fbpx

Sodobna levica v službi globalne radikalne desnice

Foto: epa

V zadnjem času se v slovenskem prostoru zdi, da ne moremo več normalno družbeno ali politično živeti, ne da bi imeli ves čas v zavesti delitev na levo in desno. Ob tem večina slovenskih medijev črti desnico in se obnaša, kot da je vsaka politika, ki ni leva, odklonska.

Gre za popolno zablodo, ki pomeni samo pesek v oči lahkovernemu delu slovenskega volilnega telesa, ki ga slovenski levi politični pol želi prepeljati žejnega čez vodo. V tem prispevku bomo definirali svetovno in slovensko levico – kaj levica sploh je, od kod prihaja in kam gre.

Pojav skrajne levice ima nastavke v 19. stoletju
Zgodovinsko se je levica v Evropi pojavila zaradi pretiranega izkoriščanja in nevzdržnosti življenja nižjih slojev. Nastavke ima v 19. stoletju, v času razvoja znanosti, ko so se pojavljale številne utopične teorije družbenega ustroja, med katerimi ideja Marxa o socializmu oz. komunizmu ni bila nič posebnega. Lenin je kasneje radikaliziral Marxove ideje in sledila je oktobrska revolucija.

Med obema vojnama je bila levica na pohodu. Po nastanku Sovjetske zveze so uspevale komunistične partije v celotnem industrijskem svetu in okrepili so se socialni demokrati. A obstaja še tretji pol levice, ki je bil hudo konkurenčen komunističnemu: nacionalni socializem. Nacionalni socializem je bil v Italiji znan kot fašizem, v Nemčiji pa kot nacizem. V okviru šolskega sistema socialistične Jugoslavije so nacionalni socializem prikazovali kot skrajno desnico, kar je laž oz. nelogična trditev.

Komunisti in nacionalni socialisti: konkurenca znotraj istega tabora
Po prvi svetovni vojni je bila Evropa gospodarsko na kolenih, kar se je z veliko gospodarsko krizo leta 1929 še zaostrilo. Še najhuje jo je odnesla Nemčija. Nemci so bili tako ubogi, da na demokratičnih volitvah desne stranke niso mogle uspeti, saj se je tedaj desnica vsepovsod strogo zavzemala za interese kapitala in zemljiških posestnikov. V Nemčiji so bile na začetku tridesetih let 20. stoletja zelo močne tri izključno leve stranke: socialni demokrati, komunisti in nacionalni socialisti. Vse stranke so se zavzemale za izboljšanje položaja predvsem delavskega razreda. Ideje so bile res zelo sorodne, a v nasprotju z nacionalnimi socialisti, ki so bili patrioti in veliki nacionalisti ter rasisti, so komunisti po Leninovem in Marxovem vzoru prisegali na internacionalizem in egalitarizem (obojemu so naklonjeni tudi socialni demokrati). Zato je med komunisti in nacionalnimi socialisti prišlo do velikega rivalstva. Seveda je bilo popolnoma enako v Italiji in drugje po svetu.

Ko je Hitler prišel na oblast, je neverjetno učinkovito in hitro vzpostavil blaginjo. Država je prevzela vajeti in investirala v industrijo. In Nemci so bili kajpak navdušeni. A ne samo Nemci. Hitlerju je šlo tako dobro, da so socialni demokrati na Švedskem odkrito in z navdušenjem posnemali Hitlerjeve gospodarske prijeme in rodila se je švedska država blaginje ter vlada švedskih socialnih demokratov, ki je trajala šest desetletij. Ja, prav ste prebrali. Države blaginje niso iznašli Švedi, ampak eden največjih levičarjev vseh časov – Adolf Hitler. A švedski levičarji so Hitlerja žal posnemali tudi tam, kjer bi bilo bolje, da ga ne bi. Da bi država blaginje lahko uspevala, so poskušali znižati stroške z ukrepi rasne čistosti. Denar namreč najlaže prihraniš tako, da poskrbiš, da se ljudje, za katere je tvegano, da bi bili vse svoje življenje v breme državi, preprosto ne rodijo. Zato so na Švedskem v obdobju vladavine socialnih demokratov začeli prakticirati prisilno sterilizacijo tistih, katerih otroci bi lahko postali breme države. Tako je bilo steriliziranih na tisoče Švedov. Zadnjo žensko so sterilizirali v prvi polovici sedemdesetih let (!) 20. stoletja. Razlog? Zelo visoka dioptrija!

Zakaj komunisti napačno uvrščajo nacizem in fašizem na desno
Usodna prelomnica med levičarji je nastopila z napadom nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo. Stalin, vodja Sovjetske zveze, je dejansko občudoval Hitlerja. Kot internacionalista Stalina ni prav nič motilo, da je Hitler brutalno obračunal z nemškimi komunisti, saj je sam doma počel točno to, kar je v Nemčiji počel Hitler: pobil je vso opozicijo oz. tiste, ki bi to lahko kdaj v teoriji postali. Med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo je bilo preprosto preveč stičnih točk, da bi bil Stalin lahko Hitlerjev naravni sovražnik. Pri Hitlerju pa je bila zadeva seveda drugačna. Zagrizenemu nacionalistu in rasistu kakršnokoli povezovanje s Slovani še na misel ni prišlo. Ob napadu na Sovjetsko zvezo je bil Stalin tako šokiran in razočaran, da se je umaknil v svojo dačo in bil ves teden mrtvo pijan. Šele tedaj so komunisti in nacisti postali smrtni sovražniki in od tedaj komunistični ideologi umeščajo nacionalni socializem na desno, kar je seveda samo nestrokovna strankarska propaganda, saj socializem ne more biti desen.

Pakt Ribbentrop – Molotov.

Do devetdesetih let 20. stoletja izgubljene vse levičarske pridobitve
Po drugi svetovni vojni so levico tvorile komunistične in socialnodemokratske stranke v okviru demokratičnih sistemov in režimski blok državnega socializma. Tedaj je levici šlo dobro. V sovjetskem bloku se je živelo razmeroma solidno, medtem ko so levičarji na Zahodu lahko dosegali politične uspehe za najmanj premožnega človeka, saj je bil kapitalizem v vzponu, ker je imel možnost gospodarske rasti zaradi sanacije povojne škode. Leta 1944 so na Zahodu voditelji sprejeli t. i. bretonwoodski sistem, ki je nekje do konca šestdesetih let 20. stoletja deloval odlično. Toda kot so venomer opozarjali kritiki, je kapitalizem uspešen, dokler je gospodarska rast. Ta pa se ustavi, ko ni več prostora za gospodarsko širitev. In to se je žal zgodilo v sedemdesetih letih 20. stoletja. Problem levičarjev na Zahodu je bil, da blaginja za vse stane veliko denarja. In če gospodarske rasti ni, potem tudi denarja za socialo ne ostane veliko. V sovjetskem bloku, ki je deloval kot zaprti sistem in ga težave na Zahodu nikakor ne bi smele destabilizirati, so se medtem začele kazati vse gospodarske zablode marksizma in leninizma in še pred začetkom zadnjega desetletja 20. stoletja je dokončno propadel še komunizem, drugi od treh polov svetovne levice.

Po ostri gospodarski vladavini ameriškega predsednika Ronalda Reagana in britanske železne premierke Margaret Thatcher, ki sta bila radikalna desničarja in ki sta na oblast prišla zaradi pešanja svetovnega gospodarstva, je na Zahodu ostalo le malo povojnih pridobitev zadnjega preživelega dela svetovne levice.

S podporo globalizaciji levica v postelji s sovražnikom
Nova digitalna doba in čedalje večji tehnološki napredek sta ustvarila nove možnosti za rast in zaradi internacionalizma, ki je bil levičarjem vedno zelo blizu, je bila ideja globalizacije levičarjem všečna. Toda pojav globalizacije dejansko pomeni utrditev neoliberalnega bankirsko-tržnega gospodarskega sistema, ki je dediščina Reagana in Thatcherjeve. Neoliberalizem v gospodarstvu je v ideološkem smislu radikalna desnica. Gre za minimizacijo vpliva države, katere bolj ali manj edina funkcija je servis trga, ki je v skladu z neoliberalizmom vsemogočen. In to je diametralno nasprotno s težnjo levice! Ko so socialni demokrati na začetku devetdesetih let dejansko sprejeli globalizacijo in s tem igro globalnih gospodarskih skrajnih desničarjev, so se odpovedali svojemu lastnemu gospodarskemu modelu. Od takrat je levica v svetu ideološko izgubljena. V današnjem času je tako delitev na leve in desne v gospodarskem pomenu brez smisla, ker večina levih strank dejansko servisira globalni radikalno desni gospodarski sistem. V razmerah globalizacije bogati le peščica najbogatejših, vse več ljudi pa je pod pragom revščine. Že pred dobrim desetletjem je bilo pod pragom revščine več kot 70 odstotkov (!) svetovnega prebivalstva.

Leve stranke v Sloveniji (ne)hote onemogočajo blaginjo
Slovenska zmerna levica je torej izgubila orientacijo in ne opravlja več svojega poslanstva, kot ga je v zgodovini, ko je izboljševala življenjske razmere najšibkejših. Vse zdajšnje zmerno leve vladajoče stranke so povsem servilne neoliberalnemu svetovnemu sistemu, kar dejansko pomeni, da podpirajo svetovno radikalno desnico. In to je svojevrsten paradoks. Vse njihovo leporečenje in politična korektnost ne pomenita nič drugega kot aplavdiranje globalnemu radikalno desnemu gospodarskemu modelu, kar jim povsem upravičeno očita edina slovenska resnično leva, a žal radikalna stranka Levica.

Sodobna svetovna radikalna levica se po zlomu državnega socializma počasi pobira in zbira. Hkrati je revolt na ideološki polom oz. krizo identitete zmerne levice v okviru tržnih demokracij. Stranke, kot so slovenska Levica ali grška Siriza, so polne revolucionarne energije in retorike, ki je relikt leninizma. Prisegajo na vrnitev k starim vrednotam, kar bi bilo sicer v redu, če bi imele vzdržen, konkurenčen gospodarski model, a ga pač nimajo, saj so vsi obstoječi gospodarski modeli levice iz takšnih ali drugačnih razlogov v preteklosti propadli. Zato se moderna radikalna levica v primeru pridobitve politične moči drži treh edino mogočih scenarijev. Če pride na oblast, se lahko stranka odloči, da začne z radikalnimi levičarskimi gospodarskimi ukrepi, ki dolgoročno vodijo v polom, kar bi lahko poimenovali venezuelski model. Alternativno se stranka po prihodu na oblast odloči za prilagoditev realnosti in se začne obnašati neoliberalno, torej radikalno desno, kar se je zgodilo v primeru grške Sirize, zato bi to lahko poimenovali grški model. Obstaja pa tudi slovenski model, ko radikalna leva stranka noče prevzeti oblasti in s tem odgovornosti, ampak raje navidezno ostane v opoziciji in podpira manjšinsko vlado, ker je tako pač laže živeti ter tu in tam izsiliti kakšen svoj projekt.

S podporo migracijam levica pleše tango z radikalno globalno desnico
Še na eno značilnost radikalne in zmerne levice je treba opozoriti, pri čemer je slovenski primer tipičen. Internacionalizem levice ima v današnjem času pomembno funkcijo v radikalno desni globalizaciji. Neoliberalni model predpostavlja, da bo vse težave v gospodarstvu rešil trg sam. To pa pomeni, da je globalno treba zagotoviti kar čim večjo pretočnost kapitala, dobrin in – delovne sile. Radikalnim gospodarskim desničarjem so patriotizem, nacionalizem in druge lokalne in regionalne pripadnosti trn v peti, saj vse to dejansko zavira globalizacijske trende. Zato je servilnost zmerne in radikalne levice radikalni gospodarski desnici občutna skozi podporo globalnim migracijam s čim manj omejitvami. Težava je v tem, da globalizacija dokazano povečuje revščino in da večja količina migracij povzroči slabšanje blaginje nižjega in srednjega sloja staroselcev na območju vdora migracij. Tudi tu je torej odpovedala temeljna vloga levice, − povečevanje blaginje tistih, ki imajo najmanj. Internacionalizem namreč zgodovinsko nikoli ni bil cilj, ampak le sredstvo levice. Novodobni levičarji se tako dandanes raje ukvarjajo s političnimi pravicami različnih manjšin, prisegajo na politično korektnost in egalitarizem ter opevajo svojo »slavno« preteklost. Žal pa se ne zavedajo, da je prav to odmik od njihovih idealov, ki sta jih že davno zastavila Marx in Lenin. A če levica ne zna več pomagati najšibkejšim, to še ne pomeni, da ni alternativ globalnemu neoliberalizmu.

Trumpu bi morali levičarji ploskati, ne pa ga črtiti
Težko je razumeti, zakaj slovenski mediji tako hudo kritizirajo ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Čudno je, da ne vzamejo pod drobnogled dejanskega učinka njegovih ukrepov. Trump v svetu velja za izolacionista ter doma za nacionalista in patriota. In zagotovo je desničar. Toda Trump ni radikalen desničar, kot so globalisti in neoliberalci, ampak je zmeren desničar. Če bi bil radikalen, nikoli ne bi začel trgovinske vojne s Kitajsko in se zavzemal za omejitev migracij, saj je to v očeh neoliberalcev oz. globalistov “smrtni greh”. Res je, da zaradi globalizacije kupujemo cenejše dobrine, kot so denimo oblačila in avtomobili. A kaj to pomaga tistim najrevnejšim, ki si oblačil ali avtomobila ne morejo kupiti, saj jim primanjkuje celo hrane, ker se jim je zaradi globalizacije znižala plača ali pa so delo izgubili, saj zdaj delodajalci tiste stvari, ki so jih prej proizvajali pri njih doma, proizvajajo v tretjem svetu, kjer je delovna sila cenejša.

Foto: STA

Trump je v dveh letih izvedel več koristnih levičarskih ukrepov, kot so jih pred njim v sedemdesetih letih vsi demokratski (levi!) predsedniki skupaj. Trgovinska vojna s Kitajsko namreč pomeni višje carine in s tem večjo konkurenčnost ameriške delovne sile. Onemogočanje tujih migracij pomeni več možnosti in večjo konkurenčnost domačih delavcev. Umikanje ZDA iz vojn v Siriji, Iraku in Afganistanu pa pomeni manj nekoristnih smrti med vojaki in manj davkoplačevalskega denarja za vojne stroške. To vse so ukrepi, ki so v prid malega ameriškega človeka.

Levičarji vseh dežel, streznite se!
Moderni levičarji bi se morali po trumpovsko v skladu s svojim poslanstvom zavzemati za omejitve globalizacije, za poudarjanje regionalnega sodelovanja (pri nas EU) in vsekakor za blokado tujih migracij. Tako bi se življenjske razmere najširših množic izboljšale. Če pa tega levičarji ne storijo, so dejansko v službi globalne radikalne desnice, katere udarno jedro tvori peščica neznansko bogatih posameznikov, ki so zapriseženi internacionalisti, saj jim internacionalizem, ki se mu reče globalizacija, polni žepe brez vseh omejitev. Za levičarje je nekoliko sramotno, da njihovo tradicionalno poslanstvo zdaj v svetu opravljajo zmerno desne stranke, ki jim ni vseeno za blaginjo tistih, ki imajo najmanj. Tudi tu je Slovenija tipičen, lahko bi celo rekli šolski primer, saj so prav desne stranke tiste, ki dejansko izvajajo oz. imajo v programu več elementov države blaginje kot leve stranke. Sodobna, lahko bi rekli zmedena politična levica torej živi v svojevrstnem narobe svetu.

Mag. Tadej Ian, Demokracija