Tako v Izoli slavijo Titov kult osebnosti brez sledi temačne preteklosti!

Foto: Twitter

Naloga razstav in muzejev je, da celostno prikazujejo obravnavano tematiko, da dosežejo objektivnost podajanja informacij. Očitno pa to nekaterim tudi leta 2018 ni jasno. Kulturno društvo “Tito” Izola namreč v spominski sobi na Koprski ulici v Izoli razstavlja predmete jugoslovanskega diktatorja Tita in ga s tem poveličuje, medtem pa “pozablja” na njegove najbolj negativne in črne strani. S tem se tako izkrivlja zgodovina in slavi diktatorja, ki nas je pahnil v bedo in pobil par sto tisoč ljudi.

Obiskovalci stalne razstave o Titu si lahko ogledajo vrsto Titovih portretov, kipcev, uniform, knjig, majic, značk, ne manjka pa niti jugoslovanska zastava. Za jugonostalgike takšen prostor zagotovo predstavlja idealen prostor, medtem ko lahko kritični obiskovalci kaj kmalu opazijo, da je predstavljena le ena stran, saj ni sledu o tisti temni strani komunističnega sistema, na čelu katerega je bil v času Jugoslavije prav Tito.

Foto: Twitter

Foto: Twitter

Titu pripisujejo krivdo za smrt 570.000 političnih nasprotnikov, s čimer ga uvrščajo na 10. mesto voditeljev, ki je zakrivil množične poboje v 20. stoletju, takoj za Sadamom Huseinom, ki mu pripisujejo 600.000 žrtev. Zgodovinar dr. Jože Dežman v svoji knjigi Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo opisuje grozote, ki so jih preživele žrtve komunističnega režima. Pričevanja žrtev, ki so preživele komunistično tiranijo, so pogosto grozljiva, a prav ta so tista, ki razkrivajo resnično delovanje morilskega totalitarnega sistema, ki so ga navzven poskušali kazati v precej lepši luči, kot je ta v resnici bil.

Pričevanja sirot govorijo sama zase
Nedolžni otroci so bili z vseh koncev izpostavljeni trpljenju, trpinčenju in zlorabam samo zaradi navideznih zločinov svoji staršev. “Mama je ostala sama s štirimi nepreskrbljenimi otroki. Ni bilo hrane in obleke, kar so pridelali, so partizani pobrali. Vlagatelj je v šoli čutil razlike, da so ga obravnavali drugače, ker je bil sin domobranskih staršev,” je razkril eden izmed otrok sirot, ki je na lastni koži izkusil posledice titoizma.

“Kdor nima očeta, bo dobil v šolski kuhinji malico. Prišla sem tudi jaz, a kuharica mi je zabrusila, da belčkom ne bodo dajali. Komaj petnajstletna sem odšla delat v Metko. Jaz bi bila kmalu ob službo, ker nisem hotela podpisati, da bom dala del svoje plače za borčevski spomenik. Take stvari so se dogajale nam, drugorazrednim državljanom.” Če bi lahko za nekatera pričevanja dejali, da so preprosto produkt komunističnega režima, pa slednje pričevanje predstavlja dokaz, da je bil primež morilskega režima na Slovenskem živ tudi po osamosvojitvi. “Ko sem šel po vasi, so za menoj vpili: ‘Lej tega, ta belga.’ Vse sem prenesel in sem bil tiho, saj me je mama tako učila. ‘Sej bo čas naredil svoje,’” je večkrat ponavljala: “Se bodo že naveličali. Ko sem res mislil, da je čas naredil svoje, me je zelo prizadelo, ko se je leta 1994 sin hotel vpisati v policijsko šolo, kamor pa ga niso sprejeli zaradi moje preteklosti.”

Josip Broz Tito (Foto: Twitter)

Posilstva in načrtna diskriminacija
“V šolskem letu 1952/53 sem moral tako kot drugi zaznamovani ponavljati razred, da bi imel pozneje oteženo šolanje. To je bila direktiva krajevnih oblastnikov, kot je pozneje izvedela mama.” “Nekateri odrasli so nam govorili, da pač moramo biti tiho, ker smo sinovi domobrancev in nimamo pravice govoriti. Takšno in podobno odločanje me je globoko prizadelo, ko smo desetletni fantiči želeli postati člani gasilskega društva. Njegovo tolmačenje, da ostali fantje lahko, jaz pa ne, ker sem domobranski sin, je v meni sprožilo globoko razočaranje.” To sta le dva primera pričanj, ki jih lahko najdete v Dežmanovi knjigi in jasno dokazujeta prisotnost načrtne diskriminacije. Leta 1945 in še naprej so tedanji policijski uslužbenci izvajali množična posilstva, kar dokazuje naslednje pričanje: “Teh večkratnih posilstev, ki sem jih doživela kot punčka, ne bom nikoli pozabila. Vse svoje življenje živim s temi travmami in jih nikoli ne bom izbrisala iz spomina.”

Foto: Twitter

Slovenska zemlja je že med 2. svetovno vojno, predvsem pa po njej, doživela največje prelivanje bratske krvi v zgodovini. Komunisti so namreč po uspešni izvedbi revolucije v škodo lastnega prebivalstva prevzeli oblast in na desettisoče otrok, žensk in moških brez slabe vesti pognali na drugi svet. Kljub temu, da so bili številni podvrženi brutalnim oblikam mučenja in izživljanja, so grozote komunizma poskušali čim bolj prikriti in celo slaviti Tita, kot v tem konkretnem primeru razstave v Izoli. Žrtve in slovenski narod si zaslužijo objektivno raziskovanje sramotnega dela naše zgodovine.

H. M.