Popoln razpad sistema: Moralist Cerar po dveh letih od smrti 37 dni starega dojenčka zahteva le jasno poročilo

Foto: STA

Apatično delo aktualne vlade in nesprejetje reform ima za državljanke in državljane hude posledice, saj na ta način nastaja nepopravljiva škoda. Ta škoda je še posebno vidna v zdravstvu, saj tu za napake plačujejo bolniki v stiski, in to tudi z življenjem. Posebej je srce parajoče, ko za napake drugih plačuje najranljivejša skupina družbe, kot so dojenčki in otroci na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Marsikdo bi si mislil, da se to v naši državici v 21. stoletju ne bo dogajalo, a realnost je žal drugačna. Od premierja Mira Cerarja in ministrice Milojke Kolar Celarc bi pričakovali konkretne ukrepe, a je premier izjavil, da ga je poročilo o smrti 37 dni starega dojenčka oktobra 2015 zelo pretreslo, saj bi to bilo mogoče preprečiti, zato ta skupaj z ministrico pričakuje jasno poročilo o tem. Kot lahko vidimo, ukrepanje vlade sledi enakim tirnicam kot do zdaj, torej čaka se in čaka (v tem konkretnem primeru 2 leti), ukrepa pa se ne, otroci pa medtem umirajo.

Poročilo nadzora otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana je leta 2015 razkrilo vrsto sistemskih in strokovnih napak, zaradi katerih naj bi umrlo kar 33 otrok, vsaj tretjino smrti naj bi povzročile strokovne napake. Ta podatek je Pediatrična klinika dalj časa uspešno skrivala, dolgoletni strokovni direktor Rajko Kenda, sicer velik Jankovićev podpornik, pa kljub ugotovitvam, da je bil sedemletni program otroške srčne kirurgije kadrovsko pomanjkljiv, neetičen, odnosi med zaposlenimi pa na zelo nizki ravni, ni želel odstopiti, saj po njegovo naj za to ne bi obstajali dovolj utemeljeni razlogi.

Rajko Kenda (Foto: STA)

Katastrofalni odnosi na pediatrični kliniki imeli izjemno negativen vpliv
Smrt 37 dni starega dojenčka oktobra 2015, ki se je rodil s prirojeno srčno napako, je dodobra razburkala javnost, saj so izsledki analize konkretnega primera pokazali, da dojenček ne bi umrl, če bi bili odnosi med zdravniki pred diagnostičnim posegom dobri. Septembra lani je na Pediatrični kliniki življenje izgubil 14-letni fant, čigar smrt bi bilo spet mogoče preprečiti, če bi stvari na kliniki potekale tako, kot bi morale. Lečeči zdravnik Uroš Mazić fantkovega zdravstvenega stanja namreč ni prepoznal kot ogrožajočega in ga posledično ni predlagal za hitro kirurško zdravljenje. Sta pa druga dva zdravnika njegovo stanje prepoznala kot nevarno, vendar zaradi izkušenj s slabimi medsebojnimi odnosi v potek dogajanja po rednem konziliju sistemsko nista aktivno posegla. Izredni strokovni nadzor pa je nato pokazal, da bi bilo ob ustreznem pravočasnem ukrepanju njegovo smrt mogoče preprečiti.

Uroš Mazič. Foto: http://www.hippocratis-medico.si

Malo Nežo so kar odpisali
Vodstvo UKC bi lahko zaradi zavračanja aktivnega zdravljenja male Neže povzročilo še eno smrt, do katere pa na srečo ni prišlo zaradi odločnega vztrajanja staršev, ki se niso uklonili kljub pomanjkanju posluha. Dvoletna Neža Arnolj je bila od 27. septembra 2016 namreč v paliativni oskrbi, ko je po mnenju zdravnikov izgubila sleherno možnost za preživetje. Kljub temu se njeni starši niso vdali v usodo in so vsak dan Nežinega življenja iskali možnost za dekličino zdravljenje. Ker je deklica kot po čudežu preživela dlje, kot so ji napovedali zdravniki, sta se starša odločila, da jo na lastno odgovornost in s svojim prevozom odpeljeta iz UKC Ljubljana.

Foto: Nova24tv

Srček Neže se je po zdravljenju v tujini okrepil ob prejemanju pravih zdravil, ta pa od odhoda iz UKC dalje ni več potrebovala pomoči pri dihanju. Starša deklice sta se po uspešnem zdravljenju zahvalila podpori medijev in javnosti ter delila svoj spomin na težke trenutke, ko so zdravniki napovedali, da Neža ne bo preživela: “Takrat je Rajko Kenda na tiskovni konferenci zatrjeval, da sva ‘starša zazibana v lažno upanje, da bi najin otrok lahko živel’. Boj, da smo Neži lahko dali priložnost za življenje, je bil zato težak, saj UKC ni popustil v svoji zmoti, da Neža ni več zmožna nadaljnjega zdravljenja, temveč le lajšanja bolečin. S tako slabo popotnico in takimi diagnozami nam je bila zaprta večina vrat. Zaradi tega je bila edina možnost Nežo umakniti in ji tako dati priložnost.”

Kenda: “Odgovornost Kopača in Pfeiferjeve je vsaj tako velika kot moja.”
Kenda, ki je s svojim odnosom rad igral vlogo Boga, je glede očitkov po objektivni odgovornosti dejal, da če govorimo o objektivni odgovornosti, je odgovornost generalnega direktorja UKC Andraža Kopača in strokovne direktorice UKC LJ Marije Pfeifer vsaj tako velika kot njegova. Ta je namreč prepričan, da se mu dela velika moralna krivica. Vodstvo UKC Ljubljana je že marca letos začelo postopek za razrešitev Kende, zato ker je ta kriv za delovne razmere v kliniki. Postopki za razrešitev so se zavlekli v poletje, dolgoletnemu strokovnemu direktorju ljubljanske pediatrične klinike pa se z zadnjim dnem v avgustu izteče mandat. S prvim septembrom bo strokovno vodenje namreč prevzela nefrologinja Anamarija Meglič.

Foto: STA

Glede na to, da je naloga strokovnega direktorja, da koordinira delo in skrbi za ustrezno komunikacijo med zaposlenimi, je naravnost žalostno, da Kende niso razrešili, preden bi se mu iztekel mandat. Ta je namreč ves čas od prvih zaznanih nepravilnosti naprej kril hrbet svojemu varovancu Maziću in ostalim ter tako skrbel za to, da so se odnosi na otroški srčni kirurgiji še dodatno zaostrovali. Tovrstno neukrepanje je naravnost žaljivo in nespoštljivo za preminule otroke in njihove starše, saj s tem vplivajo na razvrednotenje pomena življenja otrok, ki so imeli še celo življenje pred sabo.

Cerar po dveh letih zahteva le jasno poročilo?!
Očitno pa tudi Cerar, ki je Kendi ves čas ščitil hrbet, ne bo ukrepal, saj bo ta skupaj z ministrico Kolar Celarčevo le čakal na jasno poročilo, namesto da bi nemudoma zahteval, naj krivci za nastale razmere po dveh letih dejansko odgovarjajo. Cerar je sicer pravilno ugotovil, da je treba takšne prakse odpraviti in izboljšati kakovost javnega zdravstva, vključno s skrajšanjem čakalnih vrst, a ni dovolj le govoriti o tem, kaj bi bilo dobro v naši državi izboljšati, in to nekam zapisati. Papir namreč prenese marsikaj, otroci in ostali državljani pa potrebujejo rešitve in to ne jutri ali pojutrišnjem, ampak takoj!

N. Ž.