fbpx

Politična trupla, ki postanejo politični zombiji – preizkušen recept globoke države

Foto: Demokracija

Ko nekdo na razvitem Zahodu postane politično truplo, je njegovega življenja javnega intelektualca in vplivneža praktično konec. Od trenutka, ko se mu javnost odpove, je njegova podoba kužna, ljudje v javni sferi pa se potrudijo, da se izogibajo stikov z njim.

Bojevito se odzovejo na vsako omembo svojega imena v povezavi s kompromirancem. Takoj pojasnijo, da njihova stališča še zdaleč niso podobna in da so se v preteklosti že večkrat distancirali od mnenj, ki jih je še v času legitimnosti izjavilo politično truplo. Tipičen primer političnega trupla v ZDA je bil Richard Nixon. Čeprav je neposredni arhitekt globalnega kapitalizma, ki je iz revščine potegnil 2 milijardi Azijcev, je od afere Watergate naprej simbol politika, ki ga je škandal za vse večne čase porinil v družbo nategunov tipa Charles Ponzi. Podobno se je zgodilo s Christianom Wulffom, nemškim predsednikom, ki je odstopil, potem ko so ga začeli preiskovati zaradi domnevne korupcije. Ko se je kasneje še izvedelo, da je hotel vplivati na poročanje medijev o svoji korupcijski aferi in da je državni tožilec zahteval prekinitev imunitete zaradi nepotizma in neetičnega ravnanja, je nemudoma odstopil. Čeprav je bil kasneje oproščen vseh obtožb, je bilo njegove politične kariere konec ne glede na njegovo vsesplošno priljubljenost pred tem. Povsem je poniknil iz javnega življenja, nazadnje so govorili, da dela za turško podjetje, ki izdeluje oblačila.

Slovenska politična trupla živijo v drugačnem svetu
Kot nesmrtni zombiji v medprostoru večnih javnomnenjskih vic, kjer jih lahko mediji tranzicijske levice po želji reanimirajo in znova napodijo po slovenskih vaseh in mestih, da namesto “možganiiii”, tulijo “našeee”, “enakooost” in “pravičnoooo”. Globoka država z medijsko mašinerijo, ki bi ji lahko zavidal celo tretji rajh, povsem obvladuje javno mnenje. Vpliv, ki ga ima, ni nič manjši od Korean Central Television, ki Severne Korejce uspešno prepričuje, da Kim Il Sung ni nikoli jedel in uriniral. Za globoko državo je izredno pomembno, da so padli vojščaki njene lažne revolucije zadovoljni in pomirjeni s svojo usodo. Drugače tudi negativna selekcija ne bi več bila dovolj in se noben profesor iz udobnega akademskega stolčka ali lokalni funkcionar iz vaškega fevda ne bi šel sramotit v državno politiko, ki je na daljši rok ne glede na začetni zagon skoraj zagotovo poklicni samomor. Če ne zaradi drugega, vsaj zato, ker slovenski izbranci globoke države prej sli slej naletijo na ostre čeri mednarodne (ne)legitimnosti.

Danes, ko se ljudem smili Miro Cerar − najaktualnejše politično truplo −, ki ga napadajo tako mediji, politika kot intelektualci na obeh straneh političnega pola, se malokdo spominja trpljenja mladega Boruta leta 2011. Borut Pahor je bil pred osmimi leti tako rekoč odpisan. Tiskani mediji so kar tekmovali, kdo bo napisal bolj masten naslov o njegovi nesposobnosti. Izpostavljali so specifično njega in takrat še veliko manj radikalne Socialne demokrate, nikoli pa drugih koalicijskih partnerjev − LDS Katarine Kresal, Zaresa Gregorja Golobiča in DeSUS zimzelenega Karla Erjavca. Borut Pahor je bil kriv, da je eksplodiral javni dolg. Kriv je bil za gospodarsko katastrofo. Kriv je bil za odpuščanja, nizke plače in pokojnine. Levim režimom zmeraj servilni Dnevnik je povzemal članek iz Frankfurter Algemenier Zeitunga, ki je ocenjeval, da so bila tri leta Pahorjevega vladanja za Slovenijo ekonomska katastrofa. Tri leta pred tem bi bili takšni članki priročno prezrti ali pa bi o njih pisali kot o naivnih tujcih, ki ne razumejo slovenskega političnega prostora.

S Pahorjem so izumili reanimacijo političnih trupel
Kakšen preobrat od dni, ko je v soju žarometov, severnokorejskih medijskih hvalnic in ploskanja levega esteblišmeta prišel na tisti zmagovalni oder povedat, kako je počaščen, da so mu ljudje izrazili zaupanje, in kako predvsem upa, da bo nanj ponosen njegov (danes trdolevičarski) sin. Dejal je, da je njegova ekipa sposobna premagati vse ovire, ki Slovenijo ločijo od najrazvitejših držav. Najbrž se mu še sanjalo ni, kako ga bodo tisti, ki so ga ustvarili, tudi prav po srednjeveško razčetverili kot glavnega krivca za propad levičarske vlade, ki se ni znala spopasti z globalno recesijo, ampak jo je z nesposobnostjo, s korupcijo in z nacionalinteresnim vladanjem še poglobila. Borut Pahor je bil leta 2011 na tleh. Znana je anekdota o tem, kako ga je prišel Milan Kučan pozvat k odstopu, ker so ga že imeli namen nadomestiti z Zoranom Jankovićem. Nekateri bodo namignili, da ga ni prišel pozvat, ampak mu je prišel povedat, kaj se bo zgodilo, kot igralcu, ki posluša napotke režiserja. In res se je zgodilo. Praktično iz nič je na predčasnih volitvah zmagala Jankovićeva Pozitivna Slovenija, Pahorja je nadomestil radikalnejši Igor Lukšič, SD pa je zaplula v vode socialističnega močvirja, po katerih brede še danes. Pahor je najbrž mislil, da je njegove kariere že konec in se bo moral zdaj zadovoljiti z mestom kakšnega nevidnega direktorja direktorata za preganjanje dolgčasa in gojenja medicinske marihuane. Pa se je zgodil čudež, kakršnega lahko naredi le robusten, dobro naoljen, z oblastjo tesno spečan medijski stroj. Njegovo ime, delo in ugled so se čez noč rehabilitirali in le nekaj mesecev po tem, ko je bil tarča šal in javnega posmeha, je zasedel funkcijo, ki mu je pisana na kožo – postal je predsednik republike s 67,4-odstotno podporo.

Borut Pahor je bil leta 2011 na tleh. Znana je anekdota o tem, kako ga je prišel Milan Kučan pozvat k odstopu, ker so ga že imeli namen nadomestiti z Zoranom Jankovićem, ki so ga potem na ljubljanskem Magistratu javno pozvali, naj kandidira s svojo listo na državnozborskih volitvah. In je kandidiral, zmagal, a vlade mu ni uspelo sestaviti. (Foto: STA)

Leta 2012, ko je napovedal, da bo kandidiral za predsednika države, so se usklajeno začele pojavljati analize, da bi bil Pahor pravzaprav idealen za to funkcijo, saj je kljub pomanjkanju operativno-strokovnih sposobnosti retorično močan, to pa je praktično edino, kar predsedniška funkcija zahteva. Čeprav je tudi skozi predsedniško kampanjo 2012 najtrši del našistične intelektualne levice še zmeraj o njem pisal z retoriko “glas za Pahorja je glas za Janšo”, so se njihovi spindoktorji na tiho zavedali, da s tem le napihujejo njegovo mainstream všečnost – med narodno razdvojevalnim, “drugorazrednim” Türkom in Pahorjem bodo mlačno srednjo pot iščoči slovenski volivci pač zmeraj izbrali slednjega. In ljudstvo je – podobno kot na volitvah v državni zbor leta 2011 − znova vdano sodelovalo z mojstri političnega inženiringa. Če so z Jankovićem izumili nove obraze, so s Pahorjem izumili reanimacijo političnih trupel. Ta drugi izum je še toliko bolj genialen kot prvi. Novi obrazi bodo zmeraj na voljo, če bodo vnaprej vedeli, da jim po neizbežnem javnem pogromu zaradi zgrešenih levičarskih politik − te bodo prisiljeni voditi kot odsluževanje dolga stricem, ki so jih izvolili – še vedno ne bo treba pisati življenjepisov na zavodu zaposlovanje in žicati sorodnikov, naj jim zrihtajo kak dober “šiht”, potem ko bo konec funkcionarskega nadomestila.

Popolnoma razmesarjeno Bratuškovo so znova oživeli in jo dali v resor, kjer se pretakajo milijarde
To vajo so potem ponovili z Alenko Bratušek, kar je bil še bolj neverjeten dosežek, za katerega – priznam – si nisem predstavljal, da je mogoč, potem ko je leta 2014 na zaslišanju za evrokomisarko pred Evropskim parlamentom pred vsem svetom osramotila sebe in narod. Takrat se je vsa nacija prvič v zgodovini kolektivno zamislila in se začela spraševati, ali je z negativno selekcijo, ki je tako toksično okužila našo parlamentarno demokracijo, vse v redu. Miha Mazzini je v kolumni zapisal, kako smo postali ogorčeni nad predstavo Bratuškove, komaj ko so z očmi začeli zavijati tuji evroposlanci. V državnem zboru je bil njen prazni monolog o ničemer pričakovan in legitimen. Evroposlanci pa so Bratuškovo pozorno poslušali in hitro ugotovili, da nima najosnovnejšega pojma o resorju, ki naj bi ga na evropski ravni vodila. Da naša normalnost ni normalna, smo spoznali, komaj ko je z vso silo trčila v evropsko normalnost. “Polomija Bratuškove: ‘Če že o energetski uniji ne veste prav veliko, povejte kaj o vaših težavah s KPK'”, “Bratuškova vsem lagala v obraz: sama se je predlagala za komisarko”, “To je bil najslabši nastop do zdaj”, so jo na križ pribijali domači mediji, ki so ji le dobro leto pred tem peli hvalnice sveže kandidatke, ki je meritokratorno in profesionalno zasedala strokovne položaje tako v levih kot desni vladi. Pogrom nad Bratuškovo je bil takrat z vseh strani tako neverjetno silovit, da bi Slovenec, ki bi mu s časovnim strojem šli v poletje 2014 povedat, da je Bratuškova leta 2019 ministrica za infrastrukturo, morda verjel, da smo res časovni potniki, zdelo pa bi se mu povsem znanstvenofantastično, da je gospa še zmeraj v politiki, kaj šele da je ministrica. Pa se je vendarle zgodilo.

Avtorji slovenske leve politične realnosti so morali leta 2018 nujno rehabilitirati Alenko Bratušek, če so želeli sestaviti protijanševsko koalicijo. Nihče se ni več pogovarjal o Bratuškovi kot o sramoti našega naroda … (Foto: STA)

Počasi, skoraj nevidno, a zanesljivo. Njeno zavezništvo je bilo dolgo mrtva entiteta. Mediji so jo pustili pri miru, prav tako javnost in vsi skupaj smo komaj čakali na naslednje volitve, ki bi jo dokončno odplavile s političnega prizorišča in to neprijetnost negativne kadrovske selekcije za zmeraj izbrisale iz kolektivnega spomina. Ja, tudi nje ne bi bilo treba biti strah pisanja motivacijskih pisem novim delodajalcem. V vsakem primeru bi jo parkirali v kakšen zavod, kjer bi morda namesto svojih prijateljev kupovala precenjene perzijske preproge, a politična situacija pred lanskimi volitvami je bila takšna, da so jo morali avtorji slovenske leve politične realnosti nujno rehabilitirati, če so želeli sestaviti protijanševsko koalicijo. Nihče se ni več pogovarjal o Alenki Bratušek kot o sramoti našega naroda, ampak kot o močni, sposobni feministki, ki se je štiri leta v parlamentu neutrudno zavzemala za navadne ljudi, na volitvah leta 2018 pa se je posvetila predvsem najranljivejšim med nami – upokojencem. Kar nenadoma je začela blesteti z ribarjenjem v istem ribniku, kjer že leta uspešno ribari stari ribič Erjavec. Mediji so jo pri tem izdatno podpirali – pojavila se je na vsakem soočenju, tudi ko si tega še ni zaslužila (ko so ankete njeno strančico na volitvah komaj zaznale). Če so s Pahorjem pokazali, da znajo reanimirati politično truplo in ga oživeti v reprezentativno funkcijo, so z Bratuškovo dokazali, da lahko še bolj razmesarjeno truplo ne le oživijo, ampak spustijo nazaj v aktivno politiko, v resor, kjer se pretakajo resnične milijarde davkoplačevalskega denarja.

Ta čas je odprt medijski lov na Cerarja
Najnovejši projekt reanimacije in/ali parkiranja odsluženih politikov je Miro Cerar. Prvi, ki je doživel šarčevski trenutek narcisoidne slave, preden je bil odprt medijski lov nanj, ko je postal nekoristen. Spomnimo – afere SMC, ki mejijo v najboljšem primeru na partijsko kadrovanje, netransparentno porabo javnega denarja in obvod sredstev za financiranje kampanje, v najslabšem pa na mafijske posle, so bili medijem in organom pregona znane že dolgo časa – še globoko v obdobju, ko Cerar kot premier ni jamral, ampak iskal rešitve. Ampak takrat je zanje veljal medijski molk. Afera maketa, namigovanja glede nakupa ograje na meji, zapravljivost ministrice Smrkoljeve … kar nenadoma so bile takšne zgodbe vse od pomladi 2018 na POP TV, medijskem generalštabu LMŠ, skoraj tako pogoste kot napoved vremena. Strici so našli bolj zanesljivo, manj inteligentno, bolj ljudsko alternativo. Demontaža Mira Cerarja se je začela. V vsej svoji politični naivnosti, zaradi katere je celo ženska, ki mu je podarila življenje, bojda rekla, da ni za politiko, se najbrž ni niti zavedal, kaj se mu dogaja. Niti po volitvah, ko je imel možnost presekanja vezi s tranzicijsko mafijo in vstopiti v desnosredinsko koalicijo. Obnašal se je točno tako, kot so si želeli in pričakovali ljudje, ki so izdelali, nato pa zrušili njegov lik in delo. Dobri stari zanesljivi Miro. Zato ne bodite presenečeni, če bi Miro Cerar kot evrokomisar (če se Šarčeva matematika izide) ali kot bodoči predsednik vlade, potem ko bo doživel čistilno akcijo Bratušek-Pahor, kar nenadoma začel kraljevati na politbarometrih Ninamedie in Mediane. Danes skoraj nepredstavljivo. A tudi leta 2011 je bila uspešna predsedniška kandidatura Boruta Pahorja nepredstavljiva. Leta 2014 je bilo politično preživetje in celo ministrovanje Alenke Bratušek še bolj nemogoče.

“Ugledni pravnik” Miro Cerar je leta 2014 na predčasnih volitvah s svojo SMC premočno zmagal na predčasnih državnozborskih volitvah. V času, ko je bil predsednik SDS Janez Janša na podlagi politično montirane sodbe v zaporu. To je bil trenutek njegove največje slave. Slave z veliko napako. (Foto: STA)

Cerar pa ni edini na vrsti za odstrel
Zadnje volitve so naplavile cel kup odsluženih političnih trupel, ki jih bo treba kje parkirati kot zasluge za njihove revolucionarne napore ali pa reanimirati na kakšni funkciji, kjer bodo levemu esteblišmentu koristni. Bratuškova nastopa kot politično truplo tudi leta 2019 skupaj s Karlom Erjavcem, oba s Cerarjem del kvazi liberalne združbe prikritih socialistov, katerim je zmanjkalo populističnega goriva, potem ko so mediji in piarovci globoke države odkrili Šarca. Zdaj imajo strici tri viška. Nobenemu od njih se ni treba bati za eksistenco. Slovenska revolucija poskrbi za svoje. Vprašanje pa je, če so še dnevnopolitično potrebni.

Bolj daljnovidni vidijo tudi stvari, ki danes še niso tako očitne. Recimo to, da ljudski politbarometri na lestvici najbolj priljubljenih politikov še zmeraj ohranjajo Jureta Lebna, človeka, znanega po svojem nezaupanju do kapitalističnega potrošništva in velikega ljubitelja državnega aparata kot rešitve za vse tegobe človeštva. Zaradi korupcijske afere maketa je odstopil že pred meseci in nima več nobene zveze s politiko. To daje slutiti, da nekateri pač ne verjamejo, da bo Šarec na daljši rok kaj bolj odporen na razočaranje volivcev, kot so bili Pahor, Bratuškova in Cerar.

Tako preprosto je to. V deželi servilnih medijev, disfunkcionalnega pravosodja, prodanih ekonomistov, oportunističnih nacionalinteresnih gospodarstvenikov in ostankov komunistične stranke demokratične prenove, ki vse skupaj usmerja, je normalno, da politična trupla kot nesmrtni levičarski zombiji še leta strašijo po naši parlamentarni demokraciji in nas iz leta v leto spreminjajo v večjo banana republiko. “Vi hev nou mor tajm.”

Mitja Iršič