fbpx

Spravo zavirata levica in Spomenka Hribar

Spravo med dvema stranema si Spomenka predstavlja tako, da bo ena stran najprej v celoti priznala vse očitke druge strani, druga stran pa jih bo »za vse večne čase« zapisala v zgodovino, nato bosta pa formalno tudi še podpisali kakšno svečano izjavo. Tako pa nikakor ne bo šlo. (Foto: STA)

Spomenka Hribar naj bi že pred desetletji dala pobudo za narodno spravo, jo pa v bistvu onemogoča z nenehnim postavljanjem klicajev in pike. Zaustaviti desnico! Spomenka nenehno gradi mostove, a jih hkrati tudi že sproti za sabo dosledno podira. Namesto da bi sovraštvo odpravljala, ga kot ideologinja starih sil samo še obnavlja.

Prvič polemiziram s člankom, katerega nisem niti v celoti prebral! Zadošča mi že povzetek, kot je izpostavljen v Sobotni prilogi Dela ob radodarnih štirih straneh premišljevalcev Spomenke Hribar in Tineta Hribarja na zadnji dan leta 2021. Dovolj mi je že bistvo Spomenkinega zaključka: “Desnica bi morala … priznati krvavo sodelovanje z okupatorjem. Izdajstvo! Pika. Za vse večne čase.”

Spravo med dvema stranema si Spomenka predstavlja tako, da bo ena stran najprej v celoti priznala vse očitke druge strani, druga stran jih bo “za vse večne čase” zapisala v zgodovino, nato bosta pa formalno tudi še podpisali kakšno svečano izjavo. Tako pa nikakor ne bo šlo. Mirno lahko ugotovimo, da je v Sloveniji za spravo veliko več volje in iskrenih pobud na desnici kot pa na levici. Že sam Demos je bil kot koalicija desnih, sredinskih in levih strank (2 : 2 : 2) usmerjen spravno, tudi izrazito nerevanšistično.

Patricija Maličev: Dirigirani sreča in svoboda sta nekaj obscenega. (Sobotna priloga Dela, 31. 12. 2021)

Če že niso bile številne pobude in predlogi podani s strani desnice, kot lipa sprave, deklaracija o narodni spravi, slovenska sinoda, so bile pa vsaj z manj nasprotovanja sprejete tudi ideje od nevtralnih subjektov, kot Državni zbor, Slovenska akademije znanosti in umetnosti, spomenik ob Kongresnem trgu itd. Tudi desnosredinske vlade oziroma koalicije pokažejo več odprtosti in manj izključevalnosti kot leve (trenutno KUL).

Spomenka Hribar, ideologinja zakasnele tranzicije ter grobarka Demosa
Če ne drugega, kakršnekoli možnosti za spravo onemogoča Zveza združenj borcev s svojim trmastim vztrajanjem pri tradiciji NOB s povsem nekorigiranimi temelji, vzpostavljenimi med 45-letno diktaturo, ki jih pomaga vzdrževati ideologinja zakasnele tranzicije ter grobarka Demosa Spomenka Hribar. To pa je tudi že glavni vzrok za težave samostojne Slovenije: nenehna politična nestabilnost, ki jo ves čas skrbno nadzorujejo in razpihujejo stare sile, formalno sicer poražene leta 1990. To jim uspeva prek pomembnih sistemov, kjer so obdržale svoj vpliv (ponekod ga celo povečujejo): mediji, šolstvo, sodstvo, sindikati in posledično tudi javno mnenje.

Milan Kučan in Spomenka Hribar (Foto: STA)

Začelo se je že takoj po osamosvojitvi, ko je obstajala realna nevarnost, da bo Demos zmagal tudi na naslednjih volitvah in tako resno kot z nacionalizacijo opravil tudi s pošteno privatizacijo in odvzemom privilegijev iz prejšnjega sistema. Najprej je bilo treba s pomočjo usmerjevalcev ali pa prišepetovalcev starih sil destabilizirati stranko SDZ, ki je imela dokaj kooperativno vodstvo (Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, France Bučar in drugi heroji prejšnje dvorne opozicije), vendar dosti bolj protikomunistično članstvo. Ker je po zelo obširni, vsebinski, kvalitetni in odkriti razpravi (z glasovanjem) članstvo podprlo bolj desno usmeritev ter ni izvolilo Rupla & Co, se poraženci zaradi osebnih ambicij niso hoteli prilagoditi na novo izglasovani politični smeri, ampak so množično izstopili ter ustanovili prvo novo alternativno – Demokratsko stranko.

Tri desetletja vse večje nestabilnosti in zmedenosti volilnega telesa
Čeprav je bila preimenovana stranka SDZ – Narodni demokrati takrat edina pravna naslednica prejšnje, so demokrati s pomočjo predsednika Skupščine RS nezakonito dosegli odvzem velikega dela sredstev za delovanje stranke in jih preusmerili na Demokratsko stranko (ki ni sodelovala na volitvah!). Naslednja velika nezakonitost (protiustavnost!) je bila s strani istih demokratov povzročena s tem, da niso dovolili izvedbe referenduma o volilnem sistemu (ki so ga predlagali Narodni demokrati), čeprav je bil po zakonu obvezen – saj je za to obstajal tudi sklep enega od skupščinskih zborov.

Demosova vlada

Vzrok pa je seveda jasen: z uvedbo volilnega sistema v smeri večinskega bi bile Demosove stranke motivirane za še tesnejšo povezavo in bi na volitvah očitno bili ponujeni dve jasni izbiri: nova demokratična (v bistvu pa desnosredinska) in stara (prebarvana levica). Pri takšni jasni politični izbiri bi Demos tedaj gotovo zmagal in (prečiščen od renegatov) omogočal pošteno in normalno tranzicijo, kot smo ji bili priča v številnih drugih vzhodnoevropskih državah. Z močno podporo zvestih medijev je bilo že tedaj treba pod Spomenkino parolo “Zaustaviti desnico!” (ki je v bistvu bila šele v skromnem zametku) Demos kar razpustiti.

Namesto da bi Slovenija krenila v smer večje politične stabilnosti z nekoliko manjšim številom – transparentnih – strank, je zavila v tri desetletja vse večje nestabilnosti in zmedenosti volilnega telesa. Nekaj mesecev pred vsakimi volitvami je bilo s pomočjo zvestih medijev možno ustanavljati vedno nove stranke z mesijanskimi voditelji (Jelinčič, Drnovšek, Virant, Janković, Bratušek, Cerar, Šarec …) in s pomočjo naivnih volivcev tudi zmagovati. Če (ko) so se politične stranke novih obrazov osramotile s korupcijo, razočarale z nesposobnostjo ali ušle z vajeti, so jih strici pač pustili propasti in ustanavljali nove (tik pred volitvami!). Važno je le, da so preživeli – politiki – in da je bilo možno še naprej rediti svoje pri javnem koritu ter naprej biti deležen privilegijev.

Takoj ko sta bila uresničena oba najpomembnejša cilja: demokratizacija in osamosvojitev Slovenije, je levičarska elita (v ozadju) postala zelo nervozna, ker se je bala, da bi Demos na naslednjih volitvah spet zmagal in bi se povsem sprostila in uveljavila tudi normalna desna politična opcija. O vzrokih za razpad (samoukinitev!) Demosa je bilo že veliko napisanega. Dodam lahko le nekaj svojih spominov in občutkov, kot sem jih dobil znotraj SDZ in sem jih tudi opisal v svoji knjigi V objemu slovenske pomladi. Ideološke usmeritve so prihajale od zunaj in so nas dostikrat (tudi člane vodstvenih organov) povsem presenečale (na primer velik direktni vpliv Nika Kavčiča). Imel sem občutek, kot da nas nekdo (od zgoraj) usmerja: “Tako, dosegli ste, kar je bilo treba. Več pa ne rabite. Več bi bilo pa preveč. Mi že vemo zakaj. Pika.”

Med številnimi (neuspelimi) pobudami za spravo je bilo tudi nekaj mojih. Naj ponovim eno, ki pa se zelo razlikuje od pristopa Spomenke Hribar, saj vsebuje tudi bistveno klavzulo, da nobena stran ne bosta drugi nič očitali, še najmanj pa izdajalstva.

Anton Tomažič, Časnik