Slovenija je carstvo nestrpnosti

Matjaž Fijavž (Foto: Nova24TV)

Bliža se 29. praznik slovenske državnosti. Rojstni dan naše države so nekateri pesniško razglasili za uresničitev tisočletnih sanj. Mnogi so ga tudi dejansko tako dojemali. Po skoraj treh desetletjih o sanjah ni več govora. Soočamo se z kruto realnostjo. Proces osamosvojitve vsebinsko zaradi vojaške intervencije JLA in ideoloških napetosti znotraj osamosvojitvenega bloka ni bil izpeljan do konca. Žrtvi sta bili demokracija in njen predpogoj – politična strpnost, s katerima večina novih državljanov ni imela izkušenj, saj so od leta 1929 živeli pod diktaturo, ki se je po letu 1945 samo še zaostrila. Tako kot so uvajali “ljudsko demokracijo” kot nadomestilo za resnično, hočejo danes vpeljati “oblast ljudstva” kot obliko novega političnega ustrahovanja. Dovoljena so različna prepričanja, oblast pa lahko pripada samo nekaterim, samo “levim”, ker so vsi drugi fašisti. Skrajni borci za novo politično ureditev Slovenije zahtevajo javno na demonstracijah celo njihovo smrt.

Slovenska osamosvojitev je bila za mnoge krona večstoletnega boja Slovencev za narodno preživetje. Vse se je vrtelo okoli javne rabe slovenskega jezika. “Če tega obdržimo, bomo dosegli tudi vse drugo!” je bilo geslo narodnih voditeljev. Pod drugo točko so dolgo razumeli predvsem združeno Slovenijo, o državi pa so sanjali najbolj drzni in daljnovidni. Malo jih je bilo. Številni rojaki so bili raje dobri Avstrijci, dobri Jugoslovani, le dobri izključno Slovenci so se bali biti. Vsaj teoretične možnosti ob večjih političnih vložkih za sanjski cilj smo imeli ob koncu prve in druge svetovne vojne. Narod je bil preveč razdvojen, predvsem pa preplašeno, premalo samozavestno in samoslovensko voden. Nismo imeli resnično velikih voditeljev. Bolj so verjeli negotovi in nepredvidljivi združbi, ideologiji, kot v svoj narod.

Nekdanji oblastniki so osamosvojitev obrnili sebi v prid
Gospodarske, socialne in kulturne grožnje slovenski prihodnosti je v zadnjem desetletju 20. stoletja zlomilo mednarodno sesutje komunizma vase. K sreči smo imeli takrat velike in drzne ljudi, ki so razumeli nasmeh zgodovine in uresničili sanje nekaterih. Zaradi strahu pred obračunom, kakršnega je doživel Ceausescu v Romuniji, in ker so vedeli, da preobrat, na katerega so se nekaj let sistematično pripravljali, lahko izrabijo v svoj prid, so nekdanji oblastniki osamosvojitev sprejeli in podprli. Druge možnosti za politično preživetje niti niso imeli. Predvsem so se organizirali tako, da so ohranili vire ekonomske moči in vpliv na javno mnenje. Že nekaj let so vedeli, da komunizmu poje navček.

Sestop z oblasti je bila zgolj in samo zamenjava ključnih sredstev za obvladovanje in zlorabe demokracije. Osrednji časopisi, zlasti pa televizija, ki obvladuje večino slovenskih družin, celo misli namesto njih, sta orožji, s katerima nekdanji oblastniki stojijo ali padejo.

Zastraševanje pred prihodnostjo in lažnivo prikazovanje preteklosti se izkazujeta kot uspešni. Slovenci živimo zazrti v krvavo polpreteklost namesto vere v srečno prihodnost.

Nekatere žrtve so preživele, druge ne
Jugonostalgija nima prihodnosti. Zaradi Hrvatov pa tudi Srbov, ki imajo zgodovinske izkušnje življenja v lastni državi. Nekateri izmed njih se čutijo žrtev Jugoslavije. Seveda je za mnoge nekdanje “jugose” to krut trenutek resnice. Zato vpijejo: “Ubi Janšu!”, saj ne morejo brez maščevanja za čase, ko so živeli na račun “bratstva in enotnosti”, ko so nam tudi vladali v njegovem imenu. Množični pokoli, kot je bila Srebrenica, so realna in kruta vsebina resničnosti vodilnega gesla polpretekle jugoslovanske zgodovine. Zelo verjetno tudi naši povojni poboji, katerih 75. obletnice se spominjamo te dni.

Svet nas je takrat podprl, zdaj pa nima česa podpirati
Ob bližajoči se tridesetletnici slovenske države ni več vprašanje, slovenska država da ali ne. Druge možnosti ni! Zato vse bolj vprašljivi postajata narava te države in njena prihodnost. Virtualna demokracija, ko so stranke dovoljene, vendar nekatere ne smejo zmagovati na volitvah, »socializem z človeškim obrazom«, iskanje zmerne konservativne stranke, neposredna ljudska demokracija, ekosocializem, novi obrazi … so nadomestila za tisto, kar je sobistvo osamosvojitve. So stranpoti od cilja. Svet nas je takrat podprl zaradi želje po prelomu s totalitarizmom, v imenu človekovih pravic, ne slabo prebarvanega nekdanjega režima. Tisto, kar je bilo v njem vrednega na socialnem področju, so nekdanji oblastniki načrtno sesuli, da podžgejo ljudsko nezadovoljstvo in upravičujejo svojo slo po dejanski oblasti.

Povojne gospodarske dosežke, ki niso bili le sad dela zmagovite “ljudske oblasti”, ampak tudi spontanega napredka kot posledica splošnega gospodarskega razvoja, so privatizirali in razprodali.

Nekaj deset milijard evrov, ki bi v kratkem času rešili ključne probleme slovenske družbe, skrivajo v davčnih oazah. Pri tem uživajo nedeljeno podporo petkovih demonstrantov, ki ključnega vprašanja slovenske stvarnosti z demoniziranjem tistih, ki na to opozarjajo, ne načenjajo. Tudi to je dokaz, kdo vse jih organizira in plačuje.

Slovenija je carstvo nestrpnosti
Ko se velik del sveta zgraža nad vsemi oblikami nestrpnosti, dobiva ta v Sloveniji vse večjo veljavo. Slovenija je carstvo nestrpnosti. Drugorazredni državljani, ki so bili zaradi svojega prepričanja in socialnega položaja skoraj pol stoletja zgolj množica za politične manifestacije (volitve) – vladala je dokaj zaprta partijske aristokracija, ki se je vse bolj regenerirala zgolj in samo iz vrst tajne politične policije – morajo taki tudi ostati. Ključna vloga je v teh prizadevanjih naložena vodstvu RTVS in nekaterim urednikom. S prirejenimi vestmi, polresnicami in lažmi ter celo govornimi in televizijskimi oddajami proti aktualni oblasti podpihujejo ljudi in soorganizirajo demonstracije. So manifestacije nestrpnosti, kjer javno pozivajo na uboj predsednika vlade in zahtevajo smrt njegovih somišljenikov, ki so relativni zmagovalci zadnjih volitev. Te so se začele že ob napovedi nove vladne koalicije. Formalno pobudo so dali akademiki, od katerih se SAZU ni nikoli javno distancirala. Nasprotovanje je ideološko, “desnica”, ki to ni, ne sme vladati.

Demokracija je sobistvo osamosvojitve
Niso slučajno na čelu demonstracij nestrpnosti, ki se spreminja v festival, ustanovni člani Foruma 21 in ljudje, povezani z tožilstvom in drugimi strukturami nespremenjene nekdanje oblasti, ki se je premišljeno preoblekla v civilno družbo. Nekdanji Marksistični center CK ZKS je na primer postal Mirovni inštitut … Nasprotovanje je torej predvsem oziroma izključno ideološko. Njegov vir je zgolj in samo nestrpnost, sredstvo pa laž. Celo tako absurdna, da je zdravstveno osebje, zmagovalec prvega vala epidemije covida-19, razglašeno za v belo preoblečene morilce starejših.

Ključno vlogo pri tem igra televizija, ki jo morajo vsi plačevati. Prav ona je pred kratkim nesporno dokazala, da delitev Slovencev dobiva novo vsebino: odnos do osamosvojitve. Eden od udeležencev diskusije o razkolu je vsem v obraz mirno izjavil, da jim osamosvojitev nič ne pomeni, da se vse začenja in končuje z NOB oziroma letom 1945 in oblastjo po njem. V bistvu gre za preobleko stare teorije, da so nam osamosvojitev pripravili in izvedli nekdanji oblastniki. Ti so v to, kar najbolj nedvoumno kaže Lipičeva veteranska organizacija, ogromno investirali. Dejansko so nadomestili nekdanjo Zvezo borcev. Pa ne v korist osamosvojitve, ki bi morala biti vir navdiha za njihovo delovanje. So grobarji njenega temelja: demokracije – sobistva, temeljnega predpogoja osamosvojitve.

Ne levičarstvo, odnos do temeljnih vsebin slovenske osamosvojitve je resnična vsebina delitve slovenskih državljanov.

Tožilstvo ne preganja pozivov na pobijanje sodržavljanov
Ključno vprašanje slovenske prihodnosti je uresničevanje demokracije. Brez nje bomo kvečjemu »antiŠvica«. Sklicevanje na demokracijo, zahteve po njej, njeno uresničevanje, vse to je tudi edino orožje proti vsiljevanju nestrpnosti s strani demonstrantov. Njihovega ideološkega in fizičnega nasilja ne gre podcenjevati. Očitno jih podpira s strani države vsaj tožilstvo, ki ne preganja javnih pozivov na pobijanje sodržavljanov. Deluje v temeljnem nasprotovanju tistemu, zaradi česar je nastalo. Ni sodni, ampak državni organ. Pozive k novim množičnim usmrtitvam sodržavljanov in za večino tudi sonarodnjakov javno razglašajo prav v dneh 75. obletnice povojnih pobojev.

Organizatorji demonstracij, ki nimajo finančnih težav, obilno jim pomaga tudi RTVS, navezav na nekdanje množične morilce na simbolni, ideološki in politični ravni niti ne prikrivajo. Slovenci smo v teh časih obupno sami. V nasprotju s časi osamosvojitve ne moremo računati na nikogaršnjo pomoč. Mednarodni ugled Slovenije je nikakršen. Nikogar več ne zanimamo. Izkazali smo se za neverodostojne, nevredne zaupanja. Naše članstvo v NATO in Evropski skupnosti je namenjeno zgolj zlorabi koristi. Beda!

Priprave na praznovanje jubileja so priložnost za pogled vase
Iskrene in vsebinsko bogate priprave na tridesetletnico samostojnosti so dobra možnost za izboljšanje razmer. Samo začeti je treba prav. Ključno sredstvo za obrat ob neustvarjanju povodov za širše nezadovoljstvo so šola in mediji. Koronavirus nam kljub izjemnemu delu, ki ga je opravila vlada, zaradi znerviranosti in prestrašenosti ljudi glede prihodnosti ni v korist.

Čeprav je podoba države po zaslugi RTVS in večine medijev, ki vlečejo kontinuiteto iz nekdanjega totalitarizma, tik pred zlomom, je resnica bolj obetavna. Imamo predsednika države, ki želi biti predsednik vseh državljanov, imamo vlado, ki zna voditi državo, parlament zmore vladno večino, ki se ne da ustrahovati nasilju nestrpnosti in laži, imamo nekaj strank, ki vztrajajo pri vrednotah osamosvojitve. K sreči še obstaja parlamentarna demokracija, ki nas mora, kljub okužbi s slovenskim koronavirusom v obliki finančno in organizacijsko dobro vodenih, vendar vsebinsko praznih parad nestrpnosti in predsodkov, voditi po poti, za katero smo se odločili pred tridesetimi leti.

Stane Granda, Časnik