Od Baričeviča do Ahmada ali kako sodnik Boštjan Zalar, sicer brat nekdanjega ministra Aleša Zalarja, skrbi za “pravno državo” v Sloveniji

Foto: Demokracija

Včeraj smo že poročali o nenavadnem sodnem preobratu. Potem ko so praktično vsa sodišča že potrdila, da je odločitev ministrstva za notranje zadeve, da na Hrvaško deportira ilegalnega migranta iz Sirije Ahmada Šamija, pravilna, pa je upravno sodišče po hitrem postopku presodilo v prid Ahmadu (in njegovim botrom) in njegov primer ponovno vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje. Seveda pa je jasno, da bo moralo ministrstvo sprejeti drugačno odločitev, saj bi ponovitev sklepa o deportaciji ponovno romala na sodišče.

Povedano drugače: upravno sodišče je dejansko vse dosedanje odločbe sodišč, tudi tistih z najvišjo inštanco, postavilo na glavo in na nek način »legaliziralo« Ahmadovo bivanje v Sloveniji. Sodišče je tako ugotovilo, da Šamijeva prošnja za azil sploh ni bila zavržena, saj ministrstvo menda ni izdalo takšnega sklepa. Sodišče je namreč v primeru Ahmad Šami sklenilo le, da »Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito (…), saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za azil.« Iz izreka citiranega sklepa ne izhaja, da je prošnja zavržena, je ugotovilo sodišče. Če bi ministrstvo hotelo prošnjo zavreči, bi moralo to tudi zapisati. Po mnenju sodišča je ministrstvo prav tako zmotno trdilo, da uporaba diskrecijske klavzule ni več mogoča, saj da so Šamijevi postopki v Sloveniji končani. Na podlagi evropske sodne prakse pa je uporaba diskrecijske klavzule (torej prevzem prošnje za azil) mogoča še vse do trenutka, ko je prosilec predan drugi državi. Vse dotlej namreč zanj veljajo vsaj minimalni standardi in v resnici je še vedno prosilec za azil, je zapisalo sodišče.

Z odredbo sodišča Šami do pravnomočnega zaključka postopkov tako ostaja v Sloveniji. Naši viri pa medtem poročajo, da bo verjetno tako ostalo tudi po pravnomočnosti postopkov in da bi utegnil Ahmad Šami po zakonih o izredni naturalizaciji postati celo slovenski državljan. A bolj zanimivo je, da so razvpitemu ilegalnemu migrantu očitno pomagali kar politični botri, očitno isti, ki so pripomogli k nedavni potrditvi škandalozne sodbe, da je dr. Milko Novič morilec dr. Janka Jamnika. To dokazuje tudi sestava senata, ki je odločal o primeru Ahmada Šamija. To pa so Boštjan ZalarDarinka Dekleva Marguč in Irena Polak Remškar.

22 3 bulmastif

Boštjan Zalar je poskrbel, da so nevarne bulmastife vrnili Baričeviču, namesto da bi jih usmrtili. (foto: arhiv Demokracije)

Pravno-politični incest ali kdo je Baričeviču vrnil krvoločne pse
Zveni znano? Boštjan Zalar ni kdorkoli, pač pa je brat nekdanjega sodnika in kasnejšega ministra za pravosodje Aleša Zalarja, ki je bil, mimogrede, tudi visoki funkcionar LDS. A to še ni vse. Boštjan Zalar se je enkrat že vpisal v zgodovino škandaloznih sodnih odločitev, in sicer v primeru afere z bulmastifi. Spomnimo: štirje bulmastifi so marca 2006 napadli in hudo ranili Stanislava Megliča, ki ima zaradi napada trajne posledice. (So)Lastnica psov Zora Roter je kasneje umrla, tri preživele pse pa je podedoval zdravnik Saša Baričevič. Veterinarska uprava je izdala sklep o usmrtitvi dveh psov, vendar pa je senat upravnega sodišča skoraj natanko dve leti po napadu ta sklep odpravil. V senatu, ki je sprejel takšno odločitev, je sedel tudi sodnik Boštjan Zalar, čigar brat Aleš Zalar je takrat kot svetovalec za arbitražo in mediacijo delal v odvetniški pisarni razvpitega Mira Senice, sicer partnerja tedanje predsednice LDS (torej Zalarjeve strankarske kolegice in šefice) in notranje ministrice Katarine Kresal. Senica, sicer družinski prijatelj Baričeviča, je bil tudi njegov pravni zastopnik pri vrnitvi psov, zato bi se moral Boštjan Zalar pri odločanju o tem vprašanju izločiti, a se ni. Baričevič je svoje pse uspešno dobil vrnjene, vendar so zanj postali usodni – februarja 2010 so ga usodno napadli in tako rekoč raztrgali, policisti pa so šele takrat pse usmrtili, a za Baričeviča je bilo že prepozno. Omenjeni dogodek je odprl Pandorino skrinjico o dveh pravnih državah, saj je bilo v zvezi s preiskavo veliko stvari zamolčanih, očitno so svojo vlogo odigrali politični botri, ki so nekoga ščitili, tako kot v nedavnem primeru potrditve obsodilne sodbe dr. Milka Noviča. No, odkrilo pa se je, da so bili omenjeni bulmastifi spolno zlorabljeni in da so se v garaži na Oražnovi ulici v Ljubljani (v neposredni bližini nekdanje Tobačne) dogajale orgije.

Bulmastifi so imeli krvoločno zgodovino!
Kako škandalozna je bila razsodba, da se krvoločne pse vrne lastnikom, namesto da se jih humano usmrti, se je izkazalo tudi po razkritju njihove krvoločne zgodovine. Že leta 2002 so Baričevičevi psi raztrgali psico mešanko v Špini pri Umagu, kasneje pa še kraškega ovčarja na Rožniku in dva nemška ovčarja v Tivoliju. Leta 2003 se zgodi napad na psico in njenega lastnika v Rožni dolini, leta 2004: napad na pinča v Tivoliju, nemškega ovčarja v Mostecu. Po razvpitem napadu na Stanislava Megliča leta 2006 so omenjeni psi (takrat trije, ker so enega člana četverice policisti ob napadu na Megliča ustrelili) napadli še pasjo inštruktorico Metko Zorc. Kot je za Žurnal24 pred leti pojasnil Marko Jenko, se je vse začelo leta 2003, ko je psica Joy, ena od četverice bulmastifov raztrgala mimoidočo psico. »Aprila 2003 mi je življenje dobesedno rešila moja psička, ki jo je psica tragično raztrganega lastnika skoraj pokončala. Takrat sem svojo psico pasme angleški hrt sprehajal po ljubljanski Rožni dolini. Tik pred domom sva srečala dva sprehajalca psov, ki sta po drugi strani ceste sprehajala dva bulmastifa. Takrat še niti vedel nisem, da sta last Saše Baričeviča. Nenadoma se je s povodca strgala psica in skočila na mojo. Drugega bulmastifa je sprehajalcema uspelo obvladati na povodcu. Baričevičeve psice pri neobvladljivem grizenju niso ustavili ne vpitje niti brce. Svojo psičko sem rešil šele tako, da sem jo vrgel čez ograjo ene od hiš ob cesti. Takrat sta oba bulmastifa obstala, psica se je vrnila k sprehajalcema, ki sta ta pasji napad le mirno opazovala. Sprehod so nato povsem normalno nadaljevali, kot da se sploh ni nič zgodilo,« je opisal Jenko, ki je napad prijavil policiji in po celodnevnem raziskovanju, kdo je lastnik psov, pozvonil pri Baričevičevih. »Doživel sem hladen odziv partnerice pokojnega, Zore Roter, češ da so psi kot njeni otroci in da so zavarovani. Brez vsakršnega opravičila in posmehljivo me je napotila na zavarovalnico, če imam odškodninski zahtevek. Eno leto sem moral dobesedno prosjačiti za povrnitev škode, da mi je zavarovalne police psov na Baričevičevi kliniki (Barsos, op. ur.) naposled izročila kar tajnica. Lastnika sta me obravnavala kot zadnjo smet,« se še spominja Jenko, ki se z lastnikoma napadalnih bulmastifov celo na sodišču ni nikoli soočil. »Po mojih podatkih je postopek, ki je zoper Roterjevo tekel pred sodnikom za prekrške, zastaral, ker se nikoli ni odzivala na vabila sodišča.«

No, toliko o vladavini prava v Sloveniji. In seveda o tem, kdo je lastnike bulmastifov ves čas ščitil. Med njimi sta bila tudi brata Zalar v navezi s Kresalovo ter Senico.

predstavitev knjiga ivan kristan osamosvajanje slovenije ales zalar 5

Medtem ko je Aleš Zalar (desno) delal v odvetniški pisarni Mira Senice, je Alešev brat Boštjan poskrbel, da psi niso bili usmrčeni. (foto: arhiv Demokracije)

Boštjan Zalar – strokovnjak za migrantsko pravo?
Je pa zanimivo še nekaj: na spletu smo našli članek iz februarja 2016, in sicer na spletni strani Dnevnika, kjer je objavljen pogovor z omenjenim sodnikom. Kot je zapisano, je Boštjan Zalar, sicer doktor pravnik znanosti, tudi podpredsednik evropske veje mednarodnega združenja sodnikov s področja prava beguncev, svoje sodniško delo v pritožbenih postopkih prosilcev za azil v Sloveniji vseskozi postavlja v mednarodni, evropski okvir. Novinarka Dnevnika o omenjenem pravniku piše v superlativih: »O njegovem sodniškem delu s spoštovanjem govorijo nekdanji ustavni sodniki, njegovo profesionalnost cenijo diplomanti prava. Kot mednarodno priznani strokovnjak sodeluje pri vrsti evropskih projektov za uveljavitev pravne države ter spoštovanja človekovih pravic.« Iz njegovih odgovorov, ki se sicer nanašajo na pravo s področje migracij, je tudi razvidno, zakaj je sploh sodeloval v odločanju glede Ahmada Šamija in zakaj je padla takšna odločitev. Očitno ga ne zanima kaj dosti dejstvo, da je omenjeni »sirski brivec« pobegnil iz Sirije in tam pustil svojo družino, sedaj pa se s pomočjo slovenskega sodišča izogiba deportaciji na Hrvaško.

Gašper Blažič, Demokracija