fbpx

Pravni strokovnjak o “manjkajoči diplomi” Masleše: To bi bil svetovni škandal in bi za nazaj kompromitiralo sodstvo do dna

Vrhovni sodnik Branko Masleša. (Foto: sta)

To bi bil največji šok v zgodovini slovenskega sodstva, ki je sploh mogoč od začetka samostojne Slovenije dalje. In tudi v svetovnem merilu ni znano, da bi se kje kdaj zgodilo kaj takšnega. Šlo bi za svetovni škandal. Slovenija bi se znašla na naslovnicah New York Timesa. A potrebno je počakati na uradno informacijo Pravne fakultete Univerze v Sarajevu. Lahko pa bi se morda pregledalo, ali gre za plagiat,” je glede domnevno “manjkajoče” diplome sodnika Masleše dejal neimenovani pravni strokovnjak. 

Zadnje dni je veliko prahu dvignila odločitev vrhovnega sodišča, da v zadevi Balkanski bojevnik na prostost izpusti zloglasnega Dragana Tosića, medtem ko njegovi “sodelavci”, prijeti v Italiji, Srbiji in Urugvaju, ostajajo za zapahi. Obenem naj bi mu bilo celo vrnjeno nezakonito premoženje, za kar je odgovorno ustavno sodišče. Spomnimo, da je ustavno sodišče razveljavilo zakon, ki narekuje odvzem premoženja, čigar izvor je nezakonit. V primer je vpleten tudi vrhovni sodnik Branko Masleša, ki pa je po drugi strani za zapahe spravil aktualnega premierja Janeza Janšo, in ga je ustavno sodišče pozneje opralo krivde. Ob tem so nespregledljiva povsem nerazumljiva dvojna merila. Za razjasnitev tega in še nekaterih drugih vprašanj smo se obrnili na neimenovanega pravnega strokovnjaka, ki tako Maslešo kot tudi njegove “rabote” precej dobro pozna. Zanimalo nas je tudi to, kaj bi za Maslešo in slovensko sodstvo pomenila ugotovitev, da vrhovni sodnik nima diplome.

Glede tega smo sicer poizvedovali tako na Pravni fakulteti Univerze v Sarajevu kot tudi na Vrhovnem sodišču, vendar odgovorov še nimamo. Iz javno dostopnih dokumentov in baz podatkov pa zaenkrat ni razvidno, da bi Masleša diplomiral na sarajevski fakulteti. Je pa mogoče, da diplomsko delo ni vneseno, ker naj bi izobrazbo pridobil že leta 1975. Neimenovani pravni strokovnjak: “Glede Balkanskega bojevnika: zadeva dejansko še ni zunaj, sodba še ni napisana. Obsojenci so sicer izpuščeni, v sklepu pa je rečeno, da bo prvotna obsodba razveljavljena, to pa je tudi vse.” Obstaja velika verjetnost za takšen razplet primera, torej da bodo Tosić in ostali izpuščeni na prostost. V Sloveniji so standardi pridobivanja dokazov, kot jih sodna praksa razume, izrazito nadstandardni v primerjavi z drugimi demokratičnimi državami, na primer z Italijo. Kot kaže, pri nas ni bila upoštevana “izjemna gravitacijska sila tega dejanja” oziroma “strahovite kriminalne količine”, šlo je namreč za skoraj dve toni kokaina.

Sojenje v zadevi Balkanski bojevnik (Foto: Demokracija.si/Matic Štojs Lomovšek)

Ob tem je odprta možnost, da prihaja do instrumentalizacije sodstva za določene prikrite namene. “Tudi takšno mnenje ne bi bilo brez vsakršne podlage. In ta podlaga je v tem, da imamo na eni strani zadevo Patria, kjer so bile kršene številne človekove pravice, v drugem primeru pa je bilo mogoče zaznati prekomerno občutljivost glede pridobivanja določenih dokazov z ozirom na to, za kakšno kriminalno količino je v tem primeru šlo.” V tem drugem primeru obstajajo jasni indici, da je šlo za rezultatsko sojenje. Podrobnosti pa bomo spoznali šele v obrazložitvi sodbe, ki jo javnost pričakuje z velikim zanimanjem. Glede morebitnega manjka diplomskega dela pa je naš sogovorec dejal: “Če bi se to izkazalo, kar moram reči, da dvomim, si enostavno ne predstavljam tega. Ne vem, če se je v zgodovini že kdaj zgodilo, da bi bil vrhovni sodnik, v tem primeru bivši predsednik vrhovnega sodišča, brez diplome.«

Če je Masleša zares brez diplome, to pomeni svetovni škandal, o katerem bi pisali v New York Timesu 
“Tega si enostavno, tudi teoretično ne morem zamišljati,
celo v najbolj divjih sanjah. Bi pa to za nazaj kompromitiralo sodstvo do dna. Dobesedno do dna bi ga kompromitiralo, ker je bil ta človek vendar predsednik Vrhovnega sodišča, tja so ga postavili sodniki, oni so ga podprli na občni seji, potem pa še v sodnem svetu in končno tudi v parlamentu.” To bi bil največji šok v zgodovini slovenskega sodstva, ki je sploh mogoč od začetka samostojne Slovenije dalje. In tudi v svetovnem merilu ni znano, da bi se kje kdaj zgodilo kaj takšnega. Šlo bi svetovni škandal. Slovenija bi se znašla na naslovnicah New York Timesa. To bi bilo nekaj brez primere.

Zadnji partijski šef Milan Kučan navdušen pozdravlja starorežimskega pravnika Branka Maslešo. (Foto: sta)

Dotaknil pa se je tudi dokumentov iz “godišnjaka” (letopisa) Pravne fakultete v Sarajevu, ki je ekvivalent Zborniku razprav ljubljanske fakultete ali pa denimo zborniku pravne fakultete v Zagrebu itd. Vsaka pravna fakulteta ima namreč tudi svojo znanstveno revijo. V sarajevskem “godišnjaku” so navedena imena – gre za avtorje člankov in razprav v tej reviji. “Nekaj od teh jih celo po imenu poznam. “Godišnjak” ni dovolj, potrebno je počakati na uradno informacijo Pravne fakultete univerze v Sarajevu.” V “Godišnjaku” so ob imenih navedeni tudi naslovi člankov, ki so sicer različne dolžine. “Lahko bi se morda pregledalo, ali gre za plagiat, vendar pa njegovega diplomskega dela ne poznam. Bo pa s Fakultete verjetno prišel pozitivni odgovor, torej, da je diplomiral in da poseduje to izobrazbo. Da bi tako daleč prišel brez diplome, to se mi zdi znanstvena fantastika.”

Masleša je v mednarodnih krogih zanimiv zlasti kot anomalija slovenske tranzicije v sodstvu 
S sogovornikom pa smo se dotaknili tudi domnevnih kršitev človekovih pravic v primeru Masleše. Sogovorec je prepričan, da gre za škandal. O tem so nekateri slovenski avtorji pisali tudi v tuji literaturi. Masleša je v mednarodnem prostoru poznano ime, ampak ne po tem, da bi sam kaj pisal, marveč po svojih “rabotah”. Je namreč predmet proučevanja, ker je zaznamoval slovensko sodstvo. Je znano ime tudi v mednarodnih krogih kot anomalija slovenske tranzicije v sodstvu. Akcija njegove postavitve na mesto predsednika vrhovnega sodišča: postavljen je bil politično (šlo je za celo akcijo), koordinirano, zelo verjetno z namenom izpeljave zadeve Patria, na kar kaže kasnejši razvoj dogodkov. “Moja ocena glede njegove vloge v tem postopku je, da je bil zaradi tega tudi postavljen na mesto predsednika vrhovnega sodišča. Pozneje so mu verjetno obljubljali še pot na ustavno sodišče, ampak zaradi vseh teh dogodkov, ki so ga kompromitirali, je izgubil vsakršen ugled in zaupanje.”

“Najhujše ni izrek zadnje smrtne kazni, ampak to, da jo je izrekel bistveno zmanjšano prištevnemu človeku”
Masleša je kajpak dovolj zanesljiv. Že v času komunizma je bil “trda roka” v svojem okolju, v Kopru. Izrekel je tudi zadnjo smrtno obsodbo, in sicer takrat ugotovljenemu, bistveno zmanjšano prištevnemu. “In ta je bil pozneje ugotovljen celo za neprištevnega, gre za zadevo Morgan. Obsojenec je bil kasneje napoten na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v Idrijo, kjer je tudi umrl naravne smrti. Masleša je smrtno kazen izrekel na prvi stopnji, na pritožbeni stopnji pa je bila kazen spremenjena v zaporno.” Smrtno kazen se je sicer izvajalo s streljanjem. Streljal pa je vod desetih, od katerih jih je le pet imelo prave naboje, pet pa slepe, tako da niso vedeli, kdo je ustrelil, da vojaki ne bi imeli hujših duševnih posledic oziroma travm, čeprav gre tako ali tako za kolektivno odgovornost vseh, ki se odločijo za streljanje. Za Maslešo pa ni najbolj obremenilno dejstvo, da je izrekel zadnjo smrtno kazen, ampak to, da jo je izrekel bistveno zmanjšano prištevnemu, česar se ni smelo niti v času totalitarne ureditve.

Ni sicer mogoče reči, ali je hudoben ali ne, to bi moral oceniti kak psiholog ali psihiater, je pa zagotovo zanesljiv, preverjen in temeljit kader. V knjigi avtorja Marijana F. Kranjca z naslovom Legendarni slovenski obveščevalci piše tudi o streljanju na meji v obdobju komunizma in o vojaški kontraobveščevalni službi – KOS-u, kjer je med prejemniki plakete, med zaslužnimi, naveden tudi Masleša. Zadnje zadeve pa Masleši verjetno ne bodo prišle do živega, ker je preveč utrjen, rafiniran. Ima namreč izjemno močno, kar železno podporo paradržave in osrednjih medijev. V tem smislu je absolutno zavarovan kot ena ključnih figur na vrhovnem sodišču in v sodstvu nasploh. Drugo leto bo sicer dopolnil 70 let, toliko pa lahko tudi traja mandat sodnika. On bo zagotovo vztrajal do konca, potem pa bo skladno z zakonom moral oditi, a bo podtalno, neformalno še naprej vključen v razne “rabote” in v navezi s ključnimi figurami, ki jih je nastavil.

Domen Mezeg