fbpx

Novinarska ‘infomafija’: ali bodo oni na oblasti ali pa ne bo nihče

Foto: STA

“Dogajanja v javni hiši, odkar se je menjal njen vrh, so dokaz, da imamo v resnici opraviti z mehkim, a dovolj nasilnim novinarskim levičarskim terorizmom, v katerem jedru so novinarski aktivi in sindikati, ki imajo že od nekdaj močne ideološke podpornike zunaj hiše,” je bizarno dogajanje na RTVS komentiral nekdanji direktor Radia Slovenija Vinko Vasle in pojasnil, da so si ti podporniki v zadnjih desetletjih javno hišo razdelili po svojih strankarskih interesih – tako na radiu kot tudi na televiziji imamo sedaj posamezne informativne oddaje, ki sodijo pod patronat komunistov oz. socialnih demokratov, pa levičarjev kot tudi stranke Marjana Šarca. Tiskovne konference RTV novinarjev so javna demonstracija borbe za nadoblast v hiši, je pojasnil Vasle.

Sklicevanje novinarskih konferenc z namenom sporočanja nezadovoljstva zaposlenih je na RTVS očitno postalo že vsakotedenska praksa. Potem ko so prejšnji teden opozarjali na siromašenje programa, vse večje pritiske in politizacijo, so danes opozorili na “nesprejemljive razmere”, kot so poimenovali imenovanje Igorja Pirkoviča na mesto vršilca dolžnosti urednika uredništva MMC. “V uredništvu MMC-ja enotno nasprotujemo temu imenovanju,” so sporočili in dodali, da so njihovi razlogi tako proceduralni kot tudi vsebinski: “Ocenjujemo, da gre za novinarja, ki je v svojem delu na javni televiziji ne zgolj odkrito pristranski, ampak izrazito navijaški v korist določeni politični stranki in njenemu voditelju,” so navedli v svojem stališču. Po besedah novinarja Borisa Vaseva je bil Pirkovič na ta položaj imenovan načrtno in ne dobronamerno – dober mesec pred državnozborskimi volitvami.

“V javni RTV hiši so se skozi leta kalili ustrezni kadri, ki so bili hvaležni svojim partijskim šefom izven hiše, o čemer govori tudi podatek, da so po osamosvojitvi – razen v enem primeru – programski svet vodili visoki partijski kadri,” je pojasnil nekdanji direktor Radia Slovenija Vinko Vasle in kot primer navedel Janeza Kocijančiča, ki je bil celo predsednik zveze komunistov in za katerega so znani primeri, ko se je osebno vmešaval v posamezne programe in novinarske prispevke. To je bil čas, ko je bila cenzura na RTV na najvišji ravni in večini novinarjev se to ni zdelo niti najmanj sporno.

Foto: STA

Vasle je v nadaljevanju spomnil, da je nato programski svet vodil Jernej Pikalo, tipični FDV-jevski partijski oz. boljševiški kader, ki je svoje delo opravljal, kot da gre za oddelek partijske celice, da bi ga kasneje zamenjal član CK ZKS Ciril Baškovič, ki je partijsko zvijačno dajal vtis velikega demokrata, v resnici pa je v zakulisji po potrebi opravil svoje ideološko partijske naloge. “Ko v takšno sfero udari najmanjša sprememba, so vsi družbenopolitični delavci-novinarji takoj na okopih, ker so smrtno ogroženi. Ali bodo – po Stanetu Dolancu – oni na oblasti ali pa ne bo nihče,” je poudaril dolgoletni novinar.

Levičarsko olastninjenje RTV
In vse to, vsi ti silni protesti, pisarije, programske diverzije, grobi obračuni z “neprimernimi” kolegi so po mnenju Vasleta odraz tega, da kot celo javno pravijo: “Hiše ne damo”. Tu ne gre več niti za samoupravljanje, ampak za levičarsko olastninjenje RTV – to, kar takratni LDS ministrici Majdi Širca ni uspelo uzakoniti (da bi RTV zakonsko potisnila v rok levici), so v zadnjih nekaj letih uspeli “pravi kadri”. Na televiziji je jedro teh upornikov znotraj informativnega programa, kjer izstopa lidersko dirigiranje Igorja E. Berganta, ki je po Vasletovih besedah v resnici njihov neformalni vodja.

Boris Vasev (Foto: STA)

Kar zadeva upornikE v MMC pa so tam itak znane rdeče brigade Kaje Jakopič, eden najhujših pa je po moje tisti zakompleksani nesrečnik Boris Vasev, ki s svojimi podlimi pisanji, posebej pa obračuni s kolegi, ki mu niso ideološko všeč, hišo, ki itak ni na dobrem glasu, spravlja še ob tisto, kar sploh še ima. To, kar mu ne uspe z dobrim novinarstvom, rešuje s podlimi pisanji,” je prepričan Vasle, ki je opozoril, da je bil Vasev v protestu pred javno hišo celo glavni govorec, Pirkoviču pa je očital prav tisto, kar v resnici sam bolj uspešno in dosledno počenja.

Infomafijska organizacija
Vasle je pripomnil, da je Vasev človek, ki je zahteval umik slovenske zastave z jambora pred RTV ter spomnil, da gre istočasno tudi za človeka, ki je Janeza Janšo primerjal s srbskim klavcem Vojislavom Šešljem, poniževal režiserja Mitjo Okorna, da bi v zadnjem času pokazal svoje rusofilstvo. Žal RTV hiša to tolerira, čeprav interni akti o kodeksu obnašanja tega v resnici ne dovoljujejo. Tako imenovane protestne tiskovne konference novinarjev RTV na pločniku pred hišo so javna demonstracija borbe za nadoblast v hiši. Kako se bo vse to končalo, je po mnenju Vasleta odvisno od vztrajnosti in trdnosti vodstva RTV in zlasti od večinskega dela programskega sveta, ki pa se žal z zamudo ali pa sploh ne odziva na takšno razbojništvo, ki meji že na infomafijsko organizacijo na RTV. “Kratkoročno bi morebiti ne bilo slabo, če bi ob naslednji javni demonstraciji pred RTV hišo vodstvo zaklenilo vhodna vrata,” je Vasle predlagal vsaj začasno rešitev, med drugim pa je tudi spomnil, da je RTV pravzaprav ostanek partijske javne hiše, ki je v svojih časih zelo rada zaposlovala kadre brez ustrezne izobrazbe – tako so bili namreč bolj upogljivi in ubogljivi.

Vasev se hujskaško in neprikrito spravlja nad Janševo vlado – ne le na Twitterju, tudi na MMC-ju
Vasev je torej izpostavil Pirkovičeva “izjemno sporna stališča” in ob tem navedel, da so že ob njegovem imenovanju opozorili, da na družbenih omrežjih Pirkovič piše in širi izjave, ki se kažejo na določeno politično usmerjenost. Tudi v aktivu radijskih novinarjev pravijo, da imajo vsebinske pomisleke glede imenovanja Pirkoviča, saj je njegovo delo po njihovi oceni v nasprotju tako z novinarskim kodeksom kot s poklicnimi merili in načeli novinarske etike v programih RTV Slovenija, ki pravi, da vzdrževanje verodostojnosti RTV Slovenija terja od vseh ustvarjalcev vsebin izogibanje “javnemu solidariziranju s kakršnimi koli akcijami političnih strank, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot podporo eni izmed strank“. Sporni naj bi bili torej Pirkovičevi tviti – medtem ko se jim očitno prav nič ne zdijo sporni tviti RTV novinarjev, ki bi jih bilo resnično treba preimenovati v družbeno politične delavce. A tudi kar se tega tiče imajo na RTVS dvojna merila – medtem ko se jim zdi tvitanje Pirkoviča nedopustno, so v primeru Vaseva sporočili, da zapisi novinarjev RTV Slovenija na zasebnih profilih družbenih omrežij ne izražajo stališč RTV Slovenija in se od njih distancirajo, odgovornost zanje pa v polnosti nosijo posamezniki. Zavedajo se namreč, da je izražanje mnenj posameznika ustavno zagotovljena pravica. No, na Twitterju očitno niso povsem enakega mnenja, saj so Vasevu zaradi zmerjanja in žaljenja pred kratkim zablokirali račun.

Foto: Twitter

Že ob prestopu Marjana Šarca v politiko, bi po mnenju novinarja in nekdanjega direktorja Radia Slovenija Vinka Vasleta javna hiša morala vzpostaviti profesionalno distanco do njega, v resnici pa je bila njegov najbolj odločen piar. In to človeku, ki je v hiši bil izjemno nepriljubljen zaradi svojih histeričnih izpadov in nedela. Nikoli v teh letih se tudi ni spoštoval temeljni princip avtonomije in profesionalnosti javnega medija, da se novinarji, ki sestopijo v svet politike, nazaj ne morejo vračati. Tako se je iz objema LDS vrnila Ljerka Bizilj, kasneje tudi Majda Širca, ki je bila za razliko od prve hudo ideološko politično zaznamovana in je še danes takšna. V skladu s kriteriji Münchenske deklaracije je za vsak javni medij – pa tudi za vsak medij nasploh – to profesionalna pot navzdol.

Foto: STA

Nekatera opozorila, da novinarji informativnih programov tako radia kot tudi televizije nastopajo s pozicij lastne strankarske in politične “avtonomije” so seveda bila vedno preslišana. Na radiu ta tip neprofesionalnosti in novinarske zlobe predstavlja novinar Matej Šurc in tudi Špela Novak in kar celoten Val 202. Profesionalno so spridili nekoč paradno oddajo Studio ob sedemnajstih itn. Tipičen primer na TV strani pa je Mojca Pašek Šetinc, katere novinarski izdelki so kar kričali po ideološki in kučanistični pristranosti, a na vsako pripombo posameznikov tudi na programskem svetu so bile ocene o njenem delu napad na novinarsko svobodo in avtonomijo. Dokler se ni zgodil znameniti tvit predsednika vlade, ki je povsem upravičeno ostro opozoril na to, kaj novinarji lahko in česa ne. Na primer, da ne smejo lagati. Vsaj to. A v procesih našega sodstva je bila v resnici obsojena žrtev in ne zločinec, kar bodo naslednje stopnje še pokazale. Če namreč sodišče lahko legitimira laž kot vrednoto, potem ni čudno, da v javni hiši poleg tega uporabljajo tudi druge “novinarske zvrsti” – manipulacije, molk o dogodkih, serijski umori osebnosti itn.

Mojca Pašek Šetinc (Foto: STA)

Kar najbolje producira oddaja Tarča, ki bi zaradi hudih profesionalnih zdrsov – če sem zelo mil – morala že zdavnaj v kletne prostore javne hiše, posameznim njenim ustvarjalcem pa bi bilo treba odvzeti licenco za tak način novinarstva. Ena od razvpitih oddaj je tudi Studio City, ki je čisto privatna mala levičarska televizija Marcela Štefančiča znotraj javne televizije – enostranska, navijaška, neobjektivna in v prvi vrsti izpostava Levice in levičarstva kot najbolj grobe oblike ideološkega poneumljanja in pranja možganov gledalcem. Tega malega fevda Mladine v javni hiši se nihče doslej ni upal lotiti in to drastično – tako, da bi se oddajo preprosto ukinilo, ker je za kaj takšnega zrela že nekaj let. Dobrohotnost informativne funkcije do gledalcev pa je v dnevniku in Odmevih odvisna od trenutnega urednika dnevnika ali od voditelja Odmevov. Znani so primeri, ko voditelji niso želeli spoštovati urednika, kjer je zlasti izstopal zdaj politično aktiviran “koroški TV slavček” Slavko Bobovnik. Da o Utripu ne govorim, kjer so bile oddaje že vnaprej rezervirane za “prave novinarje”, vsak slučajni, po pomoti odmik pa je povzročal shizofrene reakcije mudžahedinskih ideologov informativnega programa, kot je bil to primer Utripa Jadranke Rebernik, v zadnjem času pa Utripa dr. Jožeta Možine, pri katerem se je v zavetju šefa partije in udbe Milana Kučana angažirala Špela Furlan. In to z birokratsko opazko, da Možina klanjanja Kidriču ni opremil z dnevom nastanka posnetka, čeprav to absolutno ni bilo pomembno, ker je šlo za simbolično slikovno poanto, do katere ima vsak ustvarjalec Utripa avtorsko pravico. Pred tem “močnim argumentom” je pokleknila celo nova varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Marica Uršič Zupan. Takoj za njim je Utrip ustvarila Mojca Pašek Šetinc, v katerem je s človekom, ki ga je preganjala po sodišču, obračunala v najbolj zavržnem stilu agitpropa in črne propaganda. Kar se ne bi smelo zgoditi, ker je šlo za tipično okužbo novinarke, ki je prek zunanjega mentorja Mileta Šetinca v javno hišo prinašala nestrpnost, tudi laž in manipulacijo. A ji je bilo vse dovoljeno, ker jo je Milan Kučan pohvalil za dokumentarec o svojem liku in delu, ki je imel z resničnostjo še manj kot znamenita avtorizirana biografija izpod peresa Boža Repeta.

Sara Bertoncelj