Šarčevo sestavljanje vlade je dirka proti dnu: “Ko je že vlada Alenke Bratušek kazala, da smo vendarle dosegli intelektualno dno, je očitno to možno tudi preseči.”

Foto: STA

“Ko je že vlada Alenke Bratušek kazala, da smo vendarle dosegli intelektualno dno, je očitno to možno tudi preseči. Ne nazadnje je tudi sama članica te vlade kot ministrica, tako da je to res cvetober. Praktično danes lahko vsak postane minister in tudi vsak predsednik vlade. Lestvico sposobnosti in kompetenc smo očitno zelo znižali. Res si ne predstavljam, kam še lahko pademo, ker gospod Šarec kot slab zabavljač ne izkazuje po mojem nikakršnih voditeljskih kompetenc, razen igranja – morda to v politiki ni nepomembno, ampak človek bi vendarle pričakoval, vsaj tisti, ki resno jemljemo politiko, da tako pomembne funkcije zahtevajo določene kompetence: kompetence dela z ljudmi, vodenja in ne nazadnje tudi znanja. Moram reči, da ko spremljam izjave gospoda Šarca, ne vidim teh znakov kakršnega koli vedenja o delovanju družbenih podsistemov, sistema nacionalne varnosti, države blaginje, skratka, njegova retorika me napotuje na ugotovitev, da je to ena sama avstralska puščava ‘plenty of nothing’, se pravi, da v ozadju ni ne poznavanja materije ne nekih vodstvenih kompetenc, se pravi čista praznina,” izbor ministrskih kandidatov in njihovega “šefa” Šarca komentira politični analitik Bernard Brščič.

Marjan Šarec se je odločil, da bo sestavil vlado, ne glede na vse. Tako je ob sebi izbral kandidate, ki so se mu zdeli dovolj dobri, da bi bili lahko njegovi ministri, a da verjetno niso kaj prida, je že konec avgusta opozorila Levica, šesta koalicijska stranka, češ da so zanje nekatera ministrska imena razočaranje in da so pač najmanj slaba možnost v dani situaciji. Luka Mesec je sicer dejal, da je Levici bolj kot njihova imena pomembno to, ali se bodo držali dogovora. Do Šarčevih kandidatov za ministre pa je bil kritičen tudi Zmago Jelinčič Plemeniti, predsednik SNS, ki je komično pripomnil, da na napovedano ministrsko ekipo gleda z nasmehom in upanjem, da bodo kaj naredili, “pa s prepričanjem, da kaj dosti ne bodo naredili”. No, da je Serpentinškova burka popolna, pa je dal Šarec nogo kandidatu za ministra za javno upravo Tugomirju Kodelji, ki je med predstavitvijo pogorel na celi črti, ob tem pa je predsednik SDS Janez Janša na Twitterju spomnil: “Pa je šel edini kandidat, ki ga je Šarec Marjan sam izbral.” 

Kot še slabši kandidat za ministra pa se je po poročanju Požareporta izkazal Iztok Štucin, ki mu do predstavitve za ministra sploh ni uspelo priti. Štucin naj bi bil sicer kandidat za notranjega ministra, a naj bi Šarec presodil, da je Boštjan Poklukar primernejši.

Poklicali smo političnega analitika Bernarda Brščiča, ali nam lahko komentira dogajanje na zaslišanjih ministrskih kandidatov in nasploh samo sestavljanje vlade: “To težko, ker gre za dirko proti dnu. Praktično eden boljši od drugih. Ko je že vlada Alenke Bratušek kazala, da smo vendarle dosegli intelektualno dno, je očitno to možno tudi preseči. Ne nazadnje je tudi sama članica te vlade kot ministrica, tako da je to res cvetober. Praktično danes lahko vsak postane minister in tudi vsak predsednik vlade. Lestvico sposobnosti in kompetenc smo očitno zelo znižali. Res si ne predstavljam, kam še lahko pademo, ker gospod Šarec kot slab zabavljač ne izkazuje po mojem nikakršnih voditeljskih kompetenc, razen igranja – morda to v politiki ni nepomembno, ampak človek bi vendarle pričakoval, vsaj tisti, ki resno jemljemo politiko, da tako pomembne funkcije zahtevajo določene kompetence: kompetence dela z ljudmi, vodenja in ne nazadnje tudi znanja. Moram reči, da ko spremljam izjave gospoda Šarca, ne vidim teh znakov kakršnega koli vedenja o delovanju družbenih podsistemov, sistema nacionalne varnosti, države blaginje, skratka, njegova retorika me napotuje na ugotovitev, da je to ena sama avstralska puščava ‘plenty of nothing’, se pravi, da v ozadju ni ne poznavanja materije ne nekih vodstvenih kompetenc, se pravi čista praznina.”

Bernard Brščič (Foto: osebni arhiv)

Govorimo lahko o infarktu države
Brščič dodaja, da mu “morda delam krivico in da tu vendarle, glede na to, da smo v letih 2013-2014 izkušali gospo Alenko Bratušek, morda niti ne gre za tako regresijo, ampak pravzaprav za identično intelektualno raven, se pravi raven, ki se odraža v graviranju ‘Predsednica vlade’ na čevlje z gepardovim vzorcem. Tisto, kar pa še bolj preseneča, je, da ob tej odsotnosti kompetenc, ki jo izkazuje, tudi ne premore v parlamentu bataljonov poslancev. Moram reči, da sem bil precej zaprepaden, da so pristali ostali levičarski težkokategoriki na tega neofita, ki ne samo, da nima kompetenc, ampak nima niti neke omembe vredne poslanske skupine. On je dostavil zgolj dobro četrtino potrebnih glasov za svojo izvolitev. Očitno sta želja po razdelitvi svinjskih sodov, se pravi po delitvi ekonomskih rent in položajev, ter strah pred Janezom Janšo močnejša od vsega tega primanjkljaja, ki je tu prisoten. Je pa hkrati to tudi simptom bolnosti slovenske demokracije – glede na intelektualno praznino, pravzaprav vsebinsko, je šokantno, da vendarle 12,5 odstotka oziroma 13 odstotkov volivcev voli človeka, o katerem ve malo oziroma nič. Ljudje se bodo počasi morali zavedati, da so sami odgovorni za ta politični teater, ki ga imamo, da je pravzaprav politika odraz stanja duha v ljudstvu in da imamo takšno oblast, kot jo izvolimo. Če so ljudje zadovoljni z razmerami, s tem da je zdravstvo v razsulu, da pravosodni sistem že 70 let ne deluje, da je varnostni aparat na psu, da smo priča invaziji muslimanov in da praktično lahko govorimo o infarktu države … in da je to odgovornost tistih, ki se bodisi ne udeležujejo volitev ali pa volijo Serpentinške in podobne”.

M. S.