fbpx

Janševa vlada je prvič po letu 2008 pripeljala do rednih volitev, leve vlade pa so pod pritiski omrežij predčasno razpadle!

Janša, Pahor, Bratuškova, Cerar, Šarec. (Foto: Mediaspeed, epa, sta, Demokracija)

“Na desnici so zadeve precej bolj transparentne. V primeru, da pride do desnosredinske koalicije, takšne, kot jo sedaj imamo, kar se je doslej zgodilo trikrat, in sicer pod vodstvom premierja Janeza Janše, je jasno, kdo vodi vlado. Predsednik vlade je tisti, ki igra glavno vlogo pri sprejemanju odločitev, medtem ko v času levih vlad to ni tako. Le malokdo verjame, da sta Šarec ali Bratuškova dejansko sprejemala odločitve. Šlo je bolj za nekakšne ‘odpravnike poslov’, ki so zgolj razglašali odločitve, ki so jih sprejemali drugi,” je razloge za trdnost Janševih in nestabilnost levih vlad navedel politični analitik Matevž Tomšič. 

S političnim analitikom Matevžem Tomšičem smo se pogovarjali o tem, zakaj Janševe vlade predstavljajo politično trdnost, leve pa politično nestabilnost. Spomnimo, da bo Janša tokrat že drugič mandat pripeljal do konca, medtem ko smo bili v primeru več levih vlad priča predčasnim volitvam (Boruta Pahorja, Alenke Bratušek, Mira Cerarja, Marjana Šarca; Zoran Janković pa vlade sploh ni uspel sestaviti). Tomšič: “Na desnici so zadeve precej bolj transparentne. V primeru, da pride do desnosredinske koalicije, takšne kot jo sedaj imamo, kar se je doslej zgodilo trikrat, in sicer pod vodstvom premierja Janeza Janše, je jasno, kdo vodi vlado. Predsednik vlade je tisti, ki igra glavno vlogo pri sprejemanju odločitev, medtem ko v času levih vlad to ni tako.” 

Le malokdo verjame, da sta Šarec ali Bratuškova dejansko sprejemala odločitve. Po mnenju Tomšiča je šlo bolj za nekakšne “odpravnike poslov”, ki so zgolj razglašali odločitve, ki so jih sprejemali drugi. Poleg tega pa je očitno, da je Janša znotraj vsake izmed vlad, ki jih je doslej vodil, užival določeno avtoriteto. Po drugi strani pa v primeru vseh omenjenih “novih obrazov” je bilo tega občutno premalo. Šlo je za stranke, ki so bile bolj ali manj ustanovljene na “instant” način za potrebe enih volitev in so bile brez strankarske baze, infrastrukture itd. In pogosto prav tista stranka, ki je bila v vladi največja, sploh ni igrala glavne vloge. Posledično takšne koalicije niso mogle biti trdne. Ravno zato so predčasno razpadle.

Sociolog Matevž Tomšič (Foto: STA)

Če govorimo o prejšnji vladi: morali so zato, da bi lahko kaj sprejeli v DZ-ju, skleniti sporazum z Levico, ki je imela v tej igri zelo veliko težo, kljub temu, da uradno ni bila del koalicije. Temu botruje zlasti dejstvo, da je Levica za razliko od preostalih strank levega tabora, neko jasno agendo in nek zelo jasen profil, zelo jasne cilje. Znala je bolj jasno artikulirati svoje cilje kot pa denimo Lista Marjana Šarca. V času Šarčeve vladavine so njegovi koalicijski kolegi jamrali, da jih “stiska v kot”. Tomšič pa je ob tem prepričan, da so v levih vladah stiskali v kot (držali za vrat) eden drugega.

Tudi pod Golobom odnosi ne bi bili harmonični, nastala bi programska praznina 
In tudi če bi prišlo do neke koalicije stranke Roberta Goloba s sedanjo “koalicijo Kul”, bi bili odnosi vse prej kot harmonični. To lahko vidimo že sedaj – da je edina stvar, kjer so soglasni je to, da radi zamenjali Janševo vlado. Glede česarkoli drugega pa bodo težko našli soglasje, potencialna Golobova vlada pa ne bi bila nič bolj stabilna, kot so bile predhodne leve vlade. Dejstvo je, da “nestabilnost” povzroča že pomanjkanje programa Gibanja Svoboda. Del volilnega telesa je namreč pripravljen voliti kogarkoli, ki bi zamenjal aktualnega premierja, a ko ti ljudje končno zavladajo, nastopi spoznanje, da ne premorejo nobene agende, takšni vladi pa posledično zelo hitro pade podpora.

Po mnenju analitika tudi Robert Golob v levo koalicijo ne bi vnesel potrebne stabilnosti. (Foto: STA)

Domen Mezeg