Pozabljene korenine sovražnega govora

Foto: STA

Danes je v osrednjih medijih vse več poročanja o t. i. sovražnem govoru, ki naj bi predstavljal nekakšno nevarnost moderni družbi in utopičnim sanjam teh istih medijev, ki so večinoma v rokah levičarjev, o novem multikulturnem svetu. Sovražni govor predstavlja po njihovem mnenju veliko grožnjo napredku, demokraciji in, konec koncev, tudi človeškemu dostojanstvu.

Seveda je smešno in paradoksalno trditi, da je treba obvarovati demokracijo pred kakršnim koli govorom, mnenjem ali idejami, saj je to v popolnem nasprotju s samimi principi demokracije, kot so si jo predstavljali njeni očetje v antični Grčiji, vendar pa je žal danes demokracija, ki naj bi zagotavljala svobodo vsakega državljana do svojega mnenja in pa splošno svobodo govora, postala stvar preteklosti.

Zloraba ideje o demokraciji
Idejo o demokraciji izkoriščajo predvsem levičarji, ki pa, kot nas uči zgodovina, začnejo sorazmerno z vplivom, ki ga pridobivajo v družbi, sami to idejo zatirati, saj jim, ko pridejo enkrat na oblast, ni več potrebna, temveč jim začne predstavljati nevarnost. Lepih besed o demokraciji se poslužujejo predvsem, ko želijo prepričati svoje nasprotnike, da jim dovolijo priti do besede, dokler predstavljajo politično manjšino. Če pa se zgodi, da pridejo sami na oblast, pa te iste pravice do svobode govora nikakor niso pripravljeni priznati drugim. To so taktike liberalne levice, ki se ponaša z nekakšno strpnostjo, obenem pa trdi, da je treba “biti nestrpen do nestrpnih”. Še ena protislovnost liberalne levice, ki se predstavlja kot najvišja nosilka demokracije in zagovornica človekovih pravic, medtem ko te želi kršiti z odvzemanjem pravice do svobode govora, ko trdi, da je strožji pregon “sovražnega govora” nujno potreben za ohranitev človeškega dostojanstva. Obenem pa namerno zanemarja dejstvo, da začetkov sodobnega koncepta sovražnega govora, kot tudi pregona le-tega, ne najdemo v kakšni demokratični državi, temveč v državi, ki ni bila ravno vzor ohranjanja človekovega dostojanstva.

Sovražni govor in politična korektnost v SZ
Sodobno obliko pregona sovražnega govora najdemo prvič v Sovjetski zvezi, ko je bil po revoluciji sprejet zakon, ki preganja “vsako podpihovanje sovraštva na podlagi etnične pripadnosti”. Prav tako je bil prvi Leninov govor, ki je bil na radiu predvajan v živo, ravno poziv k borbi proti “antisemitizmu” oziroma proti sovražnemu govoru. Seveda nam je lahko – glede na to, da so Sovjeti kljub svojemu nasprotovanju “rasizmu” in “sovraštvu na podlagi etnične pripadnosti” zagrešili genocid nad Ukrajinci s pomočjo stradanja in lakote, znanem kot holodomor – jasno, da jim je bilo prav malo mar za spoštovanje raznolikih etničnih skupin v tem rdečem imperiju, temveč so te zakone izkoriščali za svoje cilje, kot to počnejo levičarji tudi danes. Sovjetska zveza je bila pač multietnična država, ki je hotela iz različnih etničnih skupin ustvariti eno novo sovjetsko ljudstvo. Zato je bilo pač treba uničiti vsak občutek nacionalne pripadnosti ter ga zamenjati s pripadnostjo partiji in komunistični ideji. Prav tako so bili delegati Sovjetske zveze tisti, ki so zahtevali, da se v deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah iz leta 1948, ki naj bi sicer zagotavljala pravico do izražanja in svobodo govora, dodajo paragrafi, ki bi prepovedovali “izražanje nestrpnosti”, v čemer so posledično tudi uspeli, pri tem pa je Sovjetsko zvezo podprla tudi Jugoslavija.

Foto: Marija Uljanova / Wikipedia

Še bolj zanimiva pa je povezava med Sovjetsko zvezo in izrazom “politična korektnost”. Ta izraz predstavlja danes predvsem liberalno-levičarsko mišljenje, ki ga promovirajo tudi vsi osrednji mediji, izobraževalne ustanove in tako dalje. Predstavljal naj bi poglede, ki se skladajo s “progresivnimi” in liberalnimi svetovnimi nazori. Vendar pa sam izraz izvira prav tako iz Sovjetske zveze. V najstarejši splošni angleški enciklopediji Britannici lahko preberemo: “Izraz se pojavi prvič po ruski revoluciji leta 1917 v marksistično-leninističnem besednjaku in naj bi označeval pripadnost politiki in načelom Komunistične partije Sovjetske zveze.” V tej enciklopediji lahko preberemo tudi, da so v 70-ih letih prejšnjega stoletja začeli izraz uporabljati zahodni levičarji in liberalci ter da je označeval njihove poglede in načela oziroma principe zahodnjaške kulturne verzije marksizma. Tu moramo omeniti še enega glavnih teoretikov kulturnega marksizma in frankfurtske šole Herberta Marcuseja. Marcuse je uvedel in razširil princip “represivne tolerance”, ki predstavlja glavno povezavo med prvimi pregoni “sovražnega govora” v Sovjetski zvezi in drugih komunističnih državah in današnjo zahodno družbo in moderno levico. Represivna toleranca izhaja iz tega, da ne smemo biti strpni do “nestrpnih”, da je moralno in pravilno zatirati vse, ki so sami nestrpni. To pa je seveda temelj današnje miselnosti povprečnega levičarja in njegovih pozivov k strožjemu pregonu sovražnega govora in “nestrpnosti”, seveda s tem, da je on sam sijoč primer strpnega človeka ter da so zato vsi, ki se ne strinjajo z njim de facto nestrpneži.

Sovražni govor v Sloveniji
Tudi v Sloveniji je pregon sovražnega govora pravzaprav le nadaljevanje komunističnih praks iz Jugoslavije, saj izhaja prvi takšen zakon iz zloglasnega 133. člena o verbalnem deliktu, ki bi ga danes radi določeni jugonostalgiki in levičarji očitno kar ponovno uvedli. 133. člen o verbalnem deliktu je poleg vsake kritike takratnih rdečih oblasti prepovedoval tudi “razbijanje bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti”. Namen tega člena pa je bil seveda, podobno kot v Sovjetski zvezi, uveljavljanje politične korektnosti pri slehernem državljanu, od katerega se je pričakovalo, da bo deloval v skladu z načeli partije, in pa obramba multietnične narave Jugoslavije.

Milan Kučan je na Ilovi gori ukazal pregon “sovražnega govora”.

Tako kot Sovjeti so hoteli tudi pri nas komunisti v Jugoslaviji iz različnih narodov ustvariti en nov jugoslovanski narod, za to pa je bilo potrebno izbrisati različne slovenske, hrvaške, srbske in druge identitete posameznih narodov ter jih nadomestiti z marksistično ideologijo. Glavna sestavina recepta za novega sovjetskega ali jugoslovanskega človeka je bil izbris njegove narodne dediščine in identitete. Ker pa so ljudje vedno tesno povezani s svojo identiteto in kulturo, pa je bilo treba pod masko nekakšnega preganjanja tistih, ki naj bi širili sovraštvo do drugih narodov, uničiti vsako opozicijo. Danes levičarji delujejo na isti način, le da branijo idejo o novem multikulturnem človeku tako, da svojim nasprotnikom, namesto da bi jih pošiljali na Goli otok, z etiketo “sovražnega govora” odvzamejo pravico do svobode govora, obenem pa imajo le-ti lahko zaradi levičarskih klevet tudi mnoge druge težave v poslovnem in javnem življenju.

Ustanovitev spletne policije
Predvsem v zadnjih letih lahko tako pri nas kot tudi v tujini opazimo zaostrovanje teh levičarskih taktik, ki narašča sorazmerno z vse večjim odporom do njihove multikulturne utopije, ki jo želijo doseči z demografsko zamenjavo in z uvažanjem svojih “novih volivcev”. Tako je recimo podmladek Socialnih demokratov prejšnje leto predlagal ustanovitev spletne policije, ki bi preganjala sovražni govor (oziroma vsako kritiko njihovih načel) na družbenih omrežjih. V Sloveniji pa deluje tudi portal Spletno oko, ki v stilu bivšega komunističnega režima spodbuja ljudi, da naj prijavljajo internetne vsebine, ki se jim zdijo sporne, tako kot je oblast v bivši državi nagovarjala državljane, naj prijavijo svoje sosede, sodelavce, prijatelje in celo družinske člane, ki bi si drznili kaj pripomniti čez oblast in uradno politiko komunistov.

Spletno oko

Seveda je treba omeniti tudi poziv našega trenutnega premierja vsem podjetjem, naj ne oglašujejo v medijih, ki “širijo sovraštvo”, in pa spremembe zakona o medijih, ki jih želi uvesti ministrstvo za kulturo. Te spremembe bi namreč prinašale možnost, da bi inšpektorji lahko za mnenje, ali se nekaj prišteva pod “sovražni govor”, zaprosili reprezentativna strokovna združenja medijev in novinarjev. Glede na to, da vlada pri nas v medijskem prostoru skoraj popolna levičarska hegemonija, je jasno, da bodo levičarji, če bo ta sprememba zakona sprejeta, imeli popolnoma proste roke cenzurirati vse, kar se ne sklada z njihovimi načeli, in pa, kar je še huje, tudi resnico, ko se le-ta ne sklada z njihovim ciljem ustvarjanja multikulturne družbe.

Andrej Sekulović