Po tem se jih bomo spominjali: Šarec, vlada, nesposobnost in razpad “sistema”

Foto: STA

Ponedeljek  v jutranjih urah je prinesel dokaj pričakovan odstop ministra za finance Andreja Bertonclja, hitro za tem pa še presenečenje, ki je prišlo s sporočilom o odstopu predsednika vlade Marjana Šarca. Bertoncelj je svojo odločitev že nekaj časa nakazoval, najdlje pa je seglo sporočilo ministra z najožjimi sodelavci-sekretarji, ki so pisno zavrnili podporo nameri vlade o določitvi obveznega pavšalnega prispevka za zdravstvo, ki naj bi se po predlogu vlade financiralo glede na potrebe brez zgornjih omejitev. Roko na srce, tega ne bi podpisal noben odgovoren finančni minister, ki da kaj nase in na svojo funkcijo.

Diplomirani igralec Marjan Šarec je bil pred vstopom v politiko znan komik in komedijant, ki je nastopal v zabavnih oddajah na televiziji in na različnih prireditvah po Sloveniji. V teh nastopih je postal najbolj znan po negativnem odnosu do ženk in do družinskega utripa življenja. Dne 24. oktobra 2010 je Šarec v drugem krogu lokalnih volitev v Kamniku s 53,45 odstotno podporo volivcev premagal protikandidata Braneta Goluboviča. Jeseni 2014 je ponovno kandidiral za župana občine Kamnik in zmagal v prvem krogu s skoraj 64 odstotki podpore.

V nedeljo 22. oktobra je Šarec kandidiral za predsednika republike. Skupaj z aktualnim predsednikom Borutom Pahorjem sta se uvrstila v drugi krog, ki je bil 12. novembra 2017. Te volitve je Šarec izgubil s končnim rezultatom 52,98 proti 47,02 odstotka. Predsednik republike je postal še v drugo Borut Pahor.

Na silo sestavljena vlada
Po odstopu predsednika vlade Mira Cerarja so bile 3. junija 2018 izvedene volitve v Državni zbor RS. Na teh volitvah je premočno zmagala Slovenska demokratska stranka, ki je zasedla 25 sedežev v parlamentu, na drugo mesto se je uvrstila Lista Marjana Šarca, kateri je pripadlo 13 poslanskih mest. Po volitvah je Šarec zbral poražence, ki so skupaj nabrali 43 poslanskih mest, za imenovanje vlade pa je svojih 9 glasov prispevala še stranka Levica.

Tako je Šarec postal mandatar, ki je na silo sestavil vlado poražencev. Njihov osnovni motiv je bil izriniti zmagovalko volitev in onemogočiti njenemu predsedniku Janezu Janši, da bi postal mandatar in predsednik vlade, kar mu je po volilnem rezultatu po demokratičnih standardih nesporno pripadalo. No, vlado so sestavili in formalno začeli delati, rezultati pa v letu in pol vladanja niso kazali spodbudnih učinkov. Kmalu po ustanovitvi vlade je Šarec v DZ med odgovarjanjem na poslanska vprašanja opoziciji zabrusil, da je on svoj cilj dosegel, ko je sestavil vlado, česar mu nikoli nihče ne bo mogel vzeti niti z morebitno odstavitvijo. Ko danes gledamo nazaj in se ustavimo pri tej izjavi, lahko ugotovimo, da je Šarec že takrat slutil, da mu bo vlada padla pred iztekom mandata. On je svoj konec slutil, Janša ga je napovedal, kot se spomnimo.

Davorin Kopše (Foto: Demokracija)

Vladni modus operandi
Vlada je delovala tako kot je nastala. Na silo je poskušala uveljavljati neke svoje principe. Na začetku se je podrejala Levici, ki je omogočila njeno formiranje, saj so se je vsi bali. Kasneje je vlada (koalicija) ugotovila, da ideje te skrajno leve stranke ne omogočajo razvoja  in napredka,  ampak pogosto dodatno poslabšanje stanja na posameznih področjih. Vemo, da je Levica na ta način izsilila povišanje minimalne plače, kar je pripeljalo do serijskih podražitev storitev v vrtcih, domovih za ostarele in sorodnih servisih. Ne nepomembna posledica tega nepremišljenega ukrepa je nastala tudi pri izračunih dohodnine. Ker dohodninska lestvica ni bila prilagojena novim razmeram, so se mnogi z najnižjimi dohodki uvrstili v višji dohodninski razred, posledično pa je velikemu številu ljudi na koncu ostalo še manj razpoložljivega denarja kot pred povišanjem plače.

Levica je zahtevala še nekaj drugih neumnosti kot je izstop iz zveze Nato, odpoklic vseh vojakov iz mednarodnih vojaških misij, preprečila je nabave oborožitve in oklepnikov, ki jih vojska nujno potrebuje za formiranje srednjih bataljonskih bojnih skupin, vztrajno zagovarja nekontroliran prihod nezakonitih migrantov, zahteva priznanje Palestine s terorističnima organizacijama Hamas in PLO, ki imata v svojem programu uničenje suverene države Izrael in še bi lahko naštevali. Ker Levici ni bilo mogoče ustreči v vseh njenih zahtevah (k sreči tudi zaradi mednarodnega okolja), pri katerih je vztrajala brez popuščanja, je prišlo do prekinitve sodelovanja Levice z vlado in vlada je tudi de facto postala manjšinska.

Manjšinska vlada pomeni, da je treba za posamezne ukrepe pridobiti glasove tudi v opoziciji, kar je nedvomno še en napor, ki ga Šarčeva vlada ni zmogla. Ta vlada je bila namreč utemeljena na trmi in kljubovanju parlamentarni demokraciji, kot omenjam zgoraj. Svojeglavost in sovraštvo po svoji naravi ne dopuščata sodelovanja, ampak osamo. Na tej točki se je začela vlada razkrajati od znotraj. Začelo je prihajati do nesoglasij med koalicijskimi partnerji, kar je privedlo tudi do soliranj posameznih koalicijskih partnerjev in obtožb enega in drugega za to in ono. Kot je bila sama vlada fenomen, bi bil po vsem videnem tudi njen obstanek fenomen. Spomnimo samo na Šarčeve filmske akcije na Slovenski obveščevalno varnostni agenciji, kjer je nezakonito vplival na nezakonito zaposlitev njegove znanke Nataše Hribar. Kasneje je Šarec položaj le še dodatno zaostroval s tem, da je z vsemi mogočimi in nemogočimi mehanizmi oviral delo parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Nekaj dni pred odstopom Šarca sta bila on in njegov državni sekretar v vladi Damir Črnčec zaslišana na tej isti komisiji, za katero je slednji izjavil, da deluje kot politična policija. Dogajanja in izjave brez primere, saj so vsi člani Knovsa tudi poslanci, kar pomeni, da so izvoljeni na splošnih parlamentarnih volitvah. Pri delu Knovsa gre torej za demokratičen parlamentarni nadzor nad delom agencije, ki po svoji naravi posega v človekove pravice. Nadzor je torej nujen in je v demokraciji nekaj najbolj normalnega.

Damir Črnčec (Foto: STA)

Klavrn konec
Vlada prvenstveno ni padla zaradi odstopov funkcionarjev in ministrov, ampak so ti odstopali zaradi razkroja vlade. Proces se ni začel v petek, ko je Šarec po lastnih izjavah že vedel, da bo odstopil. Začel se je že veliko prej. Kdor je opazoval akterje in njihovo delo, je lahko videl, da med njimi ni povezovalne kemije, da tekmujejo med seboj in da ta tekma ni častna, ampak bi lahko rekli skoraj sovražna. Zakaj? Ker je imela izrazitega egoista za predsednika, ki zaradi te značajske lastnosti ni znal povezovati. V tem pogledu me zelo spominja na Zorana Jankovića, vendar je ta to počel že v fazi formiranja vlade. Ocenjujem, da je poleg neizkušenosti in politične nesposobnosti oba odnesel prav karakter. Enega pač prej, drugega malo kasneje. V obeh primerih pa je bila Sloveniji povzročena velikanska škoda, katere sanacija bo terjala napor še kar nekaj časa.

Vrnimo se k Šarcu. Letošnje Dražgoše so minile brez njega. Ne verjamem, da je veliko takih, ki mislijo, da je bilo to naključje. Če bi bilo v koaliciji vse v redu, bi bil Šarec zagotovo tam, saj bolj vnetega “gošarja” še nismo imeli za predsednika vlade. Vprašanje je le ali Šarec ni prišel v Dražgoše zaradi Milana Kučana ali zaradi Dejana Židana in njegovih. Židan si novih volitev glede na najnovejše izjave in izraze na njegovem obrazu vsekakor ne želi. Na koncu koncev je vseeno, saj gre za gliho, gliha pa vkup štriha. Trenja v koaliciji so bila očitno prisotna že dlje časa, kar je opazila tudi globoka država in tega v zakulisju že nekaj časa ni skrivala, zato je trmastega Šarca poskušala na vsak način disciplinirati in prišlo je do konflikta.

Dejan Židan, Borut Pahor, Alenka Bratušek, Karl Erjavec, Zoran Jankovič in Karel Lipič. (Foto: bralec Nova24tv)

Dejan Židan, Borut Pahor, Alenka Bratušek, Karl Erjavec, Zoran Jankovič se niso spomnili umrlih 41 vaščanov Dražgoš. (Foto: Marjanca Scheicher)

Pogled naprej
Pravila določajo, da v primeru odstopa vlade ministri z ekipami nadaljujejo do nastopa nove vlade in opravljajo tekoče posle. Med te posle ne spadajo imenovanja novih ministrov, zato bo praviloma do zamenjave ostal tudi finančni minister Bertoncelj, ki je sicer podal odstopno izjavo. Prav tako z Šarčevim odstopom odstop Karla Erjavca z mesta obrambnega ministra ni smiseln, saj morebiten odstop ne bi spremenil njegove vloge.

Na vrsti je Državni zbor RS, kjer si nekateri že prizadevajo prepričati večino, da bi bile izredne volitve tam nekje konec aprila škodljive za državo. To kaže na njihov odnos do samih sebe, saj so v tej smeri najglasnejši tisti, ki so bili v času od prejšnjih volitev najbolj dejavni pri povzročanju škode za državo. Meritve javnega mnenja jim namreč kažejo izpad iz parlamenta. Glede na ureditev je seveda mogoče sestaviti novo vlado v okviru trenutne sestave parlamenta, ta možnost pa je najbolj odvisna od največje stranke v Sloveniji, Slovenske demokratske stranke in njenega predsednika. Odločitev bo znana danes ali jutri po koncu zasedanja organov stranke.

Ob koncu tedna bo torej bolj ali manj jasno ali bomo šli na nove predčasne volitve, ali pa je smiselno poiskati novo večino za imenovanje vlade. Trenutne analize stanja lahko pokažejo na vsaj dve možnosti, pot pa bo na koncu kot vedno le ena. Če se bo sestavila nova koalicija znotraj aktualnega mandata, je lahko predsednik vlade le Janša, kar bi moral postati že po junijskih volitvah 2018, glede na razmere v slovenski politiki in državi nasploh pa ni nobenega dvoma, da bo na morebitnih novih predčasnih volitvah ponovno slavila SDS, kar pomeni, da bo spet predsednik vlade Janša. V tem kontekstu dam tokrat prav vodji poslanske skupine Socialnih demokratov, ki je ugotovil, da je Šarčeva koalicija oziroma Šarec sam omogočil ponovno vladanje Janše. Dodajam, da se s tem vzpostavlja tista možnost, ki smo jo že imeli po junijskih volitvah 2018. Udar se torej ni splačal. V tem času smo le izgubili in upam, da s(m)o se iz tega tudi kaj naučili. Da ne pozabim še starega dobrega reka: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Ja, ljudske modrosti so večne.

Davorin Kopše, portal Politiks