fbpx

Kako je Brglez sodeloval pri politični zlorabi ilegalca Šamija in brutalnem napadu na pravno državo

Kandidat za predsednika in nekdanji predsednik Državnega zbora Milan Brglez je bil v družbi politikov, ki so povsem poteptali pravne standarde pri nezakonitem zavzemanju za sirskega migranta Ahmada Šamija. (Foto: Twitter)

Se še spomnite najslavnejšega migranta v državi, ki bi ga morala Slovenija deportirati na sosednjo Hrvaško, a so ga zaščitili poslanci iz vrst SD, SMC in Levice? Ahmad Shamieh oziroma Ahmad Šami je “posloval” kar v središču Ljubljane, kjer si je postavil brivnico – zaščita vladajoče politike mu je očitno nudila tudi imuniteto pred spoštovanjem zakonov, ki jih moramo sicer dosledno spoštovati običajni državljani. Večinski mediji so ga kljub temu mučeniško imenovali za “psihološko žrtev birokracije, enega ključnih orožij evropske in slovenske vojne proti beguncem in migrantom.” “Ahmad Shamieh je ilegalni migrant, ki je zlorabil azilni sistem in zato imel pravnomočno odločbo o izgonu. V DZ so ga spustili nezakonito z grobim kršenjem varnostnih predpisov. Kljub očitnim kršitvam prava ga je sprejel Milan Brglez. Toliko o njegovem spoštovanju prava,” pa je danes spomnil poslanec Branko Grims.

Pred leti smo se spraševali, kaj počno slovenski organi, ki sicer zavzeto preganjajo branjevke na tržnici, ker ne izdajo računa za šopek peteršilja – medtem pa je najbolj znani migrant v državi bril in strigel na črno, vsem na očeh. Enako je pred tem počel v tovarni Rog, potem pa se je prestavil v samo središče mesta. Ob tem je sicer trdil, da živi v zaporu, nič ne sme, nikamor ne more in se komaj preživlja.  Sirec Ahmad Šami je kljub temu zelo dobro živel na račun davkoplačevalcev, vračal pa je zelo slabo, saj ni plačeval davkov – prvorazredni so mu pač podelili status prvorazrednega, vsi drugi pa moramo spoštovati zakone te države, sicer sledijo kazni. Šamija je bilo v preteklosti opaziti na predvolilnem shodu Levice pred Državnim zborom RS in na kongresu SMC-ja, pred deportacijo pa ga je obvaroval tudi sedanji kandidat za predsednika države Milan Brglez, ki je bil v tistem času predsednik državnega zbora.

Šami se je iz Sirije podal na pot, ko je na televiziji videl nemško kanclerko Angelo Merkel, ki je sirske begunce vabila v Nemčijo. Pridružil se je koloni na begunski poti, v Siriji pa je ostala žena s tremi hčerami. Bil je torej na poti v Nemčijo, vendar so ga na meji z Avstrijo zavrnili in je tako “obtičal” v Sloveniji, kjer mu ni preostalo drugega, kot da prosi za azil. Nato se je po navedbah Dela zapletlo – v Grčiji ga niso popisali, so ga pa na Hrvaškem – čeprav naj bi bila dublinska uredba Evropske unije takrat začasno zamrznjena. Ta namreč predvideva, da se morajo prosilci za azil vrniti v državo, v kateri so vstopili v Evropsko unijo. Evropsko sodišče je v konkretnem primeru sicer odločilo, da je bil Dublin II. veljaven tudi v času odprtega humanitarnega koridorja – kar je pomenilo, da Sloveniji ni treba obravnavati Ahmadove prošnje za azil. Evropski sodniki so tako slovenskemu ministrstvu za notranje zadeve dali zeleno luč za deportacijo Šamija na Hrvaško. No, na Šamijevo srečo so mu priskočili na pomoč poslanci iz vrst SD, SMC in Levice ter “civilna družba”.

Štirje poslanci so ministrstvo pozvali, naj ustavi deportacijo – podprl jih je takratni predsednik državnega zbora Milan Brglez
Civilna družba se je leta 2017 zavzela za Šamija. Več organizacij in posameznikov je na ministrstvo naslovilo dopis, v katerem so Šamiju izrazili podporo in ga označili za zgled integracije – med drugim je deloval kot prostovoljec za pomoč migrantom in se vključeval v dejavnosti v Rogu. Štirje poslanci, Jan Škoberne (SD), Peter Vilfan (DeSUS), Miha Kordiš (Levica) in Jasna Murgel (SMC) so ministrstvo pozvali, naj ustavi deportacijo. Podprl jih je takratni predsednik državnega zbora Milan Brglez, premier Miro Cerar pa je izjavil, da se je že dogovoril, da deportacije ne bo, dokler se ne bo zadeva podrobneje preučila. Na dan, ko naj bi prišlo do predaje Hrvaški, sta ga poslanca Kordiš in Škoberne odpeljala v Državni zbor, kjer se je srečal z Brglezom in Matjažem Hanom, ki je bil takrat poslanec stranke SD.

Sestal se je še s takratnim kmetijskim ministrom in podpredsednikom vlade Dejanom Židanom, svojo podporo je iz Strasbourga izrazila tudi Tanja Fajon. Cerar pa je nato sporočil, da je postopek Šamijeve deportacije začasno ustavljen in da bo vlada razpravljala o uporabi diskrecijske klavzule na podlagi 51. člena Zakona o tujcih. Za to, da je Cerar organe odločanja pozval, naj začasno zadržijo izvedbo deportacije, ni imel ne pravne podlage ne pravice, njegovo početje je tako predstavljalo najnevarnejši napad na pravno državo. S svojim ravnanjem je profesor ustavnega prava poteptal ustavni red in etiko – dva pomembna atributa, na katera se je vseskozi rad skliceval.

 

Slovenski politični prostor verjetno izgubil kompas
Največja opozicijska stranka SDS je naslednji dan zoper Cerarja vložila ustavno obtožbo, v kateri mu je očitala zlorabo položaja. Vlada se na seji ni odločila za uporabo diskrecije (ta omogoča, da država brez pojasnjevanja sama odloča o vloženi prošnji za azil), in sicer zaradi neenotnosti, zlasti je temu nasprotovala notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar. Opozicijska stranka Levica je nato napovedala interpelacijo zoper Györkös Žnidarjevo v primeru, da bi bil Šami deportiran. Takratna notranja ministrica, ki je podpirala Šamijevo deportacijo, je glede primera Šami izjavila, da je slovenski politični prostor verjetno izgubil kompas. Ministrica se je takrat pridružila ocenam, da je Šami predmet političnih zlorab “tistih, ki so dajali lažne obljube v času, ko so postopki pred sodnimi inštancami še potekali, kljub temu, da so vedeli ali pa bi morali vedeti, da se zanj zadeve pred sodišči ne bodo pozitivno iztekle“. Opozorila je, da sirskemu beguncu ni pritrdilo niti upravno sodišče niti vrhovno niti ustavno niti evropsko sodišče v Luksemburgu. Nesprejemljivi so se ji zdeli tudi pritiski na upravne organe. “Slišali smo predloge, da naj bi se postopki vodili na cesti. Vse to je neprimerno, nevzdržno, nesprejemljivo, ker država ne pripada političnim strankam,” je po poročanju Dela poudarila.

Vesna Györkös Žnidar (Foto: STA)

Zagovorniki Ahmada Šamija so 23. februarja 2018 izjavili, da je tega dne Slovenija postala pristojna za obravnavo Šamija, saj je od končne odločbe o deportaciji poteklo šest mesecev, kar je najdaljše časovno obdobje, ki ga dublinska uredba dopušča za predajo prosilca za azil. Ministrstvo za notranje zadeve je to zanikalo in Šamiju sporočilo, da je po mnenju ministrstva šestmesečni rok ponovno pričel teči 12. januarja s končno sodbo vrhovnega sodišča v postopku ugotavljanja diskrecije. Šamijevi zagovorniki so se na to odločitev pritožili. Marca je portal Nova24TV objavil vest, da je bila za ta dan predvidena Šamijeva deportacija, ki pa je bila neuspešna, ker se Šami ni zglasil na Notranjem ministrstvu. Notranje ministrstvo je novico potrdilo. Šamijev uradni zastopnik Miha Blažič je izjavil, da o deportaciji ni bil pravočasno in ustrezno obveščen ter da bi bila nelegalna. Skliceval se je na odločitev upravnega sodišča, po kateri bi moralo ministrstvo najprej izdati odločbo o diskreciji in preteku šestmesečnega roka, ter Šamiju zagotoviti pravno varstvo, navaja Wikipedija. 10. aprila 2018 je upravno sodišče razsodilo, da je 6-mesečni rok za deportacijo potekel februarja in da je Slovenija pristojna za obravnavo Šamijeve prošnje za azil. Sodba je bila dokončna.

Sara Kovač