fbpx

Predsednik preiskovalne komisije v zadevi Kangler: Ustavno sodišče povozilo lastno ustavnosodno prakso

Poslanec SDS Dejan Kaloh. (Foto: e-Maribor)

Ustavno sodišče meni, da sta zakon in poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z Ustavo, ker sta po njihovi oceni, v neskladju z neodvisnostjo sodnikov v delu, ki se nanaša na pravilnost sodnih odločitev in odgovornost sodnikov za odločitve v konkretnih sodnih postopkih. Predsednik parlamentarne preiskovalne komisije Dejan Kaloh pa meni nasprotno, saj so ravnali v skladu z odločbo ustavnega sodišča iz leta 2000. Pri vsem tem pa še poudarjajo, da delo sodnikov ni nujno neodvisno, kot to poudarjajo. “Naj bo ta odločba Ustavnemu sodišču apel sodni veji oblasti, da sama čim prej opravi temeljit razmislek o delovanju nekaterih sodnikov in zoper sodnike, ki niso osebnostno primerni za opravljanje sodniške funkcije, ustrezno ukrepa,” je bil jasen Kaloh. 

Predsednik parlamentarne preiskovalne komisije Dejan Kaloh  je v izjavi za javnost sporočil, da je ustavno sodišče v zadevi Franc Kangler, 7. januarja, v zvezi z zahtevo Sodnega sveta odločilo, da sta Zakon o parlamentarni preiskavi in Poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z Ustavo in da se Akt o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Kangler in drugi, razveljavi, v kolikor se nanaša na presojo pravilnosti konkretnih sodnih odločitev in ugotavljanje odgovornosti sodnikov za odločitve v konkretnih sodnih postopkih.

Sodni svet je ocenil, da je v obeh pravna praznina, saj ne določata mehanizma, s katerim bi bilo mogoče preprečiti parlamentarne preiskave, ki protiustavno posegajo v neodvisnost sodstva in omogočajo nedopustne pritiske na delo sodnikov. Obenem je državni zbor, po mnenju Sodnega sveta, z uvedbo te preiskave presegel svoje pristojnosti in posegel v sodno vejo oblasti. Ustvaril naj bi možnost političnega obravnavanja in nedopustnega pritiska na delo sodnikov. Tudi naknadna obravnava že pravnomočnega sodnega postopka ali sodne odločbe je, po mnenju Sodnega sveta, s stališča delitve oblasti nedopustna.

Foto: STA

Ustavna odločba nad lastno prakso
Nasprotno so v preiskovalni komisiji oziroma v Državnem zboru mnenja, da je preiskovalna komisija pri svojem delu že od začetka delovanja spoštovala navedeno odločbo ustavnega sodišča iz leta 2000, zato ne vidijo razloga in potrebe po današnji diametralno nasprotni odločitvi US, s katero je povozilo svojo prejšnjo odločitev glede skladnosti Zakona in Poslovnika o parlamentarni preiskavi z ustavo, pri čemer se nanašajo tudi na mnenje zakonodajne pravne službe državnega zbora.

Ustavno sodišče Republike Slovenije. (Foto: STA)

V navedenem mnenju je med drugim tudi zapisano, “da bi zadržanje izvrševanja Zakona o parlamentarni preiskavi in Poslovnika o parlamentarni preiskavi, v razmerju do nosilcev funkcij sodne veje oblasti, poseglo v učinkovitost parlamentarne preiskave kot ustavno varovanega instituta.” V nadaljevanju v Državnem zboru menijo, da bi v tem primeru, izključitev ene izmed vej oblasti iz take preiskave prekomerno posegla v ustavne pristojnosti Državnega zbora in v sistem zavor in ravnovesij, ki izhaja iz 3. člena Ustave o načelu delitve oblasti.

Če odločitev US drži, potem DZ nima pristojnosti odrediti preiskavo v zadevi javnega pomena
Po njihovem mnenju bi to pomenilo, da Državni zbor ne bi smel odrediti nobene preiskave v zadevi javnega pomena, ki sodi na področje pravosodja. Tako ne bi smel raziskovati sistemskih težav pri delovanju sodstva, splošnih pojavov v sodstvu, problemov delovanja sodstva v celoti, na primer z namenom, da sprejme ustrezne spremembe zakonodaje. “Takšno zadržanje bi pomembno ogrozilo učinkovitost parlamentarne preiskave kot ustavno varovane vrednote. Pri ugotavljanju dejanskih stanj in pojavov v družbi, v povezavi z namenom posamezne parlamentarne preiskave, sodna veja ni izločena,” so bili jasni.

Smisel parlamentarne preiskave je namreč raziskati zadeve javnega pomena, tudi če gre za pravosodne postopke in o teh ugotovitvah objaviti poročilo. Gre za enega od vidikov sodniške odgovornosti parlamentu in preko tega širši javnosti.

Zakonodajno pravna služba Državnega zbora tudi meni, da Državni zbor kot zakonodajalec sprejema zakone, ki urejajo družbena razmerja na vseh področjih obstoja družbe (tudi na pravosodnem področju, na primer Zakon o sodiščih, Zakon o sodniški službi, Zakon o kazenskem postopku, Kazenski zakonik idr.), pri tem pa preko parlamentarne preiskave lahko ugotavlja relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za nadaljnje odločitve Državnega zbora. Smisel parlamentarne preiskave je namreč raziskati zadeve javnega pomena (tudi če gre za pravosodne postopke) in o teh ugotovitvah objaviti poročilo. Gre za enega od vidikov sodniške odgovornosti parlamentu in preko tega širši javnosti.

Foto: epa

V nadaljevanju v državnem zboru poudarjajo, da se parlamentarna preiskava v zadevah javnega pomena opravi, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje na določenem področju in za druge odločitve Državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti. Zakonodajna pravna služba Državnega zbora je poudarila tudi, “da ima preiskovalna komisija dolžnost, da Akt o odreditvi parlamentarne preiskave izvaja ustavno skladno in da pri tem posebno pozornost posveča temu, da ne pride do prekomernega posega v človekove pravice ali v pristojnosti drugih državnih organov. Institut parlamentarne preiskave ne omogoča ocenjevanja zakonitosti in pravilnosti sodne odločitve v konkretni zadevi. Zato menimo, da škodljive posledice ne morejo nastati.”

Ne glede na vse zgoraj navedeno pa menijo, da je navedena zahteva Državnega sveta za uvedbo parlamentarne preiskave bila v Državni zbor posredovana izključno iz razloga, ker sodstvo samo znotraj sebe ni bilo sposobno rešiti težav s posameznimi sodniki, ki svoje funkcije niso (ne opravljajo) opravljali v skladu s temeljnimi načeli sodniške funkcije, kot jih določa Zakon o sodniški službi.

Ustavno sodišče je sicer že 24. oktobra 2019 do končne odločitve zadržalo izvajanje parlamentarne preiskave v delu, ki se nanaša na sodnike. V presoji aktov pa se je osredotočilo na vprašanje obstoja mehanizma, ki bi preprečil parlamentarne preiskave, ki protiustavno posegajo v neodvisnost opravljanja sodniške funkcije. Kot je navedeno v odločbi, se parlamentarna preiskava res lahko uvede tudi glede vprašanj, ki se nanašajo na delovanje sodstva, a mora Državnemu zboru pri izvajanju takšne preiskave upoštevati načelo delitve oblasti.

Po načelu neodvisnosti sodnikov pa morajo biti ti vsebinsko in personalno neodvisni od nedovoljenih vplivov in pritiskov. Izključiti je treba tudi oblike posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve sodnikov. Tako predmet preiskave ne sme biti niti zakonitost ali primernost posamičnih pravnomočnih sodnih odločb ali sodnih postopkov, je navedeno v odločbi. To po pisanju ustavnega sodišča ne pomeni, da so sodniki pri izvajanju sodne funkcije nedotakljivi, njihove odločitve pa nespremenljive. Odločitev sodnika v konkretnem sodnem postopku se namreč sme izpodbijati v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ter v postopku z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Prav tako je sodnik lahko disciplinsko odgovoren za kršitve sodniške dolžnosti.

Tako je ustavno sodišče ob presoji akta o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler in drugi ocenilo, da je v neskladju z neodvisnostjo sodnikov v delu, ki se nanaša na pravilnost sodnih odločitev in odgovornost sodnikov za odločitve v konkretnih sodnih postopkih. Ugotovilo je tudi protiustavnost obeh omenjenih aktov in Državnemu zboru naložilo, naj jo odpravi v enem letu po objavi odločbe v uradnem listu. Do odprave neustavnosti pa bo za oceno skladnosti akta o odreditvi parlamentarne preiskave z ustavno neodvisnostjo sodnikov pristojno ustavno sodišče.

“Naj bo ta odločba Ustavnega sodišča apel sodni veji oblasti, da sama čim prej opravi temeljit razmislek o delovanju nekaterih sodnikov (predvsem na mariborskih sodiščih) in zoper sodnike, ki niso osebnostno primerni za opravljanje sodniške funkcije, ustrezno ukrepa,” so še zapisali in pozivajo, da nikakor ne bi smeli pozabiti, da je Vrhovno sodišče presodilo, da mariborska sodišča Kanglerju niso zagotovila nepristranskega in poštenega sojenja in je zadeve dodelilo drugim sodiščem. Mariborska sodišča tudi niso upoštevala pravnega mnenja Cirila Ribičiča in argumentov Kanglerjevega odvetnika Marka Bošnjaka, ki je danes sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Na ustavnem sodišču so za STA pojasnili, da bodo sodniki glede državnih tožilcev zadevo še obravnavali, za zdaj pa še ni mogoče točno reči, kdaj bo zadeva uvrščena na sejo.

Sara Rančigaj