To je noro: Ekonomist Masten razkril, da Mojca Šetinc Pašek v oddaji na temo sanacije bank ni sposobna sestaviti skupaj niti dveh številk!

Mojca Pašek Šetinc (Foto: posnetek zaslona RTV SLO)

Novinarka RTV Slovenija Mojca Šetinc Pašek je z raziskovalno oddajo Brezno na temo sanacije slovenskih bank dokazala, da presstitucija in številke nikakor ne gredo vkup. Profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani Igor Masten je na Twitterju razkril, da v oddaji niso bili sposobni smiselno sestaviti skupaj dveh številk in tako naredili povsem manipulativno oddajo, ki ne odraža realnega stanja o krivdi glede povzročitve bančne luknje, globini bančne luknje ter njene sanacije.

Videti je bilo mogoče, kako hudo sumljivo sta bila usklajena Šetinc Pašek s svojo bombastično oddajo o NLB, kjer so bili krivi vsi od Evropske komisije, Evropske centralne banke do SDS (le domači tajkuni in njihovi kreditodajalci nič) in predsednik vlade Marjan Šarec s svojo izjavo o previdnosti pri prodaji A Banke. “Globoka država je ustvarila Šarca da brani fevde,” opozarja politični analitik Mitja Iršič.

Dobro vnaprej koordinirana igra različnih akterjev globoke države
“Dokumentarec Mojce Pašek Šetinc, novinarke RTV Slovenija, katero urednikovanje sta sodnika porotnika v kazenskem pregonu Janeza Janše zaradi domnevno žaljivega tvita označila za “globoko pod nivojem” ni prišel na dan naključno ravno v trenutku, ko se SDH pripravlja na odpiranje ponudb v zvezi s prodajo A Banke. Kar je hitro potrdil Šarec, ki je takoj ugrizil v sladko jabolko našističnega poročanja in izrazil pomisleke ali bi SDH sploh smel prodati banko, saj se on (kot se sam pohvali) že s prodajo NLBja ni strinjal. Občutek je kot da gre za dobro koordinirano vnaprej pripravljeno igro različnih akterjev globoke države,” je za Nova24TV opozoril Iršič. “Na eni strani se pripravi dokumentarec poln enostranskega kreativnih pripovedk o slovenski bančni luknji in posledičnim dokapitalizacijam, na drugi strani trenutni politični establišment v nizkem štartu, da pritisne na organe upravljanja z državnim premoženjem naj vendarle ne prodajo tajkunskega bankomata iz katerega so se arhitekti lika in dela Marjana Šarca napajali dve desetletji.”

Po prepričanju Iršiča je dokumentarec deloval kot kakšno skrbno režirano delo Michaela Moora, ki je reševanje bank predstavil v takšni smeri, da so za polovico bili krivi skorumpirani uradniki Evropske komisije in Evropske centralne banke, polovico Janševa vlada 2012, ki je “strašila” pred trojko, levičarji pa so potem prišli in skušali plemenito rešiti kaj se je rešiti dalo – a zlobni tujci in slovenska desnica seveda nista dopustili, da se sistemska banka ne bi prodala tujim gospodarjem. “Z briljantnimi zarotniškimimi navdihi tipa kako “nenavadno da je bonitetna agencija znižala oceno Sloveniji ravno med postopkom zadolževanja…”, najbrž v upanju, da bodo planskega gospodarstva vajeni Slovenci razmišljali, da morajo bonitetne hiše delovati usklajeno s samoupravno socialistično vlado, ne pa s svojimi zasebnimi klienti (zdaj vsaj vemo iz katerih logov so te neumnosti prišepetovali Alenki Bratušek leta 2014, ko se je javno blamirala z napadi na bonitnetne agencije).”

Mitja Iršič (Foto: Demokracija)

Vtihotapili strupeno misel, češ “Zakaj prodajamo banke tujcem, če pa smo vanje vložili toliko denarja –sistemska banka v državni lasti je nacionalni interes!”
Dokumentarcu je po besedah Iršiča uspel zanimiv retorični trik. “Ko so iskali vrzeli v ocenah bančne luknje in razlogih zanje so zraven še na tiho vtihotapili strupeno misel, češ “Zakaj prodajamo banke tujcem, če pa smo vanje vložili toliko denarja – sistemska banka v državni lasti je nacionalni interes!”. Gre torej za naslednjo reinkarnacijo državnega interesa in sodeč po odzivih na dokumentarec in oportunistični (ali pa zrežirani) tvit Marjana Šarca še zmeraj deluje. In bo delovalo za vekomaj dokler se Slovenci dokončno finančno ne opismijo in sprevidimo kaj se skriva za semantičnim mitom “našega”.”

“Zanimivo bi bilo vedeti ali je Šarec že okrcal Margarete Vestager, svojo favoritko za vodenje Evropske komisije. Prav ona je bila pri privatizaciji NLB (upravičeno) nepopustljiva ne glede na neumorne peklenske trude Cerarjeve koalicije, da prodajo čim dlje zadržuje. Bo pred EK in Alde prijatelji govoril eno (in se pretvarjal da je RES Alde) pred našistično domačo javnostjo pa bo vihtel zastavo socialistične internacionale in kričal: “Našeeee!”

Foto: STA

“Tudi če bi se dogajale sistemske napake pri ocenjevanju potecialne luknje in vrednotenju infrastrukture (o tem naj odločajo sodišča, ne konspiratorni dokumentarci na RTVSLO) to nikakor ne pomeni, da smo po nepotrebnem dokapitalizirali zdravo banko, niti tega, da je bila privatizacija škodljiva. V trenutnem vzhičenem vzdušju globalne konjunkture, ki spominja na čas malo pred poletjem 2007 bi seveda rad vsak zaslužni socialist pristavil svoj vrč,” poudarja Iršič in dodaja, da ko pride kriza bomo hitro spoznali zakaj je bila privatizacija nujna in zakaj banka kot je delovala do obdobja pred krizo in neposredno po njej ni normalen modus operandi legitimne banke, ampak mafijsko omrežje, ki banko izkorišča za financiranje svojih (v regularni tržni ekonomiji) nevzdržnih projektov.

“Krediti za katere se zastavijo amatersko ponarejena umetniška dela, poslovalnice na balkanu samo kot obvoz za nekontrolirano domačijsko kreditiranje izbrancev iz celotne regije, sklepanje kupčij z edino državo na svetu, ki drugi odkrito grozi z genocidom (govorim seveda o Irangate), kjer so bili povsem severnokorejsko onemogočeni tako sistemski nadzor kot organi pregona… to je banka, ki jo vodijo lovke države, kjer lustracija ni bila nikoli izvedena.” Dokumentarec se – kot Marjan Šarec – niti ne dotika vprašanja zakaj bi morala banka biti državna in tezo tiho jemlje kot neko privzeto stanje, opozarja Iršič in dodaja, da je odgovor preprost. Republika Slovenija ne sme biti lastnica banke iz podobnega razloga kot družine Bonanno, Gambino, Colombo, Genovese in Luccese ne smejo voditi gradbenih projektov v New Yorku.

H. M.