Ji še verjamete, da policija ni spolitizirana? Generalna direktorica policije Tatjana Bobnar ni preiskala niti ozadje zlorab v primeru Magajna!

Foto: STA

Nekdanji ustavni sodnik in nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič je dal vedeti, da nihče nima pravice blokirati zakonodajne veje oblasti pri nadzoru policije, toda generalna direktorica policije Tatjana Bobnar še naprej vztraja pri svojem, potem ko je ta blokirala nenapovedani nadzor pooblaščene skupine parlamentarne Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs) na Nacionalnem preiskovalnem uradu (NPU). Iz tega razloga ni bilo mogoče ovreči suma o pritiskih na člane in vodstva strank, ki se pogajajo o morebitni novi koaliciji. Primer politika Andreja Magajne izpred deset let, ki so ga vpletli v pornografsko afero kaže, da je sum, ki ga je Knovs želel preiskati, še kako utemeljen in da je v preteklosti znanih več primerov, ko je vladajoča politika zlorabljala policijo za ustrahovanja in cilje – nevredne policije. 

“Slovenska policija ni in ne bo podaljšana roka politike. Smo strokovna služba, ki v tej državi zagotavlja varnost ljudem. Služimo ljudem in ne interesom politike”, sicer vztraja Bobnarjeva, a vendarle primer Magajne govori sam zase. V njegovem primeru se je namreč izkazalo, da je policija grobo zlorabila svoja pooblastila, čeprav to še danes – kljub padli obtožnici – vztrajno zanika. Takrat so namreč Magajni na domu opravili hišno preiskavo, ker naj bi imel na svojem računalniku fotografijo razgaljenega mladoletnega dekleta. Policisti iskane fotografije niso nikoli našli, iz več zaseženih računalnikov pa so pozneje na policiji izgubili trde diske.

Zaradi domnevne izgube trdih diskov je bil na policiji bojda opravljen nadzor, eden izmed policistov naj bi se znašel celo v disciplinskem postopku, po dolgih letih pa je obtožnica na sodišču padla. Na glavni obravnavi, do katere je iz nepojasnjenih okoliščin prišlo šele po šestih letih, je sodnica razsodila oprostilno. Natančneje, obravnava je trajala vsega skupaj šest minut. Zakaj se je torej Magajna sploh znašel v preiskavi? Magajni je bilo že od samega začetka jasno, da gre za političen konstrukt. Ko je med leti 2008 in 2011 namreč deloval v stranki SD kot poslanec, je bil eden pomembnejših zakonov, katerega spremembe so si želeli v levem vladnem trojčku, tako imenovan zakon o RTV. Pred glasovanjem je namreč jeseni leta 2010 prejel grožnje, da mora spremembe zakona nujno podpreti, a pod pritiski nikoli ni klonil, saj je ostal zvest samemu sebi; ni želel glasovati za slab zakon. Ker je šlo za izjemno pomemben zakon, je leva koalicija panično preštevala glasove, po besedah Magajne so pritiske izvajali tudi na druge poslance. “Če so bili včasih tolerantni do mojih ločenih glasov, so tokrat rekli, da moram nujno glasovati za spremembe zakona o RTV,” poudarja Magajna.

Podal predlog za nadzor in presojo ravnanja policije
Magajna se je zaradi spornih, nestrokovnih oziroma neregularnih ravnanj in postopkov policije odločil, da poda predlog za nadzor in presojo ravnanja policije. Razlog za hišno preiskavo 3. januarja 2010 se je nanašal na sum posedovanja digitalne slike dekleta v hlačah z golimi prsmi, dozdevno mladoletne osebe, Odredba o hišni preiskavi se je tako nanašala izključno na to datoteko. Zanimivo pa je, da posedovanje slike pri preiskavi vseh računalnikov, kakor tudi sledi izbrisane datoteke, ni bilo potrjeno. Sedaj tudi vemo zakaj sporne slike preiskovalci niso našli (niti sledi izbrisane datoteke); namreč slika nikoli ni bila prenešena. Kljub temu, da iskane datoteke iz odredbe za hišno preiskavo niso našli, so našli razlog za nadaljevanje postopka. Policija naj bi pri pregledovanju vseh datotek na različnih računalnikih (slučajno?) naletela na druge sporne slike oziroma ilustrirane podobe, dozdevno mladoletnih golih ali razgaljenih deklet. To naj bi bilo osnova za pregon po 174. členu kazenskega zakona.

Andrej Magajna

Spornosti kar mrgolele
Kot sporno v ravnanju oziroma postopkih policije Magajna izpostavlja: dolg zamik od obvestila do uradnega zaznamka oziroma začetka pregona, poizvedovanje o lastnikih IP pred uradnim zaznamkom in brez sodnega naloga, upravičenost preiskave po nujnem postopku?, prirejanje dokumentacije luksemburškega varnostnega organa, prirejanje dokumentacije tudi v drugih primerih, vprašljiva upravičenost in utemeljenost predlogov za hišno preiskavo, neargumentirana določitev osumljenca, neupravičeno širjenje preiskave, neresnične navedbe o narokih (vabilih) in odsotnost prizadetih pri preiskavi, izguba primarnih dokazov- diskov oziroma računalnikov in izguba forenzičnih kopij vseh računalnikov, strokovne pomanjkljivosti preiskave po izsledkih inštituta za forenziko, neodgovorno ravnanje z računalnikom v uporabi politične stranke in nezavarovanje njenih datotek, ustrezno ukrepanje zoper (ne)odgovorne osebe na policiji?, dvomljivi rezultati številnih hišnih preiskav, izostanek obveščanja in povratnih informacij.

V primeru Magajne je kar 1 leto in 4 mesece trajalo od obvestila iz Luksemburga do tega, da so o tem na policiji sploh naredili uradni zaznamek. Iz Luksemburga dobijo obvestilo in ta stoji skoraj leto in pol v nekem arhivu ( mizi, omari kriminalista, … ?) Možna razlaga: Zadeva verjetno ni bila zelo pomembna. Javni interes ni bil ogrožen, ni bilo znakov naklepnega zbiranja ali razpošiljanja. Ali je bil to razlog, da se o zadevi ni opravil niti uradni zaznamek ? Ali so na policiji v akciji Charli II sploh izvajali kake aktivnosti, razen, da so poizvedeli pri operaterjih kdo, so lastniki internetnih priključkov,” se je v zadevi spraševal Magajna. Ob predpostavki, da razen ugotavljanja kdo je bil lastnik posameznih internetnih priključkov, ni bilo v akciji Charli II do uradnega zaznamka (20. 09. 2010) drugih aktivnosti – saj v primeru našega IP jih ni bilo ( za druge lastnike IP ne vem)- zakaj torej leto in devet mesecev po obvestilu iz Luksemburga naenkrat zahteva do sodišča po nujni preiskavi naslovljena na dežurnega sodnika, torej mimo javnega tožilca??” 

Od zaznave domnevnega kaznivega dejanja do hišne preiskave minilo kar leto in devet mesecev?!
Četudi odmislimo to, da je šlo za prirejanje luksemburškega obvestila, torej sploh ni šlo za prenose, posledično za posedovanje sporne slike, je bil predlog s strani policije, čisto po presoji strokovnega ravnanja policije, sporno. Na tem mestu se poraja vprašanje, čemu kriminalisti niso preverili dejanske starosti sporne slike neznanega dekleta, dozdevno stare 14 leta. Kaj pa če je bila dejansko starejša? Ocena starosti je lahko zelo subjektivna stvar in pomote so možne. Iz Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa izhaja, da mora obstajati verjetnost, da se predmet preiskave najde. Od zaznave domnevnega kaznivega dejanja do hišne preiskave pa je minilo kar leto in devet mesecev. Policija je utemeljevala verjetnost, da so podatki še na računalniku s tehničnimi možnostmi, da najde tudi sledi izbrisane datoteke. Že res in prav, vendar se to nanaša le na eventuelni izbris. Kaj pa če so bili računalniki med tem že odpisani zaradi okvare, zamenjani z novimi, itd. Kakšna je torej stopnja verjetnosti v našem primeru? Hipotetično lahko najdemo neko datoteko tudi čez 10 let. Vendar je verjetnost izredno majhna. Da je podana vsaj neka višja stopnja verjetnosti, časovni zamik seveda ne sme biti velik, je v zadevi poudarjal Magajna. Hišna preiskava pomeni poseg v integriteto njenih stanovalcev, njihovo intimo. Glede na težo posega bi morala biti verjetnost najdbe zelo velika. Recimo nekaj mesecev od storitve, saj vemo kako hitro se menja računalniška oprema. V ZKP sicer ni pomenske zveze “visoka verjetnost” vendar že sam pojem “verjetno” v kontekstu zakona pomeni stanje neke višje gotovosti in ne v pomenu ekvivalence med “zelo in malo”.

Foto: STA

Na nedavno dogajanje v zadevi Knovs se je odzval Magajna, ki je glede suma zbiranja in posredovanja obremenilnih podatkov o poslancih določenim političnim strukturam izpostavil, da je njegov primer kaže, da je sum utemeljen. “Ko sem ta sum, že med preiskavo in ponovno po oprostilni sodbi, posredoval tako vodstvu policije kot Direktoratu za policijo in varnostne naloge, sem ob tem ugotovil, da tudi te instance ne delajo tako kot bi človek pričakoval. Ne večino zadev mi sploh niso odgovorili.” Problematiziral je, da če nadzorne instance (verjetno zaradi načina imenovanja oziroma personalnih povezav) ne opravljajo svojega dela, se lahko vprašamo, le kako sploh vzpostaviti družbeni nadzor. O opustitvi dolžnih ravnanj navedenih instanc je sicer obvestil tudi takratnega ministra kasnejšo ministrico, a je prejel le neke abstraktne odgovore, ki se niso tikale konkretnih navedb. Zaradi dolgega zamika od obvestila do uradnega zaznamka oziroma začetka pregona se je Magajna upravičeno spraševal, če so imeli ta podatek o poslancu”le na zalogo”, če bi jim prišlo kdaj kasneje prav ?!.

V času, ko je Vinko Gorenak opravljal naloge notranjega ministra, je kriminalistična policija svoje delo že zaključila in s primerom so se ukvarjali tožilci. Formalno pravno na zadevo Magajna v nobenem primeru torej ni mogel vplivati. “Tega seveda tudi nisem želel. Me je pa primer seveda vseeno zanimal. Precej nenavadno mi je namreč bilo sosledje poteka dogodkov. Najprej Magajnin upor svoji lastni vladi, napoved maščevanja, hišna preiskava temelječa na podlagi več kot leto dni starega obvestila tuje policije in ne nazadnje predmet domnevne pornografije – spodaj oblečena ženska, zgoraj brez oblačil, ter seveda čudežna izguba trdega diska Magajninega računalnika na policiji, pa ne le ena izguba originala trdega diska, čudežno naj bi izginila tudi kopija,” je izpostavil Gorenak.

Foto: STA

“Odgovornim v kriminalistični policiji je Gorenak zato, v vlogi notranjega ministra, sredi leta 2012 zastavil vprašanje, kaj se dogaja v zvezi s tem primerom. Sogovornik, s katerim sva bila v pisarni sama, je dvignil kazalec desne roke in ga približal svojim ustnicam, s čimer mi je dal vedeti, naj govorim tiše. Tudi sam se mi je približal in z razdalje kakšnega pol metra zašepetal na moje uho: “Minister, bodi tiho, ne sprašuj več o tem primeru, javno se boš osmešil. V primeru Magajne ne gre le za to, kar je v javnosti znanega, gre za veliko več in hujše primere kaznivega dejanja s področja pedofilije.” Priznam, sogovorniku sem verjel, danes bi rekel, da sem mu nasedel.”

“Seže zbiranje podatkov “na zalogo” o poslancih že davno nazaj?,” se sprašuje Magajna. Moj primer je dokumentiran in generalna direktorica Tatjana Bobnar se je odgovorom vse do sedaj izogibala, kaj šele, da bi izvedeli interno policijsko poizvedbo /preiskavo na to temo. “Kot rečeno pa se je temu vprašanju izognil tudi direktor Direktorata za policijo in varnostne naloge mag. Lado Bradač, in ravno tako njegov predhodnik. Vsi navedeni “so se branili” z molkom.” Po besedah Magajne njegov primer na nek način demantira trditve o nepolitičnosti policije.

Hana Murn