Padajoči medijski Šarci ob vzponu Janše

Marjan Šarec. (Foto: STA)

Lepemu delu medijev in novinarjev, ko Janez Janša (SDS) tretjič prevzema vlado, gredo neprikrito lasje pokonci, ker njihovemu Marjanu Šarcu (LMŠ) s presenetljivim januarskim odstopom ni uspelo doseči, da bi predsednik države Borut Pahor ta teden že razpustil državni zbor in razpisal predčasne volitve.

Poznejše predčasne volitve pomenijo, da bo rezultat za LMŠ krepko slabši kljub velikemu vplivu na medije strank, ki nam zadnja leta vladajo. Če Janši uspe prevzeti vlado, pa bo to za del novinarjev skoraj enako kot konec sveta.

V padli koaliciji so bili tudi mediji
To kaže vpliv, ki ga ima Šarec na medije, ki pa ni nekaj novega, saj je znano, da večino medijev obvladujejo podpisniki znamenite peticije 571 proti Janši, ki verjamejo, da je nepristranski le tisti novinar, ki meni, da je SDS radikalno desna, skorajda fašistična stranka, ki nikakor ne sme na oblast. Točno ta logika je bila za vlado, ki so jo poraženci volitev 2018 sestavili s Šarcem in nam je slabo leto in pol vladala brez večine v DZ in s tem podpore ljudi. Januarja pa je njen premier zabrisal puško v koruzo in zbežal. Ni še jasno, pred čem in kam.

Desni in normalni novinarji
Ob Marjanu Šarcu so novinarsko peticijo 571 proti Janši podpisali danes uredniki časopisov Dnevnik Miran Lesjak, Večer Matija Stepišnik, Mladina Gregor Repovž … Ne pa, denimo, Uroš Urbas iz Dela ali urednica TVS Manica Janežič Ambrožič. Tako je novinarje, tudi tiste, ki peticije niso podpisali, ta teden opisal Brane Golubović (LMŠ) v Tarči javne televizije: “Imamo novinarja, ki je pisal za desne časopise in je danes normalen novinar.” To je povedal po tem, ko so njegovi mediji več večerov zapored vabili pred kamere prvega podpisnika peticije 75 levih intelektualcev Rudija Rizmana proti temu, da bi nastala tretja vlada Janeza Janše. Rizman je ponavljal molitve o ekstremno desni in za vladanje povsem nesprejemljivi SDS in tovrstnem Janezu Janši. SDS je polnopravna članica evropske ljudske stranke, ki sodi med zmerne stranke in je za druščino normalnih evropskih strank povsem sprejemljiva vladarka. In Janša tudi.

Marjan Šarec in Brane Golubović (Foto: STAfoto)

75 akademikov
V velikih medijih, celo na javni RTV, so 75 podpisnikov v naslovih razglašali za intelektualce in celo akademike, zamolčali pa javnosti, da gre za javno politično močno deklarirane posameznike, ki so opravljali tudi pomembne politične in še kakšne funkcije. Mnogi že v prejšnjem totalitarnem sistemu. Takšno ravnanje v medijih ni bilo najbolj pametno, ker celo ljudje, ki se ne spoznajo na politiko, opazijo manipulacijo. Ali bo Janša res prevzel vodenje vlade, pa niti še ni gotovo. To bo bolj jasno šele v tednu, ki je pred nami, ko se bosta predsednik republike Borut Pahor in Janša dogovorila, ali bo Janša poskusil. Se je pa ta teden zgodil protiudarec spinu, ki ga je z javnimi izjavami vodil premier v odstopu Šarec, prvi novinarski aktivist pa je bil Primož Cirman, o domnevnem Orbanovem financiranju delovanja proti Natu: zgodil se je nadzor skupine poslancev iz komisije za nadzor obveščevalnih služb, ki skrbi, da dela represivnih organov vladajoča elita ne bi zlorabljalo za politične obračune z opozicijo kot v socialistični preteklosti. Spin Šarca in Cirmana pa ostaja smešen, proti ciljem Nata je v Sloveniji delala vlada Marjana Šarca in nikakor SDS ali njeni mediji.

Foto: Demokracija

Smisel poslanskega nadzora je bil preprost: otežiti Šarcu, Damirju Črnčecu in drugim, da bi svoje novinarje in medije servisirali s podatki še proti komu drugemu in ne le proti SDS in Janši, kar običajno počnejo. Diskreditacijam bomo v prihodnjih tednih zanesljivo še priča in tudi številnim medijskim “spinom”. V napetih časih, ko bi lahko izgubili oblast, podatke policije in obveščevalnih služb vladajoči politiki skoraj vedno zlorabljajo in pošiljajo svojim novinarjem v največjih medijih. Hkrati pa vpijejo, da je pravi problem opozicija in Janša.

Politična policija KPK
Ena od institucij za zbiranje podatkov za diskreditacije je tudi komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ta politično nastavljena komisija je to vlogo najbolj odigrala ob padcu druge vlade Janeza Janše. Zlorab ni bilo težko opaziti. Če je kdo res storil korupcijsko kaznivo dejanje, lahko po ustavi o krivdi odloča le neodvisen sodnik. KPK, ko je javno razbobnala izredno hude obtožbe, kar je vplivalo celo na padec vlade, pa ni sprožila niti enega samega postopka pred sodišči proti nikomur. Nikomur ni nič dokazala. A veliki mediji so to nenavadnost v celoti in povsem spregledali. Za zbiranje podatkov s pomočjo zaposlenih kriminalistov in nekdanjih obveščevalcev so v KPK skrbeli nekdanji namestnik notranje ministrice Katarine Kresal Goran Klemenčič, podpisnik peticije 571 Rok Praprotnik in Liljana Selinšek, ki je članica postala, ker je prvotno izvoljeni zavrnil sodelovanje v takšni očitni politični komisiji. Pred objavo diskreditirajočih obtožb, ki so povzročile padec druge vlade Janše, Janši še pravice do odgovora niso ponudili, čeprav bi po zakonu, kot je pozneje ugotovilo tudi sodišče, morali. Pa tudi po zdravi pameti. A ni šlo za zdravo pamet. O političnosti komisije priča tudi nadaljevanje karier, kar so nagrade. Klemenčič je postal pravosodni minister v vladi Mira Cerarja. Praprotnik je dobil službo v takrat še državni NLB.

Tradicijo zlorab KPK nadaljuje
Tradicijo zlorab pa KPK te dni nadaljuje, ko obtožuje Franca Kanglerja, da je ravnal koruptivno, ker je kot svetnik sodeloval pri razpravah državnega sveta, da se preveri delo KPK, ki je tudi pri njemu odigrala podobno vlogo kot pri Janši. Vlogo legalizirane politične policije namenjene za diskreditacije v medijih in javnosti. Diskreditirali so praviloma desne politike. Z eno izjemo. Tarča je bil tudi na državni ravni že padli Zoran Janković, da so lahko namesto njega na oblast spravili tajkunsko manj kompromitirano Alenko Bratušek.

Foto: STA

To, da poslanski nadzorniki zadnji teden niso mogli takoj opraviti nadzora pri Tatjani Bobnar, morali so čakati, potem pa so jim onemogočili preverjanje, kdo vse je zadnje čase zbiral podatke iz policijskih baz o poslancih in njihovih bližnjih, kaže, da je povsem verjetno, da je podatke za diskreditacije in izsiljevanja nekdo res zbiral. Samo počakati moramo, kaj vse se bo pojavilo v medijskem sistemu in kdo bodo podpisniki. Visoki toni med Žanom Mahničem (SDS) in generalno direktorico policije Tatjano Bobnar, ki smo jih lahko opazili v medijih, so bili oblika odvračanja pozornosti od bistvenega. Nadzor je bil onemogočen. Poslanska trojka ni šla preverjat ugotovitev policije o denarnem poslovanju SDS, kar je pozneje podtikal Marjan Šarec z delom medijev, ki jih obvladujejo novinarji in uredniki iz kluba 571. Tistega policijskega dela, tako so povedali iz policije same, sploh ni bilo.

Foto: STA

Če bi obstajalo, podatke pa bi iz policije zdaj namesto sodišču pošiljali Šarcu in Cirmanu in drugim “nepristranskim” novinarjem za diskreditiranje SDS, pa bi šlo za zlorabo policije za politično obračunavanje. Kršitve pri financiranju strank, tudi morebitna nakazila iz tujine, so prekrški in ne kazniva dejanja. Teh prekrškov načeloma sploh ne preverja policija. Tako so odločile v času vlade Alenke Bratušek z reformo zakonodaje o financiranju strank in kampanj prav stranke, ki nam zadnje leto vladajo. Zato je posojilo državljanke Bosne, ki se mu je morala SDS pred zadnjimi volitvami odpovedati, ker je presegalo omejitev največ dovoljenega in najeti posojilo pri Abanki, pregledalo računsko sodišče. Po tem pregledu pa je sodišče stranki za najetje tega posojila izreklo opomin.

Golubović razkril, kako pristranski medijski prostor imamo
Še večji prekršek je takrat storila stranka SD Dejana Židana, ki je stranki Solidarnost dalj časa nakazovala denar, kar pa zakon povsem prepoveduje (in ne le omejuje) in ki je imela tudi kup povsem neplačanih računov iz že davnih kampanj. Za plačilo niti spornih posojil ni najemala. A veliki mediji so poročali skoraj le o SDS. O Židanu pa molčali. Bil je čas pred volitvami. Prejšnjimi. A ni učinkovalo. SDS je prehitela LMŠ in SD v seštevku. Takšno poročanje je bilo posledica vpliva 571 novinarjev, ki nasprotujejo vladanju Janše, zase pa trdijo, da so nepristranski. In njihovi mediji tudi. Oboje je laž. Ne moreš nepristransko poročati, če javno navijaš za eno stran v političnem prostoru in sodeluješ v kampanji za sestrelitev voditelja na drugi strani, Janeza Janše. To je opisal Brane Golubović, ko je v Tarči dejal: “Imamo novinarja, ki je pisal za desne časopise in je danes normalen novinar.” Golubović je s tem razkril, kako pristranski medijski prostor imamo. Ko sem ga v petek vprašal, ko je odhajal iz kolegija predsednika državnega zbora Dejana Židana, koga točno je imel v mislih, ni odgovoril. Vedel je, da je naredil neumnost, se je zdelo.

Pa ime ni pomembno. Bolj je položaj, ko je v preteklosti, če izpustimo katoliške medije, v Sloveniji dejansko obstajal le en sam desni časopis. To ni bilo Delo ali Dnevnik ali Večer z več sto tisoč naklade dnevno in stotinami zaposlenih novinarjev. To je bil tednik Mag z okoli deset tisoč izvodov tedensko in peščico zaposlenih. Preimenoval se je v Reporter, ko ga je leta 2007 prevzela podpisnica peticije 571 Mateja Babič in poskušala spremeniti v še en levičarski medij, novinarjem, ki so ga do tedaj ustvarjali, pa je grozilo, da bodo ostali brez služb. Nekaj jih je v tistem času prestopilo in, kot je dejal Golubović, kak je menda postal normalen.

Mateja Babič (foto: STA).

Pluralnost pri nas je takšna, da imamo 571 novinarjev v velikih medijih, ki skrbijo za propagando proti SDS in Janezu Janši, ob njih pa za uravnoteženje še takšne novinarje in medije, ki pišejo o športnih dogodkih in kulturi. Bil pa je še kak majhen tednik, ki je sodil na desno. Ki je celo preživel vse hudo in še izhaja. Če se pa pojavi karkoli večjega v medijih, kar si upa zase trditi, da je desno, pa se zgodi pravi pogrom in vsesplošno zmerjanje, da so za tem tujci, forinti, domobranci, fašizem, kraja javnega denarja in še vse mogoče. Čeprav gre za medije, ki so financirani povsem enako kot tisti večinski levi. Če izpustimo čisto državne, kjer leva in liberalna politika že desetletja zagotavlja denar in nastavlja šefe.

Najprej peticija, potem služba za stranko
A ta na videz monolitna medijska vojska proti Janši ni tako mogočna kot se zdi na prvi pogled. Novinarji so v tem sistemu namreč predvsem slabo plačan potrošni material in vsaj tisti bolj pametni ne širijo radi laži o SDS in Janši, ko hkrati prejemajo odločbe, da so odpuščeni. Številni so že bili odpuščeni. Tudi podpisniki peticije 571. Še kar nekaj novinarjev pa to čaka, ker so njihovi mediji zadnja leta povsem izgubili bralce. V tistem trenutku, ko ni več bralcev, so tudi za svoje leve politike manj zanimivi. Številni podpisniki peticije 571 pa so medijske službe medtem že zamenjali in so danes plačani neposredno za propagando za politike. Za politike iz ravno padle vlade. In ti lahko poskrbijo, da zaupnosti, ki so jih njihovi šefi zbrali v represivnih organih za črnjenje nasprotnikov, scurljajo v pravem trenutku. Za to imajo močan interes. Če pride Janša na oblast, bodo ob politične službe za vladarje, ki na volitvah večinsko niso bili izvoljeni in so odstopili.

Peter Jančič, Spletni časopis