Neznosna lahkost sojenja – Slovenija se je na lestvici OECD znašla blizu dna

Vse večkrat je slišati obtožbe, da je naše sodstvo zaznamovano s korupcijo, zato je nizka stopnja zaupanja nekaj povsem normalnega. Tako se ne smemo čuditi, da smo se na lestvici OECD znašli blizu dna, med Italijo in Latvijo, slabši pa smo denimo od Mehike, Južne Afrike in Rusije.

Zadnja raziskava Evropske organizacije za sodelovanje in razvoj (OECD) kaže, da je zaupanje državljanov v slovensko sodstvo zelo nizko. Sodstvu tako zaupa le okoli 30 odstotkov ljudi, in medtem ko se je v večini držav zaupanje od leta 2007 povečalo, pri nas ostaja nespremenjeno. Vse večkrat je slišati obtožbe, da je naše sodstvo zaznamovano s korupcijo, zato je nizka stopnja zaupanja nekaj povsem normalnega. Tako se ne smemo čuditi, da smo se na lestvici OECD znašli blizu dna, med Italijo in Latvijo, slabši pa smo denimo od Mehike, Južne Afrike in Rusije.

Dr. Boštjan M. Zupančič v svojem tvitu objavlja pravno mnenje, v katerem pove, da sodišče ne more z lastnim mnenjem o sebi odločati, ali je nepristransko ali ne; takšno je tudi stališče ESČP.

Ogrožena demokracija
In če zaupanje v sodstvo vzamemo kot enega od bistvenih pokazateljev demokratičnosti družbe, potem je demokracija v Sloveniji zelo ogrožena. Opozorila o alarmantnem stanju pa ne prihajajo le iz ljudstva ali dela medijev, pač pa tudi iz pravniških vrst samih. Tako sta se pred kratkim v javnosti oglasila nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in nekdanji ustavni sodnik dr. Boštjan M. Zupančič ter profesor za evropsko pravo na FDŠ dr. Matej Avbelj. Oba sta predstavila svoj odklonilni pogled do načina vnovičnega sojenja dr. Milku Noviču. Spomnimo. Dr. Novič je bil obsojen za umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika, a to sodbo je nato vrhovno sodišče razveljavilo. V vnovičnem sojenju na prvi stopnji je sodnik Zvjezdan Radonjić Noviča oprostil, pri tem pa je javnost seznanil z brutalnimi pritiski tožilstva in nadrejenih na njegovo delo. Tožilstvo se je na sodbo pritožilo, o njej pa bo spet odločalo višje sodišče, to je senat, ki je dr. Noviča že enkrat obsodil v kasneje razveljavljeni sodbi. Tu se pojavi dvom o objektivnosti senata: ali lahko nekdo, ki je nekoč obtoženca že obsodil, pri tem pa najverjetneje storil napako, istemu obtožencu sodi še enkrat za isto dejanje? Oba prej omenjena pravnika takšnim praksam nasprotujeta. Dr. Zupančič v svojem tvitu objavlja pravno mnenje, v katerem pravi, da sodišče ne more z lastnim mnenjem o sebi odločati, ali je nepristransko ali ne; takšno je tudi stališče ESČP. Zaradi dvoma o poštenju sodišča poziva k ustavni pritožbi (ta je po naših podatkih že vložena), če pa ta ne bo upoštevana, se je treba pritožiti na ESČP.

Sodnik Zvjezdan Radonjić je ob oprostilni sodbi v zadevi Novič javnost seznanil z brutalnimi pritiski tožilstva in nadrejenih
na njegovo delo.

Neverjetna lahkotnost sojenja
Neverjetna lahkotnost sojenja pa izhaja iz samih listin, ki so nastale na Višjem sodišču v Ljubljani ob obravnavi zahteve zagovornikov Milka Noviča za izločitev tistih sodnikov višjega sodišča, ki so ga dne 22. 12. 2017 obsodili na 25 let ječe, za “umor iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov” po 4. odstavku 116. člena Kazenskega zakonika. Višje sodišče je namreč dr. Milka Noviča obsodilo za dejanje, ki ga po ugotovitvi sodnika Zvjezdana Radonjića ni storil in ga niti ni mogel storiti, vrhovno sodišče pa je še pred tem ugotovilo, da so sodniki višjega sodišča v prvem postopku grobo kršili procesni zakon in ustavna jamstva. Popolna odsotnost vsake odgovornosti, samokritičnosti in razumne presoje izhaja iz odločitve o tem, da morajo v drugem krogu sojenja v zadevi Jamnik odločati isti višji sodniki. Tisti, ki so v istem primeru že grobo kršili zakon in ustavo.

Saj ni res, pa je: O pritožbi tožilstva bo spet odločalo višje sodišče, to je senat, ki je dr. Milka Noviča že enkrat obsodil v kasneje razveljavljeni sodbi.

Nesmisli, ki jih v zvezi s svojo domnevno objektivnostjo navaja višji sodnik Milan Štrukelj, povzema pa jih tudi predsednik sodišča Anton Panjan, dokazujejo, da imamo opravka ne s sodniki, temveč z oblastniki, ki sprejemajo odločitve po nekih zagonetnih kriterijih, mimo zakona in ustave pa tudi mimo razumnega preudarka. Kako bi sicer lahko isti sodnik trdil, da »nikoli ni sprejel odločitve, ki ne bi bila pretehtana in za katero ne bi bil objektivno in subjektivno prepričan, da je pravilna in zakonita«, in prav zato želi znova soditi v istem primeru, čeprav je vrhovno sodišče njegovo osebno odločitev, sprejeto 22. 12. 2017, označilo kot nasprotujočo zakonu in ustavnim garancijam?

Kršitev ali podreditev?
Logičnih sklepov je lahko več: bodisi sodnik ne razume zakona in ustave in je zato sprejel nezakonito in protiustavno odločitev v prvem krogu sojenja, bodisi se želi podrediti navodilom vrhovnega sodišča in korigirati svojo prvotno odločitev v drugem krogu. V tem primeru pa bo njegova odločitev v nasprotju z zatrjevano vsakokratno neodvisnostjo in objektivnostjo, saj baje svojih stališč ne spreminja po vetru. Med vnovičnim prvostopnim sojenjem namreč niso bili izvedeni nobeni takšni novi dokazi, ki bi dosedanjo preiskavo umora dr. Janka Jamnika postavili na glavo. Sodnik Radonjić je le upošteval navodila vrhovnega sodišča in skrbel za zadostno upoštevanje zakonskih in ustavnih garancij, tistih, ki jih je kršila okrožna sodnica Špela Koleta in nato še višji sodniki Štrukelj, Živičeva in Merčunova. Sodnik Radonjić je ob zakonitosti postopka poskrbel tudi za uporabo razuma, zdrave pameti in logične presoje razpoložljivih dokazov, medtem ko so imenovani višji sodniki obdolženca gladko obsodili, ne da bi imeli za to en sam materialni dokaz.

Vrhovni sodnik Jan Zobec je na okrogli mizi govoril tudi o zaprtem kastnem sistemu med sodniki: »Jaz sem drugorazredni sodnik (…), ker se oglašam.«

Vrhovno sodišče je zaradi težkih kršitev naročilo novo sojenje novemu senatu. Predsednik višjega sodišča Anton Panjan meni, da se to navodilo ne nanaša na višje sodišče, temveč samo na prvo stopnjo, pa čeprav so prav sodniki Štrukelj, Živičeva in Merčunova izdali krivično, predvsem pa grozovito obsodbo nedolžnega človeka na 25 let ječe in mu že doslej ukradli več kot tri leta svobode ter s tem povzročili neizmerno trpljenje njemu, njegovi družini, prijateljem in ne nazadnje tudi ogromno škodo ugledu sodstva.

Spravili so se nad odvetnike
Ne smemo prezreti, da je vrhovno sodišče, ki je zavrnilo predlog za prenos krajevne pristojnosti, to pomeni, izločitev celotnega ljubljanskega višjega sodišča, svojo zavrnitev sprenevedavo utemeljilo na tem, da se predlog obtoženca ne nanaša na sodišče kot celoto, temveč samo na vse sodnike tega sodišča. 6. in 7. točka obrazložitve sklepa senata vrhovnega sodišča, ki mu je 3. oktobra 2019 predsedoval Branko Masleša, sta medsebojno v popolnem logičnem nasprotju in kažeta, da je tudi na vrhovnem sodišču nekaj močno narobe, s tem da iz iste obrazložitve implicitno izhaja tudi, da pa vendarle popolnoma enaka sestava pritožbenega senata na višjem sodišču ne bi zagotavljala zadostne neodvisnosti in nepristranskosti. O popolni odsotnosti presoje objektivnih kriterijev nepristranskosti sodnikov višjega sodišča v skladu s 6. členom Evropske konvencije človekovih pravic pa tu ne kaže izgubljati besed, saj si zasluži obsežno strokovno kritiko v nadaljnjem postopku pa tudi v slovenski pravni znanosti.

Da bi kar menjavali sodnike ob prehodu iz totalitarnega režima v demokratičnega, tega vrhovna sodnica Nina Betetto ne zagovarja.

Namesto da bi se sodniki Štrukelj, Živičeva in Merčunova zamislili nad svojo neodgovorno in nezakonito odločitvijo, s katero so obsodili nedolžnega človeka, si sedaj za vsako ceno prizadevajo znova odločati v isti zadevi. Trdijo, da so v prvem krogu odločali pravilno, nepristransko in neodvisno. V svojih dopisih predsedniku višjega sodišča Panjanu niso pokazali niti najmanjše želje po kakršni koli korekciji, temveč prav nasprotno. Spravili so se nad odvetnike po krivici obsojenega, češ da so žaljivi in da so njihove navedbe neresnične, pavšalne in izmišljene. Kot da bi bilo skoraj štiriletno bivanje dr. Milka Noviča v ljubljanskem priporu in nato na Dobu izmišljija; kot da je bila pravnomočna obsodba nedolžne osebe na 25 let ječe zaradi umora, ki ga je storil nekdo drug, le neznaten zdrs, ki ni povzročil nikomur nič hudega. Zato ne vidijo ovir za vnovično sodelovanje v isti zadevi, še več, zavračajo zahtevo za izločitev in zahtevajo, da v drugem krogu znova odločajo prav oni. In Panjan jim pritrjuje. Ker je njihova nepristranskost in neodvisnost baje dokazana. Ne le neodvisnost od zakona in ustave, temveč predvsem od pameti.

Takih rabot si ne smejo privoščiti
Tako odločitev sodnika Panjana o tem, da morajo v zadevi Jamnik soditi isti sodniki, ki so že v prvem krogu sojenja pravno, strokovno in moralno pogoreli na vsej črti, ne vzdrži resne presoje. Ne le njegova navedba, da gre za delovno naključje, “skladno s 159. členom sodnega reda in z letnim razporedom sodnikov”, tudi njegova razlaga, da odločitve vrhovnega sodišča glede neizločitve sodišča kot celote ni mogoče raztegniti na omenjene tri sodnike, je nepravilna in iz trte izvita. In nikakor ne drži njegova ocena, da v predmetni kazenski zadevi obstoj okoliščin, ki bi vzbujale objektivno upravičen dvom o nepristranskosti izločevanih višjih sodnikov, iz zahteve za izločitev in same zadeve, ni razviden. Hude kršitve postopka in ustavnih jamstev je vrhovno sodišče potrdilo črno na belem, pred tem pa smo jih ob spremljanju sojenja v sodni dvorani zaznavali praktično vsi navzoči, zaradi česar je v dvorani redno prihajalo do glasnega negodovanja in izrazov nestrinjanja, ki so dosegli vrh v glasni emocionalni sodbi Državljana K., izrečeni sodnici Špeli Koleta. Zadeva je šla tako daleč, da je mednarodna opazovalka za človekove pravice Michelle Laura King izjavila, da je “danes še enkrat v šoku, zaradi kršitev in korupcije na sodišču v Sloveniji”. Sodišče ni prostor vakuuma, popolnoma neodvisno od družbe, v kateri izvaja svoja pooblastila in si takih rabot ne sme privoščiti. Navidezno spoštovanje zakonskih in mednarodnih obvez pri sojenju, izraženo samo s citiranjem 6. člena EKČP, ne zadošča. Ta pravila in kriterije je treba namreč uporabljati. Takšne lahkosti sojenja ne pozna niti nogomet.

Vrhovni tožilec Hinko Jenull je hvalil strokovnost sodišč v komunistični Jugoslaviji.
popravljeno

Citati iz listin
In še nekaj citatov iz listin omenjenega postopka. Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 10. 2018:  “Vrhovno sodišče je glede na vse ugotovljene kršitve procesnega zakona in ustavnih jamstev zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Glede na v sodbi pojasnjene okoliščine konkretnega primera bo v ponovnem postopku o zadevi odločal drug sodnik oziroma spremenjen senat.”

Višji sodnik Milan Štrukelj, 5. 11. 2019: “Trdno sem prepričan, da predlog za mojo (in senatno) izločitev ni utemeljen. V svoji 43-letni tožilski in sodniški karieri nikoli nisem sprejel odločitve, ki ne bi bila pretehtana in za katero bi ne bil objektivno in subjektivno prepričan, da je pravilna in zakonita. Enako sem vedno ravnal tudi kot član ali predsednik senata. Od navedb in trditev v žaljivem, podcenjujočem in za odvetniški stan nevrednem predlogu za izločitev se strinjam le s trditvami, da pravica do sodnega varstva med drugim vsebuje jamstvo, da o zadevi odloča nepristransko sodišče. (… ) Glede na navedeno ocenjujem, da v obravnavani kazenski zadevi ni podana nobena okoliščina, ki bi vzbujala dvom o objektivni in subjektivni nepristranskosti tako mene kot celotnega pritožbenega senata.”

Anton Panjan, predsednik sodišča, 20. 11. 2019: “Zahteva za izločitev višjih sodnikov Stanke Živič, Tatjane Merčun in Milana Štruklja se zavrne. (…) Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu še pojasnilo, da v postopku ugotovljene kršitve zakonov in ustave same po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos pristojnosti, kar po oceni predsednika sodišča smiselno velja tudi glede morebitne izločitve sodnikov. Po ustaljeni sodni praksi torej odločitev posameznega sodnika (oziroma senata) ne kaže na njegovo pristranskost, temveč je posledica njegove presoje v konkretnem primeru, v katerem odloča. Pri sodnikih namreč, upoštevaje njihove izjave, prepričanj, ki bi kazala na to, da v zadevi ne bodo odločali nepristransko, ni mogoče ugotoviti. (…) Zoper ta sklep posebna pritožba ni dovoljena.”

Vodič Evropskega sodišča za človekove pravice k 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah: “V tej zvezi ima lahko določeno težo celo videz oziroma, z drugimi besedami, ne zadošča le udejanjanje pravičnosti, temveč mora biti tudi vidno, da se uresničuje. Zato se mora vsak sodnik, v zvezi s katerim obstaja legitimni razlog za strah glede nepristranskosti, izločiti. (…) Sodišče je ugotovilo kršitev načela nepristranskosti v primeru, ko so nekateri sodniki, ki so že odločali v istem primeru, morali odločati o tem, ali so storili napako, in kjer so drugi trije sodniki že izrekli svoje mnenje o zadevi.”

 O (ne)odvisnosti sodstva
Da je bila minuli četrtek okrogla miza v organizaciji Odvetniške zbornice Slovenije, na kateri so razpravljali o (ne)odvisnosti in (ne)pristranskosti sodstva, lahko pripišemo tudi sodnemu fiasku v zadevi Novič. Nekdanji ustavni in zdajšnji vrhovni sodnik Jan Zobec je med drugim presodil, da sodstvo v običajnih zadevah, kot so na primer običajni civilni spori med običajnimi posamezniki, “še kar nekako deluje«, težava pa nastane pri težjih, bolj izpostavljenih primerih, med katerimi je kot primere navedel zadevi Patria in Novič ter sodne postopke zoper nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja. »V teh primerih pa nastanejo veliko težave, zaradi katerih se zmanjšuje zaupanje v sodstvo.” Zobec je bil mnenja, da imamo sodstvo kot v Rusiji, kar kaže tudi uvodoma omenjena raziskava OECD, kjer je Slovenija daleč za Indijo. Zobec je govoril tudi o zaprtem kastnem sistemu med sodniki: “Jaz sem drugorazredni sodnik (…), ker se oglašam.” Menil je še, da je javnost najboljša za izbiro sodnikov.

Tudi odvetnik Blaž Kovačič Mlinar opaža podobno. Kot je dejal, je vsaj na področju kazenskega pravosodja, s katerim je sam bolj seznanjen, v manjših, običajnih zadevah skorajda nepomembno, kdo obravnava zadevo, saj je obravnava “bolj ali manj korektna”. “Ko pa beseda nanese na zadeve, ki so bolj zanimive tako za javnost kot za politiko in navsezadnje tudi za pravosodje, pa je nepristranskosti, ali še bolje, pravičnosti manj,” je dejal. Po njegovem mnenju gre pri tem za manko, ki ga mora sodstvo nadomestiti. “Neodvisnost in nepristranskost sodišča namreč nista dobrini, ki sta dani sami po sebi,” je dodal.

Zagovorniki jugoslovanskega sodstva
O zagovornikih nekdanjega jugoslovanskega sodstva pa ne gre izgubljati besed. Tako odvetnik Emil Zakonjšek kot vrhovna sodnica Nina Betetto in vrhovni tožilec Hinko Jenull pritrjujejo, da slovenskega in jugoslovanskega sodstva ne moremo primerjati z drugimi totalitarnimi državami. Vsi trije so v bran jemali nekdanjo predsednico sodišča v Jugoslaviji, o kateri je Zobec dejal, da je bila članica Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Vemo pa, kdo je bil njihov zadnji šef: Milan Kučan, ki se je čez noč prelevil v največjega demokrata. Zato se tudi ne čudimo izjavi Betettove, da na okrogli mizi ne bo razpravljala o nekdanjem totalitarnem režimu, saj je bila po njenem mnenju lustracija v drugih državah napaka. Da bi kar menjavali sodnike ob prehodu iz totalitarnega režima v demokratičnega, tega ne zagovarja. Prav tako Betettova ne zagovarja individualne odgovornosti sodnikov. “Država je odgovorna. Razen če se ji dokaže naklep.” Da Jenull ne pozna (ne)pristranskosti sodnikov, ampak obstajajo le njihove strokovne napake, se ne čudimo, saj brani strokovnost sodišč v komunistični Jugoslaviji. Ali kot se je hvalil nekdanji sodnik, zdaj pa odvetnik Savo Pečenko, ki je sedel med poslušalci okrogle mize: “Na vojaških sodiščih so bili sodniki visoko strokovni.” Se še čudite, zakaj se lahko v Sloveniji dogajajo primeri Patria, Novič, Kangler …?

Petra Janša