fbpx

Spomenka Hribar – oseba, ki je v zadnjih 30 letih gojila ekstremizem v najbolj razdiralnih oblikah

Spomenka Hribar (Foto: STA)

On je pravzaprav oče nestrpnosti,” je o nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu, ki ga ima Spomenka Hribar za edinega državnika med politiki in med politikanti, povedal zgodovinar Stane Granda. Po mnenju zgodovinarja ni sposoben demokratičnega razmišljanja, vsak njegov nastop je samo poglabljanje sovraštva. Podobno pa bi lahko rekli tudi za Hribarjevo, iz vsakega njenega stavka namreč kar bruha sovraštvo do aktualnega predsednika vlade Janeza Janše – kar se je izkazalo tudi v njenem zadnjem pogovoru za Svet24.si.

“Nepietetno je, pa tudi na nek način nemoralno, da o ekstremizmu govori nekdo, ki v zadnjih 30 letih ni počel drugega, kot sam gojil ekstremizem v svojih najbolj razdiralnih oblikah,” je menil prodekan Evropske akademije znanosti in umetnosti, dr. Boštjan M. Turk. Spomenka Hribar je po njegovem mnenju že desetletja obsedena s sedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo in tako ne izpusti prav nobene priložnosti, da ga ne bi blatila. Od takega človeka seveda ne moremo pričakovati objektivnega pogleda na predmet njene jeze niti na državo, ki si jo je na nek način uzurpirala. Je pa Turk ob 30-letnici naše države spomnil tudi na zgodbo, ki mu jo je nekoč zaupal Tomaž Zalaznik, direktor nekdanje Nove revije. Kmalu po osamosvojitveni vojni je Janša prišel na Novo revijo in vprašal Hribarjevo, kje je bila v tem času. Odgovorila mu je, da je bila na Novi reviji – kar je Zalaznika popolnoma osupnilo, Spomenke Hribar namreč v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo ni bilo na Novi reviji. Razumi, kdor more. Je pa temeljno vprašanje, kako je lahko nekdo, ki se stalno sklicuje na etiko, sposoben take mržnje in sovraštva do človeka, ki mu ni storil popolnoma nič.

Preberite še: Kakšno omalovaževanje! Hribarjevi se zdi slika Slovenije nesrečna, izjema naj bi bila le svetla in ustvarjalna Ljubljana!?

Katera parlamentarna stranka po vašem mnenju predstavlja večji ekstremizem, Levica ali SDS,” so na Svet24 vprašali Hribarjevo, na kar je ta odločno odgovorila, da vsekakor SDS. Primerjati stranko SDS ali pa Janeza Janšo s stranko Levica, je seveda popolnoma neobjektivno – tako menita oba, Turk in zgodovinar dr. Stane Granda. To je na nek način sama priznala tudi Hribarjeva, ko je v prispevku enega od Odlazkovih predpražnikov povedala, da se je aktualna vlada uspešno spopadala z epidemijo – čeprav se je potem hitro popravil, češ da “ima zraven tudi svoj račun, ki si ga izplačuje iz naših sredstev“. Torej, primerjati stranko Levica s SDS-om, kar se ekstremizma tiče, je popolnoma absurdno, saj je Levica že sama po sebi skrajna, tudi če bi na eno oko zamižali pri njenem programu, ki ni v skladu s slovensko ustavo. Spomnimo, stranka Levica nasprotuje zasebni lastnini, s svojim programom rušijo ustavni red RS in poskušajo vrnitvi državo v enopartijski, delegatski sistem v okviru socializma, iz katerega smo sicer izšli leta 1991, ko smo tovrstne zgrešene ideje končno, vsaj formalno zamenjali z vrednotami civiliziranega sveta.

Revanšizem in nasilje povzročajo dediči nekdanjih totalitarnih organizacij
Hribarjeva je omenjala tudi revanšizem. V Sloveniji seveda ni nobenega revanšizma, razen rdečega revanšizma, v Sloveniji zganjajo nasilje le dediči nekdanjih totalitarnih organizacij. Slovenska stran, ki je bila poražena v državljanski vojni leta 1945 je bila ves čas komunističnega režima in tudi kasneje do danes odrinjena na rob družbe ter so ji bile odvzete zelo elementarne človekove pravice, med katerimi je pravica do enakopravnosti. Tako imenovana poražena stran v državljanski vojni nikoli ni bila enakovredna, kaj šele enakopravna komunistični partiji oziroma danes njihovim dedičem. To kar počne Spomenka Hribar, je preprosto govorjenje v stilu primite tatu, s tem da vsi dobro vemo, kdo je tukaj tat. Dejstvo pa je, da je javni prostor več ali manj spoznal Hribarjevo in Tineta Hribarja tudi v tem, da kot vrhunska slovenska intelektualca nista opravila niti enega predavanja na nobeni tuji univerzi, kaj šele da bi kdo od njiju predaval na kakšni od pomembnejših univerz. Se pravi, da je to neka znanost, ki služi promociji znotraj Slovenije, mednarodno pa ostaja brez sleherne relevance.

Tine in Spomenka Hribar (Foto: STA)

Hribarjeva tudi precej nerodno vplete v zgodbo Milana Kučana, ko govori, da leve vlade niso dale dovolj strani, ki je bila poražena v državljanski vojni ustreznih pravic in da niso dale statusa po vojni pobitih in počivajočih v množičnih moriščih. Kajti ravno Kučan je bil dejanski gospodar vseh vlad in Kučan je bil dejanski šef Slovenije vsaj do pred kratkim. Kučan je tako težko visokokategorni politik poosamosvojitvene dobe, saj je vzdrževal privilegije partijskega režima, poleg tega pa so tu še vsi razlogi, ki jih je naštela Hribarjeva. Ta njena hvala Kučanu je v bistvu kontradiktorna, kar lahko ugotovi vsak bralec, ki malo bolj podrobno prebere njene besede.

Milan Kučan in Spomenka Hribar. (Foto: STA)

Žal Spomenka Hribar ob 30-letnici države, ki je naš skupen uspeh in naše skupno veselje, ni našla vsaj nekaj pozitivnih besed za predmet svoje nenehne agresije – torej Janeza Janše. Brez njega konec koncev ne bi imeli take Slovenije in ne nazadnje tudi ne bi imeli proslave, na kateri je evropska politika tako rekoč soglasno potrdila vse, kar je bilo s strani tega človeka narejeno za to državo, pa tudi za Evropo. Oba sogovornika pa sta opozorila tudi na Kučanov nastop, ki ga je uprizoril na državni proslavi minuli petek. Po mnenju Grande bi Kučan sicer moral biti kje drugje in ne na proslavi, Turk pa je izpostavil, da je nekdanji predsednik pokazal, da predmeta proslave ne jemlje resno – torej da podcenjuje samostojnost Slovenije. “On je pravzaprav oče nestrpnosti,” je Granda že večkrat ponovil in opozoril, da je vsak njegov nastop le še poglabljanje sovraštva.

Sara Bertoncelj