fbpx

Kako so predhodniki Socialnih demokratov preslepili zakonodajo in prodali vilo tranzicijskemu tajkunu, čeprav niso bili niti lastniki!

Socialni demokrati (Foto: STA)

Dobro znano je, da je imela komunistična elita prefinjen okus in je za svoje politike izbirala le najboljše. Poleg Moskovičeve vile, kjer imajo sedež Socialni demokrati, so si socialisti delili tudi mnoge druge nepremičnine po Ljubljani. Vile in hiše so si lastili na silo, nekatere družine so izgnali, nekatere ubili ali pa so za več let pristali v zaporu. Vse z namenom, da so si revolucionarji lahko prisvojili njihovo lastnino. Socialni demokrati sicer trdijo, da so se olastninili nepremičnin, ki so bile formalno v lasti Zveze komunistov, a primer že porušene Goričarjeve vile v Slovenskih Konjicah kaže, da so služili tudi z nepremičninami, ki so bile v družbeni lasti. 

Konjiška občina je bila po poročanju 24ur tista, ki je leta 1976 od lastnikov odkupila Goričarjevo vilo v znesku 1.150.000 dinarjev, kar predstavlja 271.180,81 evra. Iz pogodbe je razvidno, da je do nakupa prišlo na račun “potrebe družbenopolitičnih organizacij”. To v praksi pomeni, da je občina predstavljala imetnika pravice uporabe, stavba pa je postala družbena lastnina.

Vir: 24ur

Vila je bila kupljena s strani občine, prodala pa jo je SDP
Iz Zemljiške knjige je razvidno, da je izvršni svet občine neodplačano stavbo novembra 1978 prenesel na Občinsko konferenco ZKS Slovenske Konjice. S tem je nepremičnina ostala še naprej družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa je postala konjiška ZKS.

Ob prehodu v nov družbeno-politični sistem (natančneje septembra 1990) je konjiška občina od ZKS – Stranki demokratične prenove zahtevala enake pogoje uporabe stavbe za vse politične stranke. V ZKS – SDP so na to odvrnili, da je prišlo do ustanovitve komisije, katere naloga bo, da ugotovi, kdo je dejanski lastnik nepremičnin. Z medstrankarskim dogovorom bi se reševala odprta vprašanja, vse do takrat pa bi bil v veljavi moratorij na prenos lastnine nepremičnin. Zatrdili so, da naj ne bi bilo prav nobene potrebe, da se zadevo obravnava z nervozo in slabo voljo. “Razvoj /…/ omogoča mirno reševanje vseh odprtih vprašanj,” so zapisali po dogovoru podobne narave, ki je bil sprejet v centrali.

Čeprav se SDP v Zemljiško knjigo ni nikoli vpisala kot lastnik, posestnik in imetnik pravice uporabe nepremičnine, je leta 1993 nepremičnino prodala podjetju Facig, v lasti Franca Gajška. Tranzicijski grobar slovenskih podjetij je za nakup odštel 195 tisoč nemških mark oziroma 189.576,69 evra. Medtem ko je stavba ostala družbena lastnina, je bilo podjetje Facig vpisano kot novi imetnik pravice uporabe. Na račun dogajanja je občina podala zahtevo za razveljavitev prodaje, zato so sledile tožbe.

Franc Gajšek (Foto: STA)

SDP je predlagala, da se podjetje Facig vpiše v Zemljiško knjigo. 13. avgusta 1993 je Temeljno sodišče v Celju zavrnilo vpis na račun dveh razlogov. SDP v Zemljiški knjigi ni bil vpisan, ravno tako ni obstajal pravni naslov, na podlagi katerega bi sedanje politične organizacije pridobile pravice na družbenem premoženju. “Do sedaj izdani predpisi ne predvidevajo prenos družbenega premoženja od prejšnjih družbenopolitičnih organizacij na novo nastale in registrirane politične stranke. Nove politične stranke niso pravne naslednice prejšnjih DPO,” je bilo mogoče prebrati.

Kakorkoli, Višje sodišče v Celju je novembra 1993 Gajšku priznalo pravico uporabe. Čez leto dni pa je Okrožno sodišče v Celju izdalo začasno odredbo, s katero so mu prepovedali razpolaganje z nepremičnino.

Gajšek se je prelevil v lastnika
Jože Baraga se je zatem z vrha občine poslovil in nasledil ga je Janez Jazbec. Okrožno sodišče v Celju je sedem let po izdaji začasne odredbe (novembra 2001) pravnomočno odločilo, da je ta potekla. Ker pa do pritožbe na račun tega ni prišlo, ovire za Gajška ni bilo več. Ker pa je vmes stopil v veljavo zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, se je Gajšek iz imetnika pravice prelevil v lastnika.

Na podlagi pogodbe s SDP iz leta 1993 je Facig torej postal lastnik v Zemljiški knjigi. Podjetje je leta 2004 zemljišče prodalo inženirskemu biroju iz Slovenskih Konjic – podjetju Ibiko. Tukaj se prodaja ni končala, šest let kasneje je namreč prišlo do prodaje podjetju List. Tukaj pa je potrebno omeniti še en zanimiv podatek, oba podjetja sta v lasti Gajška. Ob tem pa je ta od konjiške občine kupil dve zemljišči.

Spomnimo. Gajšek je v času slovenske samostojnosti izkoristil vse zakonodajne luknje za širitev svojega poslovnega imperija. V Sloveniji je postal najbolj poznan po poslovnih zgodbah podjetij Sonce, Labod, Hotel Lovec in Trgovina Metalka. Vsa našteta podjetja je spravil v stečaj, saj se je s svojo skupino podjetij polastil vsega vrednega premoženja propadlih podjetjih. Njegov plenilski pohod po slovenskem gospodarstvu je dobil zagon med vladavino LDS, brez političnih povezav mu namreč ne bi uspelo zagrešiti toliko gorja in ostati sodno nedotakljiv.

Foto: SD/STA

V SD o zadevi niso seznanjeni
Generalni sekretar Pahorjeve vlade Milan Cvikl je leta 2010 pojasnil, da v stranki ne razpolagajo s podatki, s kakšnim nepremičnim premoženjem so družbenopolitične organizacije ob uveljavitvi zakona o političnih strankah razpolagale, v kakšnem obsegu je bilo to premoženje ustvarjeno z lastnimi prispevki in kaj se je s premoženjem dogajalo po uveljavitvi zakona. Na vprašanje glede prodaje vile v Slovenskih Konjicah so Socialni demokrati za 24ur dejali, da o tej zadevi naj ne bi bili seznanjeni.

Na Mestnem trgu v Šentjurju pri Celju je nepremičnina, ki je na seznamu nepremičnin v lasti stranke SD. Gre za dva prostora, ki ju je imela v uporabi Zveza komunistov in pa nato ZKS – SDP. Ker si je stranka prostore kar pripisala sebi, je občina zahtevala, da ta predloži dokaze o vložitvi lastnih sredstev. Pred 13 leti se je spor zaključil tako, da ima stranka v najemu prostore za nedoločen čas, pri čemer pa ta plačuje zgolj stroške.

Sara Kovač