Stranke SD, SMC in Levica ponosno po Poti spominov in tovarištva, ne glede na dejansko razmerje med borbo proti okupatorju in revolucijo ter zlagana zgodovinska dejstva!

Foto: Facebook/Twitter

Te dni je mogoče preko medijev in družabnih omrežij spremljati, kako so se malčki in osnovnošolci odpravili na Pot ob žici. Seveda pa glede na prihajajoče državnozborske volitve niso na tako imenovani Poti spominov in tovarištva manjkali niti politiki in člani strank SD, Levica in SMC. Stranka SD, ki je celo posnela kratek filmček, je dala vedeti, da je ta pot del naše zgodovine, da jo spoštujejo in to ne samo pred volitvami. “Verjamemo, da smo bili na pravi strani in da je potrebno partizane spoštovati in ljudi opominjati, kaj se zgodi, če del naroda stopi na napačno stran.” Ob tem pa so seveda “pozabili” omeniti žalostno dejstvo, da je bila v času med julijem 1941 in oktobrom 1942 komunistična varnostno-obveščevalna služba (VOS) odgovorna za večje število ubitih slovenskih civilistov kot pa italijanski okupator. Tudi po koncu vojne so komunisti žično oviro ohranili vse do 26. maja 1945.

Spodnji graf za lažje razumevanje prikazuje, kakšno je bilo razmerje med borbo proti okupatorju in revolucijo: VOS je namreč od julija 1941 do oktobra 1942 odgovoren za smrt kar 80 slovenskih civilistov znotraj bodeče žice, ki je obdajala Ljubljano, medtem ko je na drugi strani ubil 8 Italijanov. Kot vidimo, gre za veliko razliko, saj tako opevani narodno osvobodilni boj ni bil usmerjen v osvoboditev, temveč je bil že od začetka zamišljen kot bratomorna revolucija, katere rezultat je bil na stotisoče žrtev in 45 let nečloveškega totalitarizma.

Foto: Twitter

Žrtve komunističnega nasilja do leta 1943 so bili izključno civilisti
Zgodovinar in raziskovalec Damjan Hančič, ki se je ukvarjal z revolucionarnim nasiljem v različnih delih Slovenije med drugo svetovno vojno, je glede Ljubljane izpostavil, da so bile žrtve komunističnega nasilja do leta 1943 izključno civilisti, šele od takrat naprej pa so bili med žrtvami tudi pripadniki vaških straž, ki so se organizirali zaradi izredno slabega zagotavljanja varnosti s strani italijanske vojske in čedalje hujšega nasilja komunistov.

Foto: Twitter

V knjigi Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945 Hančič opisuje organizirano delovanje komunističnih enot službe KOS, ki so načrtno pobijale civiliste, medtem ko so redne partizanske enote izvajale nasilje bolj v okolici Ljubljane. V knjigi so opisani konkretni primeri atentatov, naveden je tudi seznam žrtev in nekaterih krvnikov. Med žrtvami nasilja je našel tudi številne dokaze o pobojih partizanov, ki so zaradi hude zime želeli prezimiti doma, vendar so v komunističnem vodstvu to označili za nezaželeno in samovoljno obnašanje, ki so ga kaznovali s smrtjo.

Sicer pa so bili med žrtvami katoliki, liberalci in drugi politični nasprotniki; Primorci, ki so prišli v Ljubljano zaradi znanja italijanskega jezika; ženske, ki so se zapletle v ljubezenska razmerja z Italijani; obrtniki in delavci na terenu, orožniki ter številni drugi.

Ostanki bunkerja na Cesti Ljubljanske brigade. (Foto: Wikipedia)

Meščanska predvojna stran je bila na začetku zelo prizanesljiva, saj je to označevala kot posledico višje sile. Šele potem, ko je prišlo do napada na bana Marka Natlačna, je v Ljubljani prišlo do oblikovanja prve varnostne straže, kasneje pa je prišlo tudi do formacij vaških straž v obljubljanskih vaseh. Policijski stražnik Jožef Sušnik velja za prvo znano žrtev revolucionarnega nasilja, ubit je bil na domu pred svojo hčerko s strani komunista in pripadnika KOS-a. Razlog za zahrbten umor je bil v njegovi trdni zavezanosti slovenstvu in dejstvu, da se ni želel priključiti Osvobodilni fronti. Med odmevne in poznane likvidacije se uvršča tudi nasilna usmrtitev Jerneja Černeta iz ugledne podjetne družine, ki je vodila Hotel Štrukelj (sedanji City hotel). “Partizani so ga ubili blizu Stične, njegova smrt pa je med ljudmi sprožila izjemno negativen revolt proti partizanskemu boju, saj je bil Černe med drugim tudi aktivni podpornik OF,” je povedal Hančič.

Na drugi strani pa v strankah, kot je Levica, trdijo, da so prireditve, kot je Pot ob žici, pomembne, ker predstavljajo spomin na težaven zgodovinski trenutek, vendar hkrati trenutek, v katerem je narod vzel usodo v svoje roke. “Zato ne preseneča, da so spominska obeležja polpretekle zgodovine že vse od razpada Jugoslavije dalje tarča različnih poskusov izbrisa. Tako na primer pred zgolj nekaj tedni v Kidričevem, kjer je bil v nasprotju s kulturnovarstveno zakonodajo odstranjen spomenik Borisu Kidriču,” so zapisali na družabnem omrežju Facebook.

Foto: Twitter

Foto: Facebook

[SMC na PST] 🍃 Za spomine, tovarištvo in prihodnost! #boljezavse #strankaSMC (Foto: Facebook)

Pohodniki iz vrst SD, Levice in SMC so zagotovo še posebej veseli, da lahko na letošnjem, 62. pohodu po Poti spominov in tovarištva opazujejo spominski jambor, na katerem je rdeča zvezda, pri tem pa jih očitno niti malo ne zanimajo zgodovinska dejstva, ampak le njihova resnica. Bodo kdaj spregledali, kaj se je dejansko dogajalo, in pokazali spoštovanje do umrlih?

H. M.