fbpx

Režimsko sodstvo si nabira sramoto na sramoto

Foto: Twitter, STA, Demokracija

Beri: po skupnem pikniku stranke SD so sodnice odšle domov in spisale neodvisno sodbo. A dokazilo o plačilu računa za židovsko vilo so vam tudi izdali? Koliko ste plačali zanjo? Sicer pa kadija toži, kadija sodi. Slovenska karikatura sodstva si nabira sramoto na sramoto,” je v odzivu zapisal nekdanji premier Janez Janša.

Okrajno sodišče v Velenju je konec oktobra lani izdalo zamudno sodbo in med drugim odločilo, da mora Janez Janša na Twitterju objaviti naslednje opravičilo: “Tožena stranka, Ivan (Janez) Janša, se opravičujem tožeči stranki, stranki SD, za moje neresnične zapise na družbenem omrežju Twitter o tem, da SD posluje iz ukradene židovske vile na Levstikovi 15 v Ljubljani. Ta vila ni bila ukradena in je SD lastništvo na njej pridobila na zakonit način,” so tedaj v sporočilu za javnost navedli v SD. Janša se je na sodbo pritožil, a s pritožbo ni uspel, s čimer je sodba postala pravnomočna.

Kaj je želela Evropska judovska skupnost?
Aprila lani je v javnost prišlo pismo Evropske judovske skupnosti, naslovljeno na predsednico stranke SD Tanjo Fajon, v katerem je predsednik omenjene skupnosti Rabbi Menachem Margolin zapisal, da bi lahko popravili zgodovinsko napako in vrnili hišo, v kateri ima stranka sedež, Judovski skupnosti Slovenije. Margolin je med drugim zapisal, da je bila stavba na Levstikovi 15 v Ljubljani, kjer ima stranka SD svoj sedež, do leta 1943 v lasti Felixa Moskoviča, ki so ga kasneje z družino odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Dodal je, da je bila hiša nato prodana pod vprašljivi pogoji, podržavljena in uporabljena za komunistično partijo. “Opazili smo, da se je že razpravljajo o prenosu lastništva stavbe na Levstikovi 15 na Slovensko judovsko skupnost kot del dogovora o skupnem premoženju brez dedičev, ki je nekoč pripadal slovenskim Judom, umorjenim med holokavstom,” je takrat zapisal v pismu. “Menimo, da bi bila to primerna, pravična in moralna uporaba doma gospoda Moskoviča in bi bila popravljena zgodovinska napaka,” je še dodal.

Priložnost za evropsko sodišče?
Po sodbi celjskega sodišča o Moskovičevi vili bi lahko evropsko sodišče dobilo možnost razsojati o vračanju judovskega premoženja, odvzetega pod nacistično oziroma komunistično diktaturo. Izsiljena prodaja kot rop. Slovenija je podpisnica terezinske deklaracije o restituciji židovske lastnine,” je v odzivu na nedavno odločitev Višjega sodišča v Celju, ki je razsodilo, da mora predsednik SDS Janez Janša stranki SD plačati 10 tisoč evrov odškodnine zaradi izjav o lastništvu Moskovičeve vile, kjer ima SD svoj sedež, komentiral pravnik in zgodovinar Marko Štrovs. Spomnimo. Še pred podpisom menjalne in darilne pogodbe med SDP in vlado so ustavni sodniki zapisali, da nepremičnine, s katerimi je upravljala zveza komunistov, ne morejo postati lastnina ZKS-SDP. Nekdanja ustavna sodnika dr. Tone Jerovšek in Matevž Krivic sta v svojem ločenem mnenju k sklepu iz leta 1992 o tem, da si SDP ne more prisvojiti družbene lastnine nekdanje zveze komunistov, celo namignila, da so ureditev lastninjenja namenoma preložili. “Ustavno sodišče bi moralo /../ v postopku oceniti, ali sta ZKS-SDP in zveza sindikatov res že prešli iz statusa nekdanjih družbenopravnih oseb v status civilnopravnih oseb, kdaj se je to eventualno zgodilo in kakšne so v tem primeru pravne posledice takega prehoda (če te posledice zakonsko niso bile urejene in je bilo ob sprejemanju zakona o političnem združevanju to vprašanje namenoma prepuščeno kasnejši zakonski ureditvi, delovanje in status sindikatov pa ne takrat ne danes nista bila zakonsko urejena),” je bilo mogoče prebrati. Kakor koli, delitev družbenega premoženja je bila urejena šele leta 1994 z zakonom o političnih strankah. Seveda pa je bila tedaj SDP že vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi.

Dr. Jerovšek o problematičnosti okoriščanja
Po besedah nekdanjega ustavnega sodnika dr. Toneta Jerovška gre za zapleteno vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi sodba pristala na evropskem sodišču. “Sodišče bi ne glede na evropsko pravo moralo deloma upoštevati tudi notranje državno pravo,” je poudaril in dodal, da gre tukaj za vprašanje, kako bi sodišče sploh gledalo na notranje pravo in kako bi se v tem primeru spoštovala sodba sodišča, v tem primeru torej sodba celjskega sodišča. Evropsko sodišče bi lahko, če bi se ugotovilo, da gre notranja zakonodaja prek načel evropskega prava, po Jerovškovih besedah tudi presojalo. Kot pravi, je odvisno od vsakega posameznega primera. Ob tem se je treba zavedati, da je zelo pomembna obrazložitev sodišča. “Lahko je seveda vprašanje, kako je pravno vse prav, videti bi bilo treba, kakšni postopki so tekli, kaj se je dogajalo, kakšni zahtevki so bili vloženi,” je glede sodbe, ki je sam sicer še ni pregledal, dejal nekdanji ustavni sodnik.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Tone Jerovšek (Foto: STA)

Seveda pa je najmanj, kar je, to, da je problematično, da se je neka politična stranka okoristila s premoženjem. Nekateri namreč niso dobili nič,” je pojasnil in ob tem opozoril na neenakopravno obravnavanje strank. “Fond na voljo političnim strankam bi moral biti enotno opredeljen,” je prepričan Jerovšek. “Težko rečem, kaj bi bilo. Tudi če bi enega od sodnikov evropskega sodišča vprašali, vam ne bi vedel povedati. Odvisno je namreč tudi od poročevalca, ki bo tam poročal, in službe, ki jo imamo na evropskem sodišču iz Slovenije. Tukaj je tako še ta subjektivni faktor,” opozarja Jerovšek.

Legalnost v diktaturi je nelegitimna
Zanimivo je, da so že lani ob sodbi prvostopenjskega sodišča v Judovski skupnosti Slovenije dali vedeti, da se strinjajo s prvakom danes največje opozicijske stranke. Izpostavili so namreč, da v resnici problem Moskovičeve vile ni toliko v formalnopravnih dilemah, kolikor je v pomanjkanju pravičnosti. “In če se pravo oddaljuje od pravičnosti, imamo sodbo velenjskega sodišča. O pravni korektnosti bo presodilo višje sodišče, vendar je premier Janez Janša zadel bistvo in v ničemer ni zgrešil. Povedal je za SD bolečo resnico,” je tedaj pojasnil podpredsednik omenjene skupnosti Igor Vojtic.

Predstavnik Judovske skupnosti Slovenije Igor Vojtic (Foto: STA)

Spomnimo. Komunistična elita je imela zelo prefinjen okus, zato je za svoje politike izbirala le najboljše. Vile in hiše so si lastili na silo, nekatere družine so izgnali, nekatere ljudi ubili ali pa so za več let pristali v zaporu – le zato, da so si revolucionarji lahko prisvojili njihovo lastnino. Čeprav naj bi bila zgodba o Moskovičevi vili po mnenju več pravnikov glede na takratno zakonodajo čista, pa je dejstvo, da je bila vila po smrti celotne judovske družine prodana pod vprašljivi pogoji, podržavljena in uporabljena za komunistično partijo. A pri tem ne gre pozabiti na dejstvo, na katerega je opozoril eden od pravnikov: “Legalnost je v diktaturi pogosto nelegitimna, saj zloraba oblasti omogoča legalnost vsaki grdobiji.

Štrovs je opozarjal “na kupčije”
Marko Štrovs je za Nova24TV dejal, da je bil kot vodja sektorja za pokojnine na ministrstvu za delo priča, kako se je takratna ministrica iz vrst Združene liste Jožica Puhar dogovorila z Miranom Potrčem, kako napraviti to kupčijo. “Ampak zadeva ni sporna toliko okrog Moskovičeve vile, kot je sporna preteklost prostorov današnjega državnega zbora v zgradbi nekdanje Banovinske hranilnice, kjer je Združena lista nastopala kot lastnica, čeprav bi to morala biti državna lastnina,” se spominja Štrovs. Tisti del pisarn na Tomšičevi 5, na zadnji strani državnega zbora, so namreč zamenjali za vilo, iste prostore pa vseeno še naprej obdržali kot politična stranka. “Fizično se nič ni spremenilo, lastništvo so samo predali državi in dobili Moskovičevo vilo,” je dejal.

Pravnik Marko Štrovs (Foto: Nova24TV)

Po Štrovsovih besedah je izvorna napaka partijske kupčije v tem, da so borci, partija in družbenopolitične organizacije kot svojo lastnino obdržali tisto premoženje, ki so ga zasedali v prejšnjih časih, čeprav bi to moralo biti v državni lasti. Kot je dejal, je mogoče z uradne strani hrama demokracije prebrati, da so leta 1991 parlamentarno stavbo z več prehodi povezali s sosednjo zgradbo na Tomšičevi ulici. “Ta je bila zgrajena leta 1879 kot Kranjska hranilnica, kasneje je prostore prevzela banska uprava, ki je stavbo nadzidala, pred drugo svetovno vojno pa Banovska hranilnica. Po vojni je prostore zavzel Centralni komite ZKS.” To torej pomeni, da si je predhodnica stranke SD prostore prisvojila in jih ni vrnila prejšnjim lastnikom. Štrovs je še opozoril, da četudi je formalnopravno pokrit nakup Moskovičeve vile in je v arhivih zapisano, da je bil prevzem prostorov v nekdanji Banovinski hranilnici izpeljan navidezno zakonito, so vse kupčije, ki so jih ljudje z državo Jugoslavijo sklepali po letu 1945, tako ali tako sporne. Pravi namreč, da so se ljudje tedaj znašli pod pritiskom in so morali državi prodajati pod realno ceno, saj bi bili drugače izseljeni na silo. Kakšni pa so bili realni zneski, je po njegovem mnenju skoraj nemogoče ugotoviti. Enako velja tudi glede Moskovičeve vile.

Kaj se je dogajajo z vilo?
Znanstveni sodelavec Inštituta za narodno spravo dr. Renato Podbersič, ki velja za dobrega poznavalca zgodovine nekdanje judovske vile, pa medtem poudarja, da sta Feliks in Klara Moskovič leta 1931 kupila vilo. Med drugo svetovno vojno so Nemci družino Moskovič odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer so leta 1944 umrli Feliks in otroka (Vera in Julij). Klara Moskovič pa je umrla kot zadnja na začetku leta 1945. Potem ko so Nemci v Auschwitzu pobili praktično celotno družino Moskovič, je novembra naslednje leto ljubljansko okrajno sodišče izreklo zaplembo celotnega premoženja Moskovičev na podlagi 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ št. 63/46) ter odredilo zaznambo uvedbe zaplembnega postopka v zemljiški knjigi. Umorjenega Feliksa so namreč komunistične oblasti po besedah Podbersiča obtožile sodelovanja z gestapom. Odsotnemu obsojencu v zaplembnem postopku je bil postavljen skrbnik Ignjat Lajtner, brat pokojne Klare Moskovič. Lajtner je ob tem predlagal, da se zaplemba ukine in da se mu imetje dodeli v začasno upravljanje. Okrajno sodišče je maja 1947 odločilo, da gre zapuščina Moskovičev v roke Ignjatu Lajtnerju, ki je bil kot lastnik tudi vpisan v zemljiško knjigo. Leto pozneje je Predsedstvo Vlade LRS od brata Klare Moskovič zahtevalo refundacijo izplačanih računov za adaptacijska dela v vili na naslovu Levstikova 31 v znesku 600 tisoč dinarjev. Takoj po zapuščinski razpravi, ki je bila 21. februarja 1947, se je Lajtner odločil za prodajo vile. Slednjo je za 800 tisoč dinarjev prodal Dani Kos. Slednja je za 12.810.030 dinarjev prodala vilo splošnemu ljudskemu premoženju. Vilo je s tem v upravljanje dobila Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini je bila Socialistična republika Slovenija leta 1982 v zemljiški knjigi vknjižena kot imetnik pravice uporabe. “Kar pa se tiče tako imenovane menjave, ki jo je nekdanja Partija oziroma stranka SD izvedla leta 1993 med stavbo na Tomšičevi (nekdanji prostori CK ZKS, nekdanji – zaplenjeni prostori banske uprave) in sedanjim sedežem SD (Moskovičeva vila), pa lahko rečem zgolj to, da gre za nelegitimno početje oz. uzurpacijo privilegiranega položaja nekdanjih tako imenovanih družbenopolitičnih organizacij,” je v svojem lanskoletnem zapisu za Časnik kritično poudaril Podbersič. “Partija oziroma SD je menjala nekaj, kar sploh ni bilo njihovo! Ampak to so pravne zadeve, sam pa sem zgolj – zgodovinar!” je še dodal.

Anamarija Novak, Demokracija