fbpx

Servilnost režimskih medijev

Predsednik vlade Robert Golob (foto: sta)

»Sla po popolnem prevzemu medijev vodi v medijsko diktaturo. Sami pravijo, da imajo prav. In to jim osmišlja vsa sredstva. Preprosta razlaga, ki nadomesti argumente resne presoje.« Tako je v svojem tvitu zapisal Igor Pirkovič, novinar nacionalne TV.

Sinonim za besedo servilnost je hlapčevstvo pa tudi devotnost in lakajstvo. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše: »Servilnost, knjiž. lastnost, značilnost servilnega človeka: zaradi servilnosti pri sodelavcih ni bil priljubljen/servilnost do nadrejenih.« V etimološkem slovarju pa za besedo servilen lahko preberemo, da gre za »tujko, prevzeto in prilagojeno prek nem. servil iz lat. servīlis ‛suženjski, hlapčevski’, kar je izpeljano iz lat. servus ‛sluga, služabnik’ (Kl, 669)«. Bolj kot ne ima beseda servilen negativen prizvok, kar pa seveda ni nujno. Ima pa slabšalno konotacijo njen sinonim hlapčevstvo, sploh kadar gre za pretirano vdanost nadrejenim, za preračunljivost. In če vsem naštetim besedam dodamo še pridevnik medijski, se kaj hitro znajdemo v medijskem enoumju, saj medijska servilnost ali bolje medijsko hlapčevstvo do oblasti vodi v medijsko diktaturo, ki jo uvodoma omenjamo. Kako ta deluje v praksi, smo že videli v rajnki Jugoslaviji, danes pa je žal vse bolj živa v dominantnih oziroma režimskih medijih. Ti svoje hlapčevstvo brez kančka kritične distance tokrat izkazujejo Golobovi vladi.

O dvojnih merilih
Ni še tako dolgo, ko je v nekoliko daljšem prispevku z naslovom »Verodostojnost v ‘Tridesetletni medijski vojni’: O slovenskih medijih in vladnem odgovoru Svetu Evrope« za spletni portal Portalplus.si Dimitrij Rupel opozarjal, da imajo slovenski mediji dvojna merila, ko gre za odnos do t. i. tranzicijske levice na eni in desnice na drugi strani. »V Sloveniji je razumevanje nekoliko drugačno. Mediji še vedno funkcionirajo kot politična ali celo propagandna služba. Pri tem je treba ponoviti: uspeh strank in političnih druščin/lobijev je povezan z mediji, ti pa so vzvratno povezani z uspehom strank in lobijev. V Sloveniji je t. i. levičarskim strankam uspelo obdržati ali celo ustanoviti več medijev/ideoloških aparatov kot t. i. desnim strankam, kar je navsezadnje vplivalo na politični uspeh teh in onih strank. V Sloveniji velja, da so mediji ‘glavnega toka’ (mainstream) na strani t. i. levih ali npr. – kot se same imenujejo – levoliberalnih strank.« In še: »t. i. levica oz. leva sredina si je v tridesetih letih ustvarila zvesto medijsko spremljavo, ki ji t. i. desni ali desnosredinski mediji finančno in organizacijsko niso dorasli. T. i. levica oz. leva sredina ima v slovenski politiki privilegiran položaj ravno zaradi medijske podpore (…), ne odneha, niti kadar je njihova opcija – običajno krajši čas – v opoziciji.«

Foto: STA

O procesu demonizacije
Za boljše razumevanje režimskih medijev v podporo aktualni Golobovi vladi je dobro še enkrat prebrati zaključek v omenjenem Ruplovem sestavku, v katerem zapiše: »Na Zahodu se je uveljavila miselnost, da pisatelji in novinarji lahko nekaznovano kritizirajo oblast oz. jo celo morajo kritizirati, razgaljati itn. V komunističnih državah novinarji niso tvorili posebnega neodvisnega sloja, ampak so bili del partijskega ideološkega aparata, kar je bilo všeč tudi zahodnim marksistom. Z nastopom večstrankarskega sistema je zavladala zadrega. Po zmagi Demosa in po polomu Sovjetske zveze so postali slovenski novinarji prizanesljivejši do kapitalizma, meščanstva, Cerkve, Nata, Amerike itn. Ker se je Demos do novinarjev obnašal kot zahodni politiki, so novinarji videli priložnost, da se vrnejo k starim vzorcem. Ta vrnitev je bila udobna in bliskovita. Novinarji so nehali biti prizanesljivi do Demosa in meščanske politike, zaradi pogojnega refleksa so bili prizanesljivi kvečjemu do levih vlad, ki so se tako ali tako izkazale kot bolj trdožive.« In še: »Demonizacija nekaterih strank in oseb v Sloveniji je posledica njihove bolj ali manj dolgotrajne odrinjenosti od oblasti, ta odrinjenost pa je tudi posledica demonizacije. Čim intenzivnejša je ta demonizacija in čim več javnega prostora ji je odmerjenega, toliko manjša je verjetnost, da bo demonizirana politika dosegla dobre volilne rezultate. Zadnja leta so procesi demonizacije in proizvodnje sovražnikov zelo intenzivni, tako da (pri poznavalcih in ljudeh dobrega spomina) spominjajo na agitpropovske vzorce iz komunističnih časov. Ti vzorci so varno shranjeni in dobro ohranjeni. Njihova uporaba ne zahteva velikega truda ali učenja, saj je treba samo prisluhniti izkušenim proizvajalcem demonov in sovražnikov oz. iz trdega diska priklicati ustrezne programe. Ta tradicija ohranja svojo vitalnost na različne načine, je pa seveda tudi res, da so demokratične navade na Slovenskem podložene z negotovostjo, maloštevilnostjo, z materialnim pomanjkanjem, pogosto pa tudi s konformizmom in z oportunizmom, do neke mere tudi s pomanjkanjem talentov in ekspertov, kar je povezano z industrijo ideoloških aparatov.«

Med najglasnejšimi “siloviki” RTV se omenja voditelja Igorja E. Berganta. (Foto. STA)

Kako poroča nacionalna RTV
Omenjeni Ruplov zapis je bil objavljen kmalu po nastopu tretje Janševe vlade, aprila 2020. In le dve leti po tem (in po zamenjavi oblasti) se je isti spletni portal odločil, da pod drobnogled vzame in primerja poročanje nacionalne RTV Slovenija po prisegah Janševe vlade 2020 in Golobove letos. V prvem delu Portal Plus povzame poročanje večernega Dnevnika na RTV Slovenija po prevzemu Janševe vlade 14. marca 2020, kjer so v uvodnem prispevku najprej obširno poročali o novem koronavirusu, saj se je takrat začel prvi val, nadaljevali so s primopredajami ministrov, kjer je bilo zaslediti opazko, da se nekateri niso želeli rokovati in da so si maske (ki so bile takrat obvezne) nadeli samo za čas fotografiranja, pri tem pa so prikazali še polemični tvit nekega neznanega zdravnika. Sledilo je naštevanje o menjavi kadrov in kdo je »moral oditi« in da je zasedel mesto Hojsovega državnega sekretarja Franc Kangler, pri čemer so bila v ospredju njegova »sporna« zaposlitev, sploh ko se je na fotografiji pojavil Kangler na zatožni klopi. V prispevku je bilo tako slišati, da »vlada še niti ni začela delati in ga glede koronavirusa že lomi z nepravilnim rokovanjem in nedoslednim nošenjem mask, medtem ko jih v zdravstvu primanjkuje«. RTV uporablja tvit nekega niti ne javno znanega zdravnika kot dokaz javnih polemik proti vladi in trdi, da vlada zaposluje ljudi, ki so v preiskavi »spornega bivšega župana Maribora«. Sledil je uredniški politični komentar Tanje Gobec, ki je v svojem komentarju uporabljala besedne zveze, kot so »zelo hitro zvrstile menjave, zažugal, v javnosti izzvenelo, neprimerno, spor, veliko stane, povečanje zaposlitev, to veliko stane« in druge besedne zveze z negativno konotacijo, sporočilo pa je bilo, kot je navedel portal, »da vlada kadruje neobičajno in grozi z zamenjavami. Javnost je vznemirjena. Preiskava proti Kanglerju bo verjetno ustavljena. SDS ni fer do koalicijskih partnerk, Janša se vede avtoritarno. Varovanje podpredsednikov ni strokovno utemeljeno in bo davkoplačevalce drago stalo, prav tako dodatne zaposlitve v kabinetih«.

Levi novinarji, ki so šli v politiko: Dejan Karba, Mojca Pašek Šetinc, Irena Joveva in Blaž Zgaga. (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

Novi Golobovi vladi hvalospev
V drugem delu je povzet večerni Dnevnik na RTV Slovenija po prevzemu Golobove vlade 2. junija 2022, kjer za menjavo kadrov uporabijo besedno zvezo »kadrovski vrtiljak« in primopredaje. V nadaljevanju se predvaja izjava nove notranje ministrice Tatjane Bobnar, da smo pri prejšnji vladi bili »priča pravnemu razgrajaštvu in barbarstvu v podobi odlokov, ki so bili prepoznani kot protiustavni«, voditelj pa doda, da je nova vlada »hitro zavihala rokave«, se že dvakrat sešla in da so »člani koalicije sporočili prve kadrovske zamenjave«. Nič torej o kadrovskem cunamiju, le objava hvalospevnih fotografij Roberta Goloba, mimogrede pa so javnost obvestili, da so novi ministri prišli na prvo sejo »večinoma peš«. Sledilo je poročanje o kadrovskih menjavah in sprejetju sklepa o reviziji vseh zaposlitev, premestitev in napredovanj od 1. januarja 2020 naprej, sklep pa je Golob opredelil kot »tehnične narave«. Dodajo še, da je vse skupaj zelo transparentno. S prispevkom je bila tako javnost obveščena o hitrem in pridnem delu nove vlade, ki je zamenjala »razgrajaško« staro, kadrovanja niso sporna, ministri so prišli na sejo peš, bojazni, da gre v primeru spornega odloka o reviziji zaposlitev in premeščanj za priprave na »čistko«, pa ni, sklep je kvečjemu korak k »transparentnosti«.

Tanja Gobec spremenila retoriko
Uredniški politični komentar je znova podala Tanja Gobec, ki je tokrat uporabljala besedne zveze, kot so: »izkušen diplomat, dolgoletna in izkušena predstavnica, v več vladah, popolnitve, odvetnica, strokovnjak, kirurg, nekdanji ministri«, ki imajo v nasprotju s prejšnjimi popolnoma drugačen, pozitiven prizvok. Portal Plus je povzel sporočilo njenega komentarja »vlada imenuje zelo izkušene in strokovne kadre. Spornih imen ni (niti med kadri SAB in LMŠ, ki nista niti prišli v parlament, ali imenovanje Benedejčiča, ki so ga v preteklosti obtožili vohunjenja za Rusijo). Znanih imen je v novi vladi toliko, da jih tukaj ne moremo niti vseh našteti. Gre za izkušene in strokovne kadre«. Tako poročanje javne televizije s tovrstnimi komentarji na drugih evropskih televizijah ni zaznati z izjemo Madžarske, kjer je to mogoče. Javna televizija si tako očitne pristranosti ne bi smela dovoliti, vendar to počnejo subtilno, kar morda mnogi niti ne zaznajo, vendar se to sčasoma zagrize v podzavest. Predstavnik kolektiva Informativnega programa TV Slovenija Igor Bergant, ki se venomer predstavlja za profesionalnega, je še nedavno ostro obsodil vodenje predvolilnega soočenja novinarskega kolega Igorja Pirkoviča, češ da je bilo neprofesionalno, po navedbi portala pa je trdil, da so levim strankam naklonjeni novinarji bolj profesionalni, kar gre pripisati njihovemu dolgoletnemu razvoju na svojih pozicijah in nič drugega.

Dvojna merila v praksi
Opisane primere hvalospevov Golobovi vladi na nacionalni RTV pa bi lahko brez težav preslikali tudi v druge medije »glavnega toka« (mainstream), ki so, ponovimo, na strani t. i. levih ali npr. – kot se same imenujejo – levoliberalnih strank. Tako so v bran stopili predsednici DZ Urški Klakočar Zupančič, ki se je več kot neprofesionalno vedla na nedavni državni proslavi, kot tudi premierju Golobu ob razkritju, da je v Bruselj potoval z otroki. Si predstavljate medijski pogrom istih režimskih novinarskih hiš, če bi šlo za desnosredinsko vlado? Novinar in urednik Bojan Požar je ob tem zapisal: » (…) Res pa je, da so mediji, zlasti tisti, ki so takrat dobesedno nabijali Pivčevo, da bi dosegli njen odstop ter umik iz politike, zdaj pri Golobu dobesedno sramotno tiho. (…) Dejstvo, da predsednik vlade noče govoriti o ‘zasebnem življenju’, na službene poti pa jemlje svoje družinske člane (ki jih javnost uradno ne pozna niti po imenu), pri čemer hkrati razumljivo ustvarja sume različnih zlorab javnega denarja, poleg tega tudi noče ničesar ‘osebnega’ pojasnjevati, čeprav zasebno življenje, vemo, še kako zelo vpliva na odločitve politikov, ki pa usodno zadevajo življenje vseh nas, je najmanj nenavadno, bizarno, tako rekoč neevropsko in predmoderno, če ne celo izrazito žaljivo do sodržavljanov.«

Poklic: neodvisni novinar politik
Nekaj preglavic sedanji oblasti delajo še vodstvo javne RTV SLO, nekateri člani programskega sveta nacionalne RTV ter komentatorji, kot sta Miran Videtič in dr. Peter Gregorčič, saj veljata za prodorna politična analitika in spravljata levičarske aktiviste ob živce. Zato so sprožili t. i. stavko in zato se je v dogajanje vpletla tudi političarka, nekoč »neodvisna« novinarka nacionalne TV, zdaj pa zunanja ministrica Tanja Fajon. Pri tem gre seveda za nesprejemljiv politični pritisk na medije. O t. i. neodvisnih novinarjih, zdaj politikih, smo že pisali, omenimo le zadnjo kadrovsko cvetko: Blaž Zgaga, nesojeni poslanec stranke SD, tudi uradno ni več novinar, ampak uradnik (svetovalec) v kabinetu nove ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan. Pomenljivo in nevarno.

Anamarija Novak, članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija