fbpx

Predvolilno sprenevedanje mainstream medijev: Magično spregledali, da so nezakoniti migranti realnost in ne iluzija!

Foto: Twitter/Printscreen

Slab teden dni po državnozborskih volitvah so se novice v medijskem prostoru drastično spremenile. Mainstream mediji, ki so si skozi celotno volilno kampanjo zatiskali oči, da se množični vpad nezakonitih migrantov v Slovenijo ne dogaja, so si, kot kaže, resnico le priznali. Po zmagi Slovenske demokratske stranke so spregledali in pričeli poročati o realnih dejstvih.

Večina mainstream televizijskih, radijskih in časopisnih hiš je v času kampanje temo varnosti v Republiki Sloveniji potisnila v ozadje. In to kljub dejstvu, da so o tej problematiki, da je Slovenija desettisočim migrantom ciljna država, pisali celo tuji mediji. Prav tako je na resnost razmer opozarjala tudi Evropska komisija. Zakaj pa so o nevarnosti migrantskega toka pri nas molčali?

Področje varnosti so postavili v ozadje
Če ste spremljali poročanje komercialne televizije in drugih prorežimskih medijev, ste lahko opazili, da so bili vsi naklonjeni levici, ravno to področje varnosti pa je bila šibka točka tako te vlade kot levice nasploh. Če bi dregnili na teh televizijah v to točko, bi verjetno pri gledalcih zbudili pozornost, gledalci pa bi opazili, kaj ta politična opcija dela narobe, in bi se globoko zamislili nad tem, komu podeliti svoj glas.

Mediji so zanemarili vprašanje varnosti in migrantske krize, obenem pa so očitali stranki SDS, da ta z migranti straši slovenski narod, čeprav uradni podatki ne lažejo. Samo v letošnjem letu je bilo prestreženih že 2.668 ilegalnih migrantov, od tega jih je bilo 649 vrnjenih nazaj, predvsem na Hrvaško. Gre za 430 odstotkov več kot v enakem obdobju lani, kar je izjemno zaskrbljujoče.

Zaključek volilne kampanje odpeljali v zastraševanje ljudi
Dnevi so tekli in medijska akcija se je samo stopnjevala. Namesto da bi spremljali vsebinske poudarke iz programov ključnih akterjev in preverjali, kaj je v teh obljubah realno in kaj pravljičarsko, so se prorežimski mediji najbolj posvetili favoritu Janezu Janši in želeli zaključek kampanje odpeljati v zastraševanje ljudi s politiko zastraševanja, pri tem pa so kot ključne dokaze uporabljali sfabricirane objave na socialnih omrežjih. Kdo je v zadnji fazi kampanje s takimi akcijami dejansko izvajal kampanjo strahu in zastraševanja, pa je seveda jasno. Projiciranje lastnih značilnosti v nasprotnika je stalnica slovenske levičarske politike in njihovih medijskih izpostav, žal ne samo v času pred volitvami.

 Kot primera sovražnega govora so prikazali plakata SDS in SLS, ki dokazujeta, da vzdrževanje migrantov veliko stane in se financira z denarjem slovenskih davkoplačevalk in davkoplačevalcev. Glede na to, da je Računsko sodišče RS natančno izračunalo, da mesečni stroški za prosilca za azil znašajo vsaj 1.963 evrov, se človek vpraša, kako je lahko sovražno navajati resnične podatke, ni pa sovražno objavljati groženj s smrtjo? 

Do drugače mislečih vidna nestrpnost
Skozi celotno kampanjo je bilo mogoče v številnih levičarskih medijih videti izredno sovraštvo in nestrpnost do drugače mislečih, in sicer tako v člankih in komentarjih kot v aktivnostih levo usmerjenih novinarjev na družbenih omrežjih, kot sta Facebook in Twitter, kjer je še posebej očitno, kako tanka je v Sloveniji meja med novinarstvom in političnim aktivizmom. Samo kot primer lahko omenimo urednika Dnevnika Darijana Koširja, ki je po Twitterju celo izražal grozo, ker je moral po službeni dolžnosti gledati celotno konvencijo SDS v Celju.

Cilj vsega tega je bil preusmeriti pozornost ljudi od realnega poslabšanja varnostnih razmer v državi zaradi nesposobnosti levih strank, da zaščitijo državne meje. Vsako opozarjanje na to, da bo Slovenija v primeru, če ne zapre nepredušno svojih mej, kmalu preplavljena s tisoči Afganistancev, Pakistancev, Maročanov in drugih migrantov, je dobilo v levih medijih etiketo sovražnega govora. Politiki, ki na to opozarjajo in predlagajo konkretne rešitve za ohranitev varnosti Slovencev, pa etiketo politiki sovraštva. Sedaj, ko pa je volitev konec in so rezultati jasni, lahko tudi medijski monopol levice označimo kot politiko sovraštva?

N. Ž.