fbpx

Pop TV v napad na ministra Simonitija! Besni, ker jim ni dal prilike, da sprevržejo njegove izjave!

Minister za kulturo Vasko Simoniti (Foto: STA)

Večinski mediji ponovno zavajajo, tokrat želi največja komercialna televizijska hiša prikazati, da z Ministrstvom za kulturo in ministrom dr. Vaskom Simonitijem ni mogoče doseči nikakršnega dialoga. Tematiki, kaj vse naj bi na omenjenem ministrstvu počeli narobe, so posvetili kar dve rubriki v osrednji informativni oddaji. Seveda gre ponovno za povsem enostransko prikazovanje z jasno politično agendo opozicijske levice, ki že vsem dobro znane floskule ter neutemeljene obtožbe prodaja na vseh možnih koncih in krajih. Pred časom so svojo zgodbo izvozili tudi novinarju New York Timesa, ki pa nato v svoj članek z naslovom “Populistični voditelj je s kulturnim bojem začel v muzejih” ni vključil bistvenih informacij, ki mu jih je posredovalo ministrstvo. Žal smo ponovno – in prevečkrat priča neuravnoteženemu novinarskemu poročanju.

Skratka, ni ne zarote desne vlade ne preusmerjanja proti konservativnim vrednotam v kulturi. Svoboda izražanja je sveta za katero koli vlado, ki upošteva liberalna načela. Sedanja slovenska koalicija pravzaprav ni homogena, kot so bile koalicije v zadnjih sedmih letih (vse so sestavljale levo usmerjene stranke). Koalicija, ki jo vodi predsednik vlade Janez Janša, je sestavljena iz dveh desno usmerjenih in dveh levo usmerjenih strank, zelo naklonjenih NVO-jem. Pravzaprav je to prva politično heterogena koalicija te vrste v Sloveniji od leta 2013,” so se na ministrstvu za kulturo že pred časom odzvali na očitke. Na vse pretege bi se namreč rado prikazalo, da so nacionalne institucije postale “parkirišča strankarskih kupčkanj”, kulturnike pa aktualna vlada in ministrstvo vidijo le kot “parazite in nepotrebneže, ki parajo živce”. V napovedi današnje rubrike Fokus, so na 24ur.com zapisali, da se majejo temelji kulture, politična pripadnost pa postaja merilo za vodenje ustanov. Ključna naj bi bila barva, ne glede na stokovne kompetence.

“Diskurz, da so kulturniki paraziti in prisesanci na državne jasli, je neprimeren in žaljiv. Kultura je za narod izjemnega pomena. Slovenci smo preživeli kot narod, ohranili jezik in identiteto. Kultura se ne meri z vatli proračunskega porabnika, je pa po letu dni epidemije na kolenih. In ključno – ostala je brez ključnega sogovornika – države,” v tem slogu je tekla beseda v rubriki 24UR Inšpektor. Z ministrstva za kulturo pa so sporočili, da navedbe voditeljice oddaje, češ da naj bi bili povabljeni k sodelovanju v  dotični oddaji, ne držijo. “Ministra je za izjavo prosil Miha Drozg, za jutrišnjo oddajo Focus,” so zapisali in dodali, da niso bili deležni odziva na prošnjo za pisna vprašanja. Kot je videti iz priloženega maila, je ministrstvo že 2. marca odgovorilo Drozgu, da bo minister dr. Vasko Simoniti na morebitna vprašanja za oddajo odgovoril pisno. Iz Drozgovega maila je jasno razvidno, da gre za rubriko Fokus, z ministrom pa je želel govoriti o stanju v kulturi, opozorilih in protestih kulturnikov, imenovanjih direkotrjev kulturnih ustanov ter vplivu epidemije na kulturo.

Simoniti bo sicer o vseh naštetih temah obsežneje govoril na interpelaciji, na spletni strani ministrstva pa prav tako najdemo odgovore na večino teh vprašanj, Simonitiju jih je namreč zastavil že novinar New York Timesa Alex Marshall, ki pa je potem v svojem članku izpustil bistvene informacije, ki mu jih je posredoval z ministrstva svetovalec za odnose z javnostmi. prav iz tega razloga, je ministrstvo na strani objavilo celotno korespondenco z novinarjem evropske kulturne redakcije.

Ustanovitev Muzeja osamosvojitve Slovenije
Med odgovori novinarju, je bilo med drugim pojasnjeno, da je pri pritožbah v zvezi z ustanovitvijo Muzeja osamosvojitve Slovenije šlo le za politično motivirana stališča levih opozicijskih strank in z njimi povezanih političnih aktivistov, ki poskušajo muzej predstaviti ne kot pomik v “bolj domoljubno in konservativno smer”, kot se je izrazil novinar, ampak ga enačijo z odkritim radikalnim nacionalizmom, kar je huda žaljivka za slovenske državljane in v popolnem nasprotju z vrednotami, povezanimi z našo osamosvojitvijo. Večini Slovencev narodna samostojnost namreč pomeni končni izraz svobode. To ni ideologija in na splošno nima popolnoma nič niti s konservativnostjo niti z nacionalizmom. Samostojnost je predstavljala projekt vseh slovenskih državljanov, ki so se na plebiscitu o samostojnosti Slovenije leta 1990 z velikansko večino odločili, da bodo živeli v svobodni, demokratični družbi.

Menjava direktorjev kulturnih institucij – pri “menjavah” je šlo predvsem za izteke mandatov
Novinar je bil seznanjen, da so mu posredovali samo eno plat resnice, a kot vse v življenju, je tudi resnica dokaj niansirana in kompleksna. Pri novih imenovanjih v javnih zavodih, kot so muzeji, galerije in podobno, vlada v celoti upošteva predpisani postopek ter posveča kar največjo pozornost pravilom in predpisom, ki urejajo imenovanja direktorjev javnih zavodov. Za vsako imenovanje se izvede javni razpis s strogimi standardi in pravili, ki določajo, kdo se lahko poteguje za položaj. Minister je dosledno upošteval predlog izbirne komisije ministrstva za kulturo glede najprimernejših kandidatov (na podlagi usposobljenosti). Vselej je izbral kandidata, za katerega je bilo objektivno ugotovljeno, da je strokovno najbolj usposobljen. V primeru imenovanj direktorjev javnih zavodov zakon določa, da je treba o izbiri kandidatov, ki jih izbere izbirna komisija, obvestiti svete javnih zavodov, ki so pristojni za podajanje mnenja o tem, kateri kandidat je primernejši za funkcijo.

Ker so bile dolga leta na oblasti leve koalicije in so te svete vedno izbirale leve vlade, sveti poskušajo negirati ministrovo preferenco (ki je praviloma vedno najboljši kandidat v izbirnem postopku) in podati mnenje, da je primernejši drug kandidat – po navadi sedanji direktor ali kandidat, usklajen z levimi centri moči. Vlada ne poskuša posegati v strokovnost teh svetov, vendar je treba poudariti, da so bili praviloma imenovani politično, njihova vloga neodvisnega posvetovalnega telesa pa je v najboljšem primeru vprašljiva. Prav tako je treba poudariti, da njihova mnenja za ministra za kulturo niso zavezujoča. Njihova vloga je izključno svetovalna. Takšen je uradni postopek v Sloveniji in je enak tri desetletja. Ministrova diskrecijska pravica je dejansko instrument za odpravo politično pristranskih mnenj svetov javnih zavodov. Sistem sam po sebi je politične narave, kajti sveti so imenovani politično, leve vlade pa v preteklosti temu niso nikoli oporekale. Obtožbe o političnem vmešavanju so se pojavile šele z nastopom desne vlade, nikoli pa v petindvajsetih letih, ko so bile na oblasti leve vlade.

“Prisilne izselitve” NVO-jev z Metelkove 6
Objekt na Metelkovi 6 v Ljubljani je v lasti Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Je del starojugoslovanskega vojaškega kompleksa. Vse druge stavbe, ki spadajo v kompleks, so že bile obnovljene in spremenjene v najsodobnejše muzeje. Stavba na Metelkovi 6 je edina, ki je ostala neobnovljena in zanemarjena. Gre za stavbo iz 19. stoletja brez opravljenih večjih vzdrževalnih del. Je statično sporna in nevarna za stanovalce kakor tudi za mimoidoče. Načrt obnove stavbe in njene preureditve v muzej je star več desetletij. Pravzaprav sta zadnja dva ministra za kulturo (oba iz stranke Socialnih demokratov, ki je zdaj v opoziciji) začela uradni postopek izselitve NVO-jev, da bi se pripravil prostor za Prirodoslovni muzej Slovenije. Odkar so se NVO-ji leta 1997 naselili v nekdanjem vojaškem objektu, je bila to vedno začasna rešitev.

Programi vseh NVO-jev so bili financirani, čeprav jih med krizo zaradi korone niso izvajali. Proračun ministrstva za kulturo za leto 2021 se je povečal za 46,3 milijona evrov na rekordna 2,2 odstotka BDP. Trditev, da ministrstvo ali vlada poskušata utišati kritične glasove, je klofuta prizadevanjem javnih uslužbencev, ki so storili vse za zagotovitev pomoči področju kulture, zato da je lahko preživelo v teh težkih časih. Dejansko je sedanje vodstvo šele drugo v zgodovini, ki mu je za kulturo uspelo zagotoviti več kot 2 odsotka BDP, prvo pa je bilo v obdobju 2004–2008 pod istim ministrom, dr. Vaskom Simonitijem.

Stališče ministrstva za kulturo (ne glede na to, ali so ga vodili levo ali desno usmerjeni ministri) je vselej bilo, da bo ministrstvo slej ko prej stavbe uporabilo za enega od svojih javnih zavodov (muzeje, galerije, knjižnice itd.). V teh stavbah niso njihovi sedeži, ampak le njihove pisarne. Prav tako nimajo nobene pravne podlage za to, da bi objekt še naprej zasedali. Ministrstvo za kulturo pravzaprav dobiva ogorčena elektronska sporočila od drugih NVO-jev in podobnih združenj, ki sprašujejo, zakaj so sedanji stanovalci v objektu v elitnem delu Ljubljane v privilegiranem položaju, da lahko tam stanujejo. Nekateri NVO-ji v stavbi nimajo nobene povezave s kulturnim področjem, čeprav je bila stavba prvotno namenjena začasnemu središču za NVO-je s področja kulture. “Da ne omenjam tega, da nekateri najemniki brez soglasja ministrstva dajejo svoje prostore v podnajem drugim organizacijam. Prav tako je izredno nepošteno trditi, da se NVO-je deložira iz stavbe »v času krize koronavirusa«. To dejansko ne drži. Ministrstvo je zgolj poslalo predlog za sporazumno prekinitev. Če sporazumnega dogovora ne bi bilo mogoče doseči, imajo najemniki še vedno celo leto časa, da se preselijo drugam. Odločitev za to potezo je bila sprejeta že pred leti, sedanje vodstvo pa le izvaja ukrepe prejšnjih vodstev,” so tudi pojasnili.

Minister za kulturo je o tem vedno pripravljen razpravljati, vendar na podlagi dokumentov in dejstev, ne pa obrekovanj, in če parafraziramo sodnika Petra Mahona, ne na podlagi nečesa, kar je mogoče opisati zgolj kot orkestrirano litanijo laži, kot se je o tej temi do zdaj razpravljalo. Po našem mnenju je izredno pomembno, da novinarji (tuji in domači) razumejo zapletene podrobnosti slovenske politike, družbene dinamike in kulture, namesto da podležejo enostranskemu aktivizmu bogatih politično motiviranih ustanov z močnimi mednarodnimi povezavami.

Nekateri so na družabnem omrežju izrazili pomislek glede pripravljenost iministra za kulturo, za odgovarjanje pred kamerami. Tiskovni predstavnik Mitja Iršič pa je na to odgovoril: “Nobenih težav dokler je v živo ali z odmerjenim časom. Le tako se lahko preprečijo manipulacije s kreativnim rezanjem prispevkov. Minister je večkrat nastopil v osrednjih medijih v živo ali z odmerjenim časom – v Odmevih, oddaji Osmi dan, pogovornih oddajah Radio Slovenija itd.

Je kultura, v kateri dela več kot 27 tisoč ljudi, izgubila obraz, prežet z žaljivkami? O tem se bosta v nocojšnji rubriki 24UR Fokus spraševala voditelja z osrednjim gostom, pisateljem in nekdanjim politikom Tonetom Partljičem. Glede na Partljičevo politično usmerjenost nekega objektivnega ali vsaj ne enostranskega pogleda seveda ni za pričakovati, zato je že vnaprej jasno, s katerimi barvami bo pospremljen diskurz v oddaji. V napovedniku pa so omenili tudi Renato Zamida, ki so jo s položaja v. d. direktorja Javne agencije za knjigo (JAK) razrešili po dveh letih. Spomnimo, glede Zamidove smo pred časom pisali, je podpisala pogodbo v vrednosti tisoč evrov z Miho Kovačem, in sicer za tiskanje kuvert in kuvertiranja. Podjetni očka je za posel angažiral hčerko Niko Kovač, ta je dobila tisoč evrov neto neobdavčenega denarja na roko, kar dokazujejo tudi dokumenti.

Dialoga ni. Vlada oziroma kulturni minister Vasko Simoniti ima svojo agendo. Ne ustavijo ga ne pisma podpore, ne peticije, ne protesti,” so  na portalu 24ur.com očitali ministru, da se ne odzove na vabilo na pogovor ter zapisali, da politična pripadnost postaja merilo za vodenje ustanov. Ključna naj bi bila barva, ne glede na stokovne kompetence. V psihologiji bi se temu reklo projekcija, kar je eden najbolj pogostih obrambnih mehanizmov, pogosto pa se pojavlja tudi pri določenih patologijah, sploh kadar gre za prevladujoč vedenjski vzorec. Projekcija poteka tako, da nekdo svoje negativne lastnosti pripisuje nekomu drugemu. Kateri politični opciji v resnici pripada lastnost, da je od vsega najbolj ključna barva, dobro vemo.

Sara Bertoncelj