazijo). Podobnost s Krimom (prav tako naknadno potrjeno na referendumom) in napovedano priključitvijo Donbasa, se zdi naravnost srhljiva. Putinove vojaške pustolovščine žal močno spominjajo na nemška, italijanska in japonska predvojna osvajanja, na apetite sil osi … Spomnimo se preroških besed pokojnega poljskega predsednika Lecha Kaczyńskega iz leta 2008: “Dobro vemo, da je danes Gruzija, jutri bo Ukrajina, pojutrišnjem Baltske države, potem pa bo morda prišel čas tudi za mojo deželo, za Poljsko”. In zaenkrat gre “vse po načrtu”, če si sposodimo kar Putinove besede. Še več, zdi se, da bi se na njegovem jedilniku utegnile znajti še kakšne druge sosednje države, kjer obstajajo “ruskojezične” manjšine, in ki bi jih “ljubljeni vodja”, nekega lepega dne, želel oteti pred sovragom. Zadnje čase se omenja celo Kazahstan.

Spomnimo, da je Rusija leta 2022 ubrala podobno taktiko kot Sovjetska zveza leta 1939 – da gre za nekakšno reševalno akcijo raznih etničnih, jezikovnih skupin itd. Ob ruskem rožljanju z jedrskim orožjem pa si gre zapomniti sledeče: če se recept izkaže za uspešnega, bi ga Putin zagotovo še kdaj uporabil … Gre za golo izsiljevanje s strahom v upanju, da se bo nasprotna stran podredila. In kako verjetno je, da bi se vladajoča klika na Kremlju odločila za kolektivni samomor? Je Rusija edina, ki ima jedrsko orožje? Bolj verjetna bi se zdela uporaba taktičnega jedrskega orožja v Ukrajini, na Poljskem ali Švedskem, kar pa bi na Zahodu privedlo do brutalne eskalacije rusofobije ter popolne politične in gospodarske osamitve brez možnosti povratka v prihajajočih letih, morda celo desetletjih … In dvomimo, da bi na kaj takšnega z odobravanjem gledala tesna ruska zaveznica Kitajska. Izpostaviti gre njene gospodarske interese, Svilno pot itd. Spomnimo, da je tehnološki gigant DJI nedavno sprejel odločitev za umik z ruskega trga, ker ne želi, da bi bili droni, ki jih proizvaja, zlorabljeni za vojskovanje na ukrajinskem ozemlju.

Domen Mezeg