Tomaž Štih: Politkomisarji, so redne volitve sploh vaša intimna opcija?

Tomaž Štih. Avtor vseh fotografij je Tednik Demokracija.

“Čakajte no malo, politkomisarji. V Sloveniji je bilo v zadnjih 75 letih le sedem let nelevih vlad. Kako pa si vi predstavljate demokracijo, če vsakič, ko na oblasti ni levice, zahtevate takojšnjo menjavo vlade? So redne volitve sploh vaša intimna opcija?”, je glede politkolesarjev na protivladnih protestih kritičen dipl. inž. računalništva in bloger Tomaž Štih – Libertarec, ki obenem še navaja, da opazujemo zgolj reprizo protestov iz leta 2012 z istimi nameni, slogani in protestniki, ki se po njegovem mnenju prebudijo vsakih nekaj let in protestirajo zgolj do izvolitve leve vlade, ko utihnejo in jih ni več na vidiku, zasledimo pa jih lahko samo še, ko kadrujejo za državne službe pa tudi na spletnih straneh za spremljanje tokov javnega denarja. Po Štihovem mnenju je za gospodarstvo in državo sicer ključna občasna menjava oblasti in na zasebni pobudi temelječi, prostotržni kapitalizem. “Toda, mar nista ravno ti dve najboljši zdravili proti korupciji v resnici najbolj na udaru politkolesarjev in medijev?”, se še sprašuje Štih. 

O politkomisarjih pa je nekaj besed spregovoril tudi dipl. inž. računalništva Tomaž Štih, ki meni, da prav oni predstavljajo težavo, ne pa rešitve. Po njegovem mnenju se prebudijo vsakih nekaj let kot Jeepers Creepers, torej pošasti iz grozljivke. Njihov namen je protestirati vse do izvolitve nove leve vlade, zatem pa kar na lepem potihnejo in poniknejo. Pozneje je njihova imena moč zaslediti le še občasno, ko gre za kadrovanje za državne službe. Pojavljajo se tudi na spletnih straneh za spremljanje tokov javnega denarja. Po Štihovem mnenju represija zoper žvižgače na razcvet korupcije vpliva bistveno manj kot zgrešen sistem nagrajevanja, torej takšen, ki lojalnost ceni bolj od rezultatov. Mlajši naj bi ob tem cinično pomislili na Slovenijo. A kdor je malce starejši in je odraščal že v pokojni Jugoslaviji, dobro ve, da ostaline takšne miselnosti k nam niso “padle z neba” po osamosvojitvi, marveč so samo preživele tisto prelomno leto 1991, poroča SIOL.

Pred tem pa smo imeli tudi pri nas dosmrtnega predsednika Josipa Broza Tita in kot temu cinično pravi Štih “prevzgojno letovišče za žvižgače na Jadranu”. Obenem se je tihotapilo kavo, kavbojke in osebne računalnike, preprodajalo nemške marke na črnem trgu pa tudi gradilo na črno. Za današnje standarde bi se nas lahko oklicalo za “male kriminalce”, medtem ko so bili tisti veliki, člani partije in posledično dobro preskrbljeni. Glede tega so v SFRJ poznali šalo: “V kapitalizmu ima vedno nekdo več od tebe, ker vedno nekdo ustvari več od tebe. V socializmu pa ima vedno nekdo več od tebe; ker vedno nekdo krade bolje od tebe,” še pravi Štih.

Pri nas je tako še vedno zelo razširjeno prepričanje, da do blaginje ni mogoče priti s podjetništvom, poštenostjo in trdim delom, marveč s političnimi vezami, državnim prerazdeljevanjem in zakonskimi privilegiji. In takšno razmišljanje se izredno počasi spreminja. “Povrhu pa države –med njimi žal tudi mi – ki razdelijo več denarja in si lastijo večji delež gospodarstva, državljani bolj ubogajo; kot takšne, v katerih blaginja posameznika ni odvisna od dobre volje politike, ampak si lahko v njej najde zaposlitev v zasebnem sektorju, z delom pošteno zasluži in po davkih obdrži večino ustvarjenega.”

Je politična težava res v vladi ali pa v tistih, ki dva meseca po njenem nastopu zahtevajo prekinitev mandata?
“Najučinkovitejši orodji proti tem negativnim pojavom sta občasna menjava oblasti in na zasebni pobudi temelječi, prostotržni kapitalizem.” Prvo po Štihovem prepričanju poskrbi, da se ljudje na vodilnih položajih v državi menjajo ter omogoči zdravo kroženje političnega kadra, medtem ko je vloga druge v dodatni krepitvi neodvisnosti gospodarstva pa tudi prebivalstva v odnosu do politike. Štih ob tem ugotavlja, da sta prav ti dve ključni zdravili proti korupciji dejansko najbolj na udaru, in sicer tako politkolesarjev kot tudi osrednjih javnih občil. Protestniki z rdečimi zastavami zagotovo ne podpirajo manj državnega razdeljevanja elitam. Ob tem je treba navesti, da so njihove ključne zahteve še več sredstev za kar 30 tisoč nevladnih organizacij. S parolami v slogu “smrt fašizmu” se verjetno ne zavzemajo za umik države iz gospodarstva ter privatizacijo teh podjetij. Tudi ni razumljiva zahteva po profesionalnem kadrovanju in ohranjanju stolčkov za vse tiste, ki so bili med drugim nastavljeni še v času levih vlad.

Ob tem se postavlja tudi vprašanje ali si člani kabineta nekdanjega premierja, kabineta ministra za šolstvo in vodje strank SD, LMŠ in Levice, ki smo jih lahko že opazili v prvih kolesarskih vrstah, v resnici ne želijo biti uvrščeni na noben politični pol, torej ne levo ne desno? Gre namreč za politike, ki so pred dvema letoma za vsako ceno skušali sestaviti vlado zgolj iz levičarskih strank, in ki so nedavno enoglasno nasprotovale vzpostavljanju desne koalicije. Štih se ob tem sprašuje kako naj resno jemljemo tiste, ki danes večinsko (in ne manjšinsko kot je bila Šarčeva) vlado obtožujejo, da je nedemokratična. To je še toliko bolj smešno zato, ker so nas zadnji dve leti prepričevali, da je manjšinska vlada nekakšen vrhunec demokracije. “Je politična težava res v vladi ali pa morda v tistih, ki dva meseca po njenem nastopu in dve leti pred volitvami zahtevajo predčasno prekinitev mandata že pete vlade zapored, ker pač ni leva,” še razmišlja Štih.

Zdi se, da opazujemo zgolj reprizo protestov iz leta 2012, z istimi nameni, slogani in protestniki, ki se prebudijo vsakih nekaj let
“Čakajte no malo, politkomisarji. V Sloveniji je bilo v zadnjih 75 letih le sedem let nelevih vlad,” zgroženo ugotavlja Štih. Ob tem jih sprašuje, kako si predstavljajo demokracijo, če vsakokrat ko na oblasti ni levice, zahtevajo takojšnjo menjavo vlade. “So redne volitve sploh vaša intimna opcija? Zdi se, da opazujemo zgolj reprizo protestov iz leta 2012. Z istimi nameni, slogani in protestniki, ki se prebudijo vsakih nekaj let in protestirajo le do izvolitve leve vlade.” Te isti protestniki po Štihovem mnenju potem na lepem izginejo. Pozneje se njihova imena pojavljajo le še skupaj z omembami državnih služb in finančnih koristi.

Protestniški kolesarji. (Foto: STA)

Po Štihovem prepričanju je slaba novica za tovrstne aktiviste ta, da je obdobje, ko se je zmagovito politično pot začenjalo s t. i. antifašizmom in končevalo z dobičkom pa tudi državnimi stanovanji, službami v javnem sektorju, ki so trajale vse do smrti ali pa v številnih nevladnih organizacijah, že mimo. “In da še ene Bratuškove, Cerarja in Šarca ne bo. Brez resnega programa, zahtev, vizije in alternative je politkolesarjenje v resnici zgolj simbol tega, kar je z družbo narobe, in ne tega, kar je z njo prav.” Po Štihovem mnenju ta kolesarska steza ne pelje nikamor in gre zgolj za vrtenje v krogu. Ves ta spektakel ob petkih in na Tarči je zgolj simboličen, saj so jih v zaledju, kjer so že pričeli kupovati poslance, odpisali. “Marx bi rekel, da se ponavljajo. Tokrat kot farsa.” 

Štih je sicer vladi pomagal v skupini strokovnjakov pod vodstvom ekonomista dr. Mateja Lahovnika pri pripravi protikoronskega zakona. Na socialnem omrežju Twitter je znan kot Libertarec. Štih je v nekem intervjuju aprila med drugim poudaril: “Jasno je bilo, da je treba pomagati takoj. Sveženj je moral biti nekompliciran in izvedljiv brez dolgih tednov priprav ter imeti tolikšen obseg, da je dovolj trdno jamstvo za umiritev situacije.” Hkrati pa je ob koncu intervjuja o financiranju tega megazakona dejal: “Nekatere stvari so nam kratkoročno v prid. Smo člani EU in do krize smo bili v relativno dobri kondiciji. To pomeni dvoje: da bodo viri pretežno evropski in da imamo, če bo treba, tudi notranje rezerve.”

Domen Mezeg