Primer svetovne dvoličnosti: Janković pred leti iskal stanovanje za Strojanove, sedaj na Žalah odreka grob pobitim Romom iz Iške!

Zoran Janković (foto: STA)

V novembru so v Iški našli posmrtne ostanke 53 Romov, ki so bili po mnenju strokovnjakov “preventivno pobiti” in spadajo med žrtve posebej okrutnega komunističnega nasilja, sedaj pa ni prostora, kamor bi jih pokopali. Jankovićeva MOL je namreč njihov pokop na Žalah zavrnila z izgovorom, da so Žale namenjene le za »potrebe« občank in občanov Ljubljane. Za žrtve komunizma, pobite na obrobju mesta, v Jankovićevi Ljubljani torej ni prostora.

Kaj skriva “komunajzerska” anarhija v Mestni občini Ljubljana?
Pred dnevi je o tovrstni samovolji, ki ne upošteva navodil državnih organov, in “komunajzerski” anarhiji za Radio Ognjišče spregovoril Jože Dežman. Povedal je, da je Komisija RS za reševanje vprašanj prikritih morišč po izkopu in popisu posmrtnih ostankov zverinsko pobitih Romov, med katerimi so bili tudi dojenčki in noseča mati, predlagala najem groba na Žalah. Mestna občina Ljubljana, ki je pred nekaj dnevi ponovno javno zaprisegla Jankoviću, pa je predlog komisije zavrnila. Ljubljanski župan tako tudi v primeru zločinsko pobitih Romov nadaljuje svojo mešetarsko igro. Ko je pred leti želel nagajati takratni Janševi vladi, se je aktivno vtikal v “reševanje” Strojanovih tako, da jim je celo iskal namestitev v Ljubljani in se predstavljal kot velik človekoljub. Sedaj, ko bi lahko dokazal, da mu je mar za Rome, pa njihovih okrutno umorjenih sonarodnjakov ne dovoli pokopati na Žalah.

Janković “prepovedal” pokop razrednih sovražnikov v Ljubljani
O prepovedi pokopa v Ljubljani je Zoran Janković že govoril na prvomajski proslavi na Rožniku. V svojem govoru je širil sovraštvo proti zakoniti domobranski vojski, ki po njegovih besedah ne bo imela spomenika v Ljubljani, dokler bo on župan mesta. A z Jankovićevim prvomajskim izpadom si težko razložimo njegovo tokratno početje. Motiv za zavrnitev pokopa pobitih Romov na Žalah lahko iščemo v Jankovićevem strahu, da bi žrtve komunističnega terorja pokopal na svojem pragu.

Romsko morišče v Iški.

S tem dejanjem bi celo jugonostalgični malikovalec revolucionarnih zločinov, kakršen je Zoran Janković, moral priznati, da je “narodno-osvobodilna” vojska, ki se ji bo kmalu šel poklonit v Dražgoše, v resnici izvajala genocid in etnično čiščenje nad svojimi lastnimi prebivalci. Tega si pa Janković več kot očitno ne želi, zato ne spoštuje niti minimalnega civilizacijskega standarda, da si vsaka žrtev zasluži grob, ne glede na narodnost, vero ali politično prepričanje.

Kdaj po poti EU?
EU je leta 2009 z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu obsodila vse tri totalitarizme, ki so izvajali in zagovarjali zločine in genocid – fašizem, nacizem in komunizem. A v Sloveniji še vedno poudarjamo samo dve vrsti zločinov. Tretjega pa bolj ali manj prikrito poveličujemo. V naših mestih je še vedno polno ulic, trgov in cest poimenovanih po enem največjih zločincev 20. stoletja – Titu. V Sloveniji (še) ni bil obsojen za zločine proti človečnosti, še vedno ga slavimo tako z javno besedo, kot v slikah in napisih po zidovih in hribih, poimenovanju javnih površin.

To je vsekakor svojstven zločin in krivica do sto tisoč po krivici pobitih. Krivično pa tudi do partizanov, med katerimi je bilo veliko poštenih domoljubov, ki so se borili za pravo svobodo, po vojni pa dočakali bridko razočaranje in prekletstvo molka, ki se je pomešano s strahom zažrlo globoko v ljudi. Zato še po 70 letih od konca vojne izkopavamo množična morišča nedolžnih žrtev, kakršno je bilo novembra odkrito v Iški.

Nadškof Zore: Če ne rešimo zločina, podaljšujemo njegovo trajanje!
Čas, v katerem živimo, resnemu soočenju s preteklostjo ni naklonjen. Ob 600 množičnih moriščih še vedno nimamo niti enega obsojenega vojnega zločinca. Čas je, da opravimo s svojimi zločinci, jih obsodimo, kakor nam nalaga civilizacijska dolžnost do resnice in pravice. V kolikor se to ne bo zgodilo, bomo še naprej priče absurdni situaciji, ko zločinci in njihovi nasledniki namesto tega, da bi se pokesali, še naprej nekaznovano trosijo laži in sovraštvo do svojih žrtev.

Iz Rusije uvožena boljševistična revolucija ostaja največja nesreča v zgodovini slovenskega naroda in naša največja sramota. Čas je, da se storilci privedejo pred sodišča, vsi skupaj pa sprejmemo svoj del odgovornosti za krivično stanje. V tej luči je nadškof Stanislav Zore nedavno v svoji pridigi zelo pomenljivo izjavil: “Če ne rešimo zločina, podaljšujemo njegovo trajanje!” S tem pa (ne)hote “podaljšujemo trajanje” (post)komunistov in njihovih moralno zavržnih predstavnikov, kakršen je Janković, na oblasti.

Franci Donko