Rdeča buržoazija iz Moskovičeve vile

Foto: STA

Znano misel, naj bi se fašisti prihodnosti imenovali antifašisti, neka urbana legenda pripisuje britanskemu državniku Winstonu Churchillu. Čeprav ni dokazov, da jo je izrekel prav on, pa je še kako resnična – dokaz zanjo pa so pravni nasledniki ZKS, zdaj zbrani v stranki Socialni demokrati.

Ugrabitev socialdemokracije se je začela že konec osemdesetih let, ko je bila ustanovljena nekomunistična Socialdemokratska zveza Slovenije, kasneje preimenovana v Socialdemokratsko stranko, vendar so v ZKS že aktivno razmišljali, da si tudi oni pripnejo “socialdemokratsko ime”.

Dejansko so to začeli izvajati že konec leta 1989, formalno pa leta 1993, ko so tri od štirih strank, ki so na volitvah leta 1992 oblikovale skupno listo (imenovano Združena lista, kot se je imenovala tudi njena poslanska skupina), postale eno, in sicer pod imenom Združena lista socialnih demokratov. Leta 2005 je stranka “skrajšala” ime in de poimenovala Socialni demokrati. Kdo so v resnici?

Vladavina prava po domače
Čeprav bi v vrstah omenjene stranke našli precej mlajših kadrov, ki so bili ob razpadu Jugoslavije še premladi, da bi bili lahko člani ZKS, ni mogoče prezreti, da se radi kitijo z dediščino revolucionarnih izročil. Svojo politično identiteto gradijo na OF, NOB, na povojnem razvoju Slovenije v okviru Jugoslavije, na antifašizmu in seveda na socialistični viziji družbe, s čimer skušajo tudi nekoliko tekmovati z Levico (tudi slednja je sprva kot Združena levica v parlament prišla kot skupna lista več strank, kot denimo Iniciativa za demokratični socializem, TRS itd.). Nasploh pa SD v naši državi že vseh trideset let od prvih večstrankarskih volitev velja za konservativno silo, ki se bori za ohranitev obstoječega stanja, tudi za vpliv nekdanjih kadrov iz SDV na družbeno dogajanje v medijih, gospodarstvu, šolstvu, sodstvu in drugje.

Foto: Demokracija

Zato ne preseneča, da mnogi prikriti kadri SD velikokrat branijo te “avtonomne” družbene podsisteme pred morebitnimi posegi nasprotne politične opcije, češ da je treba ohranjati demokratičnost in zagotoviti nevtralnost teh podsistemov. No, vse to seveda kaže veliko sprenevedanje v vrstah tistih, ki se danes razglašajo za socialdemokrate, saj so po drugi strani sami omogočili in še vedno omogočajo razvoj t. i. tovarišijskega kapitalizma, ki nikakor ne temelji na svobodnem trgu, svobodni konkurenci in vladavini prava. Slednjo zdaj zagovarjajo kot veliko vrednoto, a seveda le do tedaj, dokler bo na oblasti Janševa vlada.

Od Kranjske hranilnice do Moskovičeve vile
Njihov odnos do pravne države in preteklosti še najbolj simbolizira bivanje v nekdanji Moskovičevi vili na Levstikovi v Ljubljani. Kot je znano, so vilo imeli v lasti Judje, ki so bili potem ubiti v nacističnih taboriščih, komunistična oblast pa je vilo zasegla. Toda najprej velja pogledati, kje so komunisti imeli najprej sedež. Na Tomšičevi ulici v Ljubljani je monumentalna stavba, ki je neposredno povezana z zgradbo slovenskega parlamenta. Gre za zgradbo, ki je bila zgrajena leta 1879 kot Kranjska hranilnica. Komunisti so jo po drugi svetovni vojni zasegli in jo obdržali zase, nikoli pa je niso vrnili prejšnjim lastnikom. Zgradba je danes sestavni del DZ, ZKS pa se je s preoblikovanjem v stranko preselila v že omenjeno Moskovičevo vilo, ki je bila tedaj v državni lasti. Njenega nekdanjega lastnika Feliksa Moskoviča so komunistične oblasti obtožile sodelovanja z gestapom (!), zato so mu zaplenili celotno premoženje. Kasneje je hišo dobil Moskovičev svak in jo nato prodal. Nova lastnica je leta 1961 vilo prepustila splošnemu ljudskemu premoženju, z vilo pa je potem upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lasti v zemljiško knjigo kot imetnik pravice uporabe vknjižila SR Slovenija. Seveda se postavlja vprašanje legitimnosti posla, saj so bile zaradi pritiskov kupčije vprašljive, velikokrat je šlo za prisilno prodajo daleč pod realno ceno.

Foto: Demokracija

No, velja pa tudi spomniti, da so po letu 1990 dotedanje družbenopolitične organizacije, tudi ZKS, lahko obdržale svoje premoženje, čeprav bi ga morali razdeliti. Hišo na Levstikovi v Ljubljani, v kateri je sedež Socialnih demokratov, je leta 1993 Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani prejela v last od države. Povedano drugače: SD je zgradbo, v kateri ima svoj sedež, v nasprotju s tedaj novimi strankami dobila zastonj oziroma na račun davkoplačevalcev.

Vzponi in padci naslednikov ZKS
Na tem mestu je seveda premalo prostora, da bi povzeli vso zgodovino SD od njene formalne ustanovitve leta 1993 do danes. A velja spomniti, da je bila po “sestopu z oblasti” leta 1990 pa do danes večinoma na oblasti – najprej v “začasni” prvi Drnovškovi vladi, nato v mandatu 1992−1996 (vendar je predčasno izstopila), v mandatu zadnje Drnovškove in Ropove vlade 2000−2004, 2008−2011 (takrat je bila največja koalicijska stranka), v vladi Alenke Bratušek (2013−2014), Mira Cerarja (2014−2018) in Marjana Šarca (2018−2020). Zanimivo je, da je bil človek, ki je najbolj povezoval SD z njeno “predpreteklostjo”, Miran Potrč, zadnji predsednik socialistične skupščine (1986−1990), ki je bil nato poslanec vse do leta 2011. Stranka je v vseh teh letih doživljala vzpone in padce – največji vzpon se je zgodil z volitvami 2008, ko je stranka dosegla daleč najboljši rezultat, tri leta kasneje pa je spet doživela padec.

Foto: STA

Maja letos je s funkcije predsednika SD nepričakovano ob svoji šestletnici predsedovanja odstopil Dejan Židan, pred tem minister za kmetijstvo v več vladah, v tem mandatu pa nekaj časa tudi predsednik DZ. Židan je najbolj znan po tem, da je poskrbel za ustanovitev gozdarskega kolhoza (Družba za državne gozdove RS) ter nato spodnesel tudi Židanovo naslednico Aleksandro Pivec. Najverjetneje pa je bil Židanov odstop povezan tudi z delovanjem političnega podzemlja, ki si želi na vrhu SD videti “nov obraz”. Na kongresu SD 10. oktobra, ki bo potekal po spletu, se bosta za predsedniško funkcijo potegovala Tanja Fajon, ki je že tretji mandat evropska poslanka, in poslanec DZ Jani Prednik, ki velja za človeka kova Boruta Pahorja. Kot tretja se je pojavila še “solzna dama” iz časa odhoda delegacije ZKS z jugoslovanskega kongresa v Beogradu Sonja Lokar. No, dejstvo je, da ima Fajonova, ki je v. d. predsednika stranke, precejšnjo prednost, čeprav doslej ni pokazala praktično ničesar razen populističnega nastopanja. Hči “filmarsko-televizijske” družine (starši so Bogdan in Neva Fajon) je kljub temu izbranka političnega podzemlja, sama pa se že vidi v vlogi premierke.

Populistično nastopanje evroposlanke
Fajonova skuša unovčiti svoje nekdanje novinarsko delo (bila je dopisnica RTVS iz Bruslja) tudi na račun umetnega zbujanja pozornosti na povsem neetičen način. Denimo ob nošenju mask v šolah. Ni skrivnost, da je tudi SD med tistimi, ki hoče kar se da zmanjšati obveznost nošenja zaščitne maske zaradi COVID-19, ob tem pa se celo sklicuje na stroko. “Podpiramo poziv ravnateljev za šole brez mask. Pozivamo, da ukrepe za vrtce in šole oblikuje stroka. Ob epidemiologih tudi pedagogi, socialni delavci, psihologi, praktiki. Zahtevamo jasen in predvidljiv načrt z vključevanjem vseh, ne dekretov z danes na jutri. Za šolo brez mask,” so septembra zapisali na profilu Twitter v SD. Vodja svetovalne skupine za COVID-19 Bojana Beović je v odzivu dejala, da si ljudje ne pomagamo v časih, ko bi si morali. “Zlasti v tej fazi je uporaba mask pravzaprav edino močno orožje, ki ga imamo v boju proti tej epidemiji. Čim večja uporaba teh nas bo rešila in spravila čez to obdobje, če ne želimo ob tem zapirati šol ali gospodarstva. In tega si res ne želimo,” je pojasnila za Siol. Potem je SD spet poslala odziv, češ da maske niso politično vprašanje, zato naj take stvari, kot je zaščita pred virusom, odreja stroka in ne politika. Halo? Stroka (seveda s tem niso mišljeni “akademiki”, kot je Marko Potrč) je svoje povedala, toda nekdo mora za zagotovitev formalnega kritja obveznega nošenja mask prevzeti odgovornost.

No, Fajonova se glede tega ne vznemirja, zanjo je pomembno predvsem to, da se pojavlja na čim več dogodkih, kjer je lahko opažena – pa tudi če gre za t. i. Parado ponosa, ki je bila nedavno v Ljubljani.

Najbolj razvpiti predstavniki stranke
Zagotovo pa SD ne gredo na roko afere, v katere se zapletajo njeni člani. Denimo vodja poslanske skupine Matjaž Han, nekdanji župan Radeč, ki še vedno ni pojasnil svoje vloge v razvpiti Petrolovi hobotnici. Je pa Han vendarle pridobil nekoliko bolj džentelmenski videz, ko se je nedavno spopadel s kontroverznim poslancem Levice Miho Kordišem. V času razprave o zakonski spremembi, ki bi izboljšala položaj vojakov po dopolnjenem 45. letu starosti, je Kordiš SD obtožil kolaboracije s “fašistoidno” Janševo vlado, ker je podprla zakonske spremembe. Toda Han bi moral ob tem najprej naviti ušesa vidnemu članu svoje stranke Urošu Jaušovcu, ki je ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa na Twitterju označil za fašista, s tem pa si je slednji prislužil celo kazensko ovadbo.

Poslanec Matjaž Nemec (Foto: STA)

A za najbolj jezičnega poslanca SD v tem mandatu bi lahko razglasili Matjaža Nemca. Ne samo zaradi njegovih retoričnih spodrsljajev v razpravi o interpelaciji zoper ministra Hojsa, ampak predvsem zaradi dejstva, da je Nemec po zamenjavi vlade postal predsednik parlamentarne komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami (KNOVS), tistega delovnega telesa torej, ki je šel tudi mainstream medijem zelo na živce v času Šarčeve vlade, zdaj pa so ploščo obrnili. Predvsem pa bode v oči način, kako skuša Nemec razglašati afere, ki v resnici ne obstajajo, opazili pa so ga tudi v uredništvu oddaje Tarča.

Med vidnimi člani SD se v zadnjem času spet pojavlja Rado Bohinc, ki je bil v devetdesetih letih minister za znanost in tehnologijo, nato pa še minister za notranje zadeve. Predavatelj gospodarskega prava, nekdanji dekan FDV in nekdanji rektor Univerze na Primorskem z izkušnjami v nekdanji zvezni vladi v Beogradu se je zadnje čase znašel v središču finančne afere, saj naj bi bil neupravičeno pridobival finančna sredstva Agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS), ki jo je prej vodil. Šlo naj bi za neobstoječo knjigo, ki je nima nobena od knjižnic, a se v njegovi bibliografiji pojavlja kar štirikrat.

Bodo pristali na smetišču zgodovine?
Kakorkoli že, lahko sklenemo, da se SD kot kontinuiteta s prejšnjo oblastjo vedno znova pojavlja kot mogoča “avantgarda”, ki bi rada prevzela vodenje vlade, pa čeprav je bila doslej na tem položaju samo enkrat. Morda je problem v tem, da ima v svojem taboru prehudo konkurenco, saj je politično podzemlje v odnosu do strank zelo pragmatično in bo verjetno tudi tokrat iskalo »nove obraze«. To z drugimi besedami pomeni, da bo SD še naprej imela vlogo »koristnih idiotov«. In ko se bo iztrošila, jo bo politično podzemlje poslalo na smetišče zgodovine.

Gašper Blažič