fbpx

Sodobni slovenski film kot sredstvo za promocijo kulturnega marksizma

Film Fantasy se posveča ideologiji spola. (Foto: Fb)

Ideje Frankfurtske šole živijo še dandanes. Ta je bila ciljno usmerjena v rušenje temeljev zahodne civilizacije. Evropskega človeka se je želelo “osvoboditi” tradicionalnih struktur, kot so: zakonska zveza, družina, domovina, narod, ali izpod “jarma” naravnih hierarhij, kot je avtoriteta staršev, ter izumiti “novega človeka“. Tako se je rodil kulturni marksizem, ki ni več stavil na proletarca, ampak na mladega intelektualca. Tudi sodobna slovenska filmska umetnost je pogosto sredstvo te ideologije, večkrat celo podprta z javnim denarjem. 

Za sodobno filmsko umetnost se na prvi pogled zdi, da obravnava aktualne družbene probleme, pojave. V ozadju pa lahko poteka promocija nekih parcialnih vrednot, nazorov, ki jih pripisujemo, na primer skrajni Levici idr. Pod krinko umetnosti se skrivajo: ideologija multikulti (kratkometražni film Nevihta), ideologija spola (film Ime mi je Claudia), demoniziranje patriarhata preko romske problematike (film Kismet), feminizem (film Vse, kar je narobe s tabo), odpor do Cerkve in krščanskih vrednot (film Little Trouble Girls), ideologija spola in boj proti patriarhatu (film Fantasy). Gre za promocijo vrednot, ki koreninijo v Frankfurtski šoli prve polovice 20. stoletja.

V ozadju je prepričanje, da je pripadnost evropski civilizaciji in krščanskim vrednotam nekaj slabega. Temu kulturnemu miljeju sicer pripada tudi slovenski prostor. V ozadju takšne filmske produkcije se skriva ideja po ustvarjanju novega, drugačnega, modernega človeka, ki bo osvobojen “spon” tradicije, kulturnega izročila, narodne identitete itd. Bi lahko rekli, da je kar malce protislovenska, ideologija kot takšna pa “avtoimunska bolezen” družbe? Zadnje čase se relativizira celo nekaj tako temeljnega, človeškega in naravnega, kot je spol. Za “pokušino” navajamo odlomka opisov dveh filmov. Fantasy: “Celovečerni igrani film Fantasy izhaja iz nagrajenega kratkega filma Sestre, s katerim je zmagala na festivalu v Clermont Ferrandu, najpomembnejšem festivalu kratkega filma.”

Ime mi je Claudia je film, ki se ukvarja s “spreminjanjem spola iz moškega v ženskega”. (Foto: posnetek zaslona)

“Na 24. festivalu slovenskega filma v Portorožu je za ta film prejela vesno. Film Fantasy izhaja tematsko in po konstelaciji likov enakega. V njem avtorica relevantno tematizira različne spolne identitete, na katere se običajno patriarhalno okolje odziva z odporom, kar nemalokrat vzpostavi konflikt tudi v družinskem okolju. Celovečerna forma omogoča več emotivnosti in subtilnih tonov, saj kot protagonistke nastopajo dekleta, ki šele začenjajo spolno živeti. Sina, Mihrije in Jasna so najboljše prijateljice v zgodnjih dvajsetih. Njihov fantovski življenjski slog jih pogosto spravlja v konflikte s fanti, ki jih dojemajo kot grožnjo. Pozornost deklet pritegne mlada transspolna ženska Fantasy, ki počasi očara dekleta, čigar poti imajo različne smeri.” V Filmu Ime mi je Claudia jetema onkraj binarne delitve spolov ta trenutek žareča, saj je o njej stekel javni diskurz tudi pri nas.”

Ljudem je treba vzeti navezanost na narod, državo, jezik, družino in spremeniti spolne navade
Odlika scenarija je, da ne išče politične korektnosti v zvezi s spremembo spola iz moškega v žensko, ampak empatično sledi usodi drugačnega posameznika/posameznice, ki se mora soočiti z reakcijo ljudi iz obdobja svojega otroštva in mladosti pred preobrazbo. Scenarij podpira odločitev in pogum za soočenje v obe smeri. Scenarij ima razvojni potencial predvsem v smeri strukture in nadaljnjega razvoja likov. Kakovost strukture scenarija je v njegovi jasni dvosmernosti in prekrivanju med preteklostjo in sedanjostjo.” Naj dodamo še nekaj misli o Frankfurtski šoli kulturnega marksizma (povzeto po Demokraciji): to je projekt predrugačenja evropskega človeka. Pripadniki te šole, denimo italijanski marksistični ideolog Antonio Gramsci (deloval v prvi polovici 20. stoletja), so spoznali, da revolucije leta 1918 v Zahodni Evropi niso bile uspešne, ker so ljudje vraščeni v svoje civilizacijsko okolje in ga niso pripravljeni radikalno spremeniti.

Film Little Trouble Girls: O “okostenelem cerkvenem okolju in preizkušanju ustaljenih vrednot”. (Foto: Fb)

Prej ali slej se vrnejo k staremu, ustaljenemu načinu bivanja. Da bi lahko uvedli komunistični model družbe, bi bilo treba začeti pri civilizacijskih osnovah. Gramsci je v svoji knjigi z naslovom Zapisi iz zapora postavil tezo, da bi ljudem najprej vzeli njihovo navezanost na svoj narod, svojo državo, svoj jezik, družino in spremenili celo spolne navade. Ko bi ljudje postali odtujeni od tradicionalne evropske civilizacije, bi jih lahko prevzgojili v nekaj drugega, uresničili komunistični ideal drugačne družbe. Tako se je začel zadnji poskus predrugačenja evropskega človeka in njegove civilizacije ter uresničitev utopične predstave o brezrazredni družbi. Ta nova ideologija se je lotila evropske civilizacije oziroma evropske kulture, zato jo imenujemo tudi kulturni marksizem. In ta sedaj že nekaj desetletij uspešno uničuje evropske civilizacijske temelje.

Frankfurtska kritična teorija je usmerjena v rušenje temeljev zahodne družbe
Uresničevanja tega načrta se je teoretično lotila skupina sociologov, predstavnikov tako imenovane Frankfurtske sociološke šole, ki je v času nemške weimarske republike pred drugo svetovno vojno v Frankfurtu ustanovila Inštitut za socialne raziskave (Institut für Sozialforschung). V njem so delovali Max Horkheimer (1895–1973), ki je inštitut vodil, Friedrich Pollock (1894–1970), Theodor W. Adorno (1903–1969), Herbert Marcuse (1898–1979), Leo Löwenthal (1900–1993) in Erich Fromm (1900–1980), po vojni pa so se jim pridružili še Alexander Mitscherlich (1908–1982), Jürgen Habermas (1929) in drugi. Vsi sodelavci inštituta so bili člani nemške komunistične stranke. Učenje frankfurtskih levičarskih sociologov, filozofov in psihoanalitikov se je osredinjalo v teoriji, ki so jo imenovali  Kritična teorija.

Film Vesolje med nami, promocija ideologije multikulti (Foto: Fb)

Kritična teorija seveda ni bila nikakršna znanost. Smoter vsake znanstvene kritike je namreč kritičen pretres, kritična presoja neke teze ali nekega znanstvenega delovanja. Cilj kritike je najti morebitne napake ali odklone v teoriji, približati se (znanstveni) resnici. Frankfurtska kritična teorija pa je bila od vsega začetka usmerjena v rušenje temeljev zahodne družbe. Njen cilj ni bil približevanje resnici, ampak spreminjanje predmeta njenega raziskovanja, spreminjanje družbe v smislu kulturnega marksizma. Bila je torej družbeni nauk. Pripadniki Frankfurtske šole so bili razočarani nad “delavcem”, ker ni poosebljal želenih, “naprednih” karakteristik, kakršne bi moral imeti nov tip človeka. Spoznali so, da družbe ne bodo spremenili, če bodo sledeč Marxu računali predvsem na delavski razred, ter da je pripadnost evropski civilizaciji in njenim normam, zlasti občutje pripadnosti krščanstvu, poglavitna ovira pri marksističnem projektu ustvarjanja novega, drugačnega človeka.

Ciljna skupina prevzgoje ni več proletariat, ampak mladi intelektualci
Spoznanje, da je evropska civilizacija s svojim krščanskim jedrom njihov glavni nasprotnik, je pripeljalo do povsem drugačne marksistične strategije, zato od takrat naprej ne govorimo več o marksizmu, temveč o neomarksizmu, kulturnem marksizmu ali o novolevičarstvu. Frankfurtovci so ugotovili to, kar je napisal že Gramsci, da je namreč treba “prevzgajati” neko drugo plast družbe in ne več delavstva. Ciljna skupina prevzgoje ni več proletariat, ampak mladi intelektualci. Tudi vsebina učenja je drugačna. Iz politične filozofije Frankfurtske šole izhajajo njene predvsem vzgojno-družbene zahteve. Z njimi naj bi evropskega človeka “osvobodili” izpod “jarma” avtoritarnih struktur, kot so: zakonska zveza, družina, domovina, narod, ali izpod “jarma” naravnih hierarhij, kot je avtoriteta staršev. 

Domen Mezeg