Sodišče EU zavrnilo tožbo v zadevi arbitraže, Cerar pa je zadovoljen(!?): “To je dokaz, da je imela Slovenija vse skozi prav!”

Dr. Miro Cerar noče priznati pravosodnega poraza, o katerem govori vsa slovenska soseska. Foto: STA.

Luxembourg, 31. januarja – Sodišče EU se je danes v Luksemburgu v sodbi o dopustnosti slovenske tožbe proti Hrvaški zaradi kršenja evropske zakonodaje kot posledice nespoštovanja arbitražne odločbe o meji med državami izreklo za nepristojno. Pritožba na odločitev sodišča ni možna.

Sodišče EU ni pristojno za odločanje o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, vendar sta ti državi članici v skladu s 4. členom pogodbe EU zavezani, da si lojalno prizadevata za vzpostavitev dokončne pravne rešitve tega spora v skladu z mednarodnim pravom, je poudarilo sodišče.

Sodbo je pripravil Britanec Christopher Vajda, ki zaradi brexita opolnoči zapušča položaj, prebral predsednik sodišča Koen Lenaerts. Odločitev Sodišča Evropske unije je dokončna, pritožba ni možna, to pa tudi pomeni, da je postopek avtomatsko končan.

Nekaj po 11. uri je sicer pred sedmo silo stopil zunanji minister dr. Miro Cerar, ki pravosodnega poraza ni želel priznati. Še več, Cerar je prepričan, da je z odločitvijo Slovenija pridobila: “Dosegli smo pomemben cilj. Kljub temu da odločbo preučujemo in je postopkovna, torej sodišče ni odločalo o vsebini, pa se je sodišče v izjavi za medije izreklo o tem, kaj meni o arbitražni odločbi. Cerar je izrazil zadovoljstvo, da je sodišče izrecno pritrdilo Sloveniji, da arbitražna odločba velja, da je zavezujoča in jo morata obe državi izpolniti. “To je dokaz najvišje pravne instance v EU, da je imela Slovenija vseskozi še kako prav, ko je trdila, da mora Hrvaška arbitrarno odločbo implementirati,” je še dodal.

Poraz Slovenije je davkoplačevalce mimogrede stal med 300 in 400 tisoč evri, kar bi denimo zadoščalo skoraj za enoletno financiranje vseh zasebnih šol v Sloveniji, za kar dr. Jernej Pikalo na kulturnem ministrstvu ne najde denarja. Odzval se je tudi predsednik največje parlamentarne stranke SDS, Janez Janša, ki je na Twitterju zapisal, da je leva Vlada Republike Slovenije potemtakem popolnoma po nepotrebnem zapravila veliko davkoplačevalskega denarja. Ob tem je pripisal, naj odgovorni račun plačajo sami.

Za komentar smo prosili tudi dr. Miho Pogačnika, priznanega strokovnjaka za mednarodno pravo, ki je vodil bilateralna pogajanje glede reševanja vprašanja meje med Slovenijo in Hrvaško tako v času vlade Janeza Drnovška, kot tudi vlade Janeza Janše.

Dr. Pogačnik je že v preteklosti za Nova24TV povedal, da je “arbitražni sporazum oziroma izhodišče slabo. Seveda slabo zastavljen temelj za seboj potegne številne napake, ki se potem kopičijo in kopičijo. Če osnova ni dobro zastavljena, potem je težko iti v zmagovito zgodbo.”

Konec ali Hag?

Ali to pomeni konec zapravljanja davkoplačevalskega denarja na sodiščih bo pokazal čas. Čeprav se je Sodišče EU izjasnilo kot nepristojno za odločanje, Sloveniji še vedno ostane možnost iskanja pravice pred Mednarodnim sodiščem ZN v Hagu (ICJ). Zakaj se je Slovenija vse do sedaj izogibala tej možnosti, ni znano.

Sodišče Evropske unije ni pristojno za odločanje o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, vendar sta ti državi članici v skladu s členom 4(3) PEU zavezani, da si lojalno prizadevata za vzpostavitev dokončne pravne rešitve tega spora v skladu z mednarodnim pravom

Veliki senat Sodišča se je v sodbi Slovenija/Hrvaška (C-457/18), razglašeni 31. januarja 2020, izrekel za nepristojnega za odločanje o tožbi, ki jo je Slovenija vložila na podlagi člena 259 PDEU in s katero je predlagala, naj se ugotovi, da Hrvaška ni izpolnila svojih obveznosti iz prava Evropske unije s tem, da je kršila obveznosti, ki za to državo članico izhajajo iz arbitražnega sporazuma, sklenjenega s Slovenijo in namenjenega rešitvi mejnega spora med tema državama, ter iz arbitražne razsodbe, s katero je bila določena meja med navedenima državama na morju in na kopnem. Vendar je Sodišče pojasnilo, da ta nepristojnost ne vpliva na nobeno od obveznosti, ki za vsako od teh dveh držav članic tako v okviru njunih vzajemnih razmerij kot tudi razmerij do Unije in drugih držav članic izhajajo iz člena 4(3) PEU, za lojalno prizadevanje, da se vzpostavi dokončna pravna rešitev v skladu z mednarodnim pravom, z namenom zagotovitve učinkovite in neovirane uporabe prava Unije na zadevnih območjih. Za to lahko uporabita katero koli sredstvo za rešitev njunega spora, vključno z morebitno predložitvijo tega spora Sodišču v skladu s posebnim sporazumom na podlagi člena 273 PDEU.

Hrvaška in Slovenija sta za rešitev vprašanja določitve skupne meje po razglasitvi svoje neodvisnosti od Socialistične federativne republike Jugoslavije novembra 2009 sklenili arbitražni sporazum. V skladu s tem sporazumom, ki je začel veljati leto pozneje, sta se ti državi zavezali, da bosta ta spor predložili arbitražnemu sodišču, ki je bilo ustanovljeno s tem sporazumom in katerega razsodba bo zanju zavezujoča. Potem ko je pred arbitražnim sodiščem prišlo do procesnega vprašanja zaradi neuradne komunikacije med arbitrom, ki ga je imenovala Slovenija, in agentko te države pred arbitražnim sodiščem, in sicer med posvetovanjem tega sodišča, je Hrvaška menila, da je bilo poseženo v zmožnost tega sodišča, da neodvisno in nepristransko izda razsodbo. Tako je julija 2015 Slovenijo obvestila, da meni, da je ta zakrivila bistvene kršitve Arbitražnega sporazuma. Zato se je ob sklicevanju na Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb odločila zahtevati takojšnje prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma. Vendar je arbitražno sodišče presodilo, da se arbitražni postopek nadaljuje, in je junija 2017 izdalo arbitražno razsodbo, s katero je določilo mejo med zadevnima državama na morju in na kopnem. Hrvaška te arbitražne razsodbe ni izvršila. Slovenija je julija 2018 pri Sodišču vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti. Najprej je trdila, da Hrvaška krši več obveznosti, ki zanjo izhajajo iz primarnega prava, s tem, da krši svoje obveznosti iz Arbitražnega sporazuma in arbitražne razsodbe, zlasti s tem, dane spoštuje meje, določene s to razsodbo. Poleg tega je trdila, da Hrvaška iz istega razloga krši več predpisov sekundarne zakonodaje.

Sodišče je ob odločanju o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Hrvaška, opozorilo, da ni pristojno za odločanje o razlagi mednarodnega sporazuma, ki so ga sklenile države članice in katerega predmet ne spada na področja pristojnosti Unije, ter o obveznostih, ki iz njega izhajajo za države članice. Sodišče je nato iz tega izpeljalo, da ni pristojno za odločanje o tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, ne glede na to, ali je ta vložena na podlagi člena 258 PDEU ali na podlagi člena 259 PDEU, če je kršitev določb prava Unije, navedena v utemeljitev te tožbe, akcesorna v razmerju do domnevne kršitve obveznosti, ki izhajajo iz takega sporazuma.

Sodišče je ugotovilo, da kršitve prava Unije, ki jih zatrjuje Slovenija, bodisi izhajajo iz tega, da naj bi Hrvaška kršila obveznosti, ki izhajajo iz Arbitražnega sporazuma in arbitražne razsodbe, izdane na podlagi tega sporazuma, bodisi temeljijo na premisi, da je bila meja na kopnem in na morju med tema državama članicama določena s to razsodbo.

Sodišče je, potem ko je poudarilo, da je v obravnavanem primeru arbitražno razsodbo izdalo mednarodno sodišče, ustanovljeno na podlagi dvostranskega arbitražnega sporazuma, ki je urejen z mednarodnim pravom, katerega predmet ne spada na področja pristojnosti Unije in katerega pogodbenica ni Unija, navedlo, da niti Arbitražni sporazum niti arbitražna razsodba nista sestavni del prava Unije. V tem okviru je pojasnilo, da nevtralnega sklicevanja v določbi Akta o pristopu Hrvaške k Uniji na navedeno arbitražno razsodbo ni mogoče razlagati tako, da so bile z njim v pravo Unije vključene mednarodne zaveze, ki sta jih državi članici sprejeli v okviru navedenega arbitražnega sporazuma.

Sodišče je v teh okoliščinah ugotovilo, da so zatrjevane kršitve prava Unije v obravnavanem primeru akcesorne v razmerju do domnevne kršitve obveznosti iz zadevnega dvostranskega sporazuma s strani Hrvaške. Sodišče je, potem ko je navedlo, da je lahko predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, vložene na podlagi člena 259 PDEU, le nespoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, razsodilo, da torej ni pristojno, da bi se v okviru obravnavane tožbe izreklo o zatrjevani kršitvi obveznosti iz Arbitražnega sporazuma in arbitražne razsodbe, iz katere izhajajo očitki Slovenije v zvezi z domnevnimi kršitvami prava Unije.

Nazadnje je Sodišče – potem ko je opozorilo na pristojnost, pridržano državam članicam v skladu z mednarodnim pravom glede geografske razmejitve njihovih meja, in na okoliščino, da morata v skladu z Arbitražnim sporazumom pogodbenici tega sporazuma storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe – ugotovilo, da ni pristojno, da bi v okviru obravnavane tožbe preučilo vprašanje obsega in meja ozemelj Hrvaške in Slovenije ter pri tem neposredno uporabilo mejo, določeno z arbitražno razsodbo, da bi preverilo resničnost zadevnih kršitev prava Unije.

OBVESTILO: Tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti lahko zoper državo članico, ki ni izpolnila obveznosti iz prava Unije, vloži Komisija ali druga država članica. Če Sodišče ugotovi, da obveznosti niso bile izpolnjene, mora ta država članica v kar najkrajšem času sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe. Če Komisija meni, da država članica ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe, lahko vloži novo tožbo, s katero zahteva naložitev denarnih sankcij. Če pa Komisija ni bila obveščena o ukrepih za prenos direktive, lahko Sodišče na predlog Komisije sankcije naloži že v prvi sodbi.

Sodišče Evropske unije. Foto: EPA.

Odločitev sodišča EU si lahko preberete TUKAJ.

 

STA, I. Š.