fbpx

Romana Tomc: V Evropskem parlamentu se govori o preobratu v zunanji politiki nove vlade v Sloveniji – v prorusko politiko

Evropska poslanka Romana Tomc (Foto: Romana Tomc)

“Veliko odzivov na novo slovensko vlado v Evropskem parlamentu še ni, ker Gibanja Svoboda ne poznajo. Evropski poslanci sprašujejo, kdo so to in kam spadajo. So pa že ujeli informacije glede nove smeri zunanje politike do Hrvaške in Nata. Ocene so enotne, da gre za obrat v prorusko politiko,” je zapisala evroposlanka Romana Tomc.

In to naj bi bila tista obetavna, k “jedrni Evropi” usmerjena politika, ki so jo tako pompozno napovedali v nedavnem populističnem spektaklu Studio 9. maj v SMG-ju, pod vodstvom Marcela Štefančiča? Če se spomnimo obdobja ministrovanja propadlega politika Karla Erjavca, ne moremo skleniti drugače, kot da je šlo v času zadnjih levih vlad, kvečjemu za tesno kolaboracijo z avtokratskim režimom Vladimirja Putina. No, morda še z teokratskim iz Irana, s katerim ima tudi bodoča zunanja ministrica Tanja Fajon kar dobre odnose. Za razliko od prijateljevanja s Poljsko in Madžarsko, kar levica rada očita vladi Janeza Janše niti Iran niti Rusija nista del “jedrne Evrope”.

Potrebno je sodelovati z različnimi državami, a se hkrati vprašati, kolikokrat je bil Erjavec na obisku, denimo v ZDA. Zunanji minister Anže Logar in drugi člani vlade, bi na ta seznam lahko dodali še kopico drugih držav. Ne gre pozabiti niti na uspešno predsedovanje Svetu EU, medtem ko Marjan Šarec ni bil sposoben izpeljati enega samega nagovora pred evropskimi poslanci. Sicer pa: ali lahko od človeka, ki je z muko zaključil srednjo lesarsko šolo, pričakujemo kaj več? In glas katerega slovenskega državnika, se je v svetovnih medijih slišal tudi po večkrat tedensko (na CNN, BBC, Fox News, Sky News itd.). Čigavemu zgledu in izkušnjam so sledili tuji državniki v primeru reševanja ukrajinske krize?

Janez Janša v Kijevu. (Foto: epa)

Seveda pa se v Sloveniji bolj sliši glas osrednjih, globalno povsem anonimnih medijev. In ko smo že pri bodoči zunanji politiki in prihodnji ministrici Fajonovi. Hrvaški državni vrh je nedavno priznal, da so tekom Janševih vlad odnosi med Hrvaško in Slovenijo prosperirali. Fajonova pa je še pred začetkom ministrovanja že dala slutiti, da bo nadaljevala s politiko zaostrovanja odnosov z državniki zahodnega Balkana. V preteklosti jih je zaostrovala zlasti s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem in se intenzivno vmešavala v notranjepolitične zadeve še nekaterih drugih držav jugovzhodne Evrope. zato so se ob zmagi Roberta Goloba na Hrvaškem upravičeno pojavile bojazni glede prihodnosti slovensko-hrvaških odnosov.

Že Hitler je pred vojno priključil Avstrijo in del Češkoslovaške
Fajonova je nedavno poskrbela za prve zaplete s hrvaškim zunanjim ministrom Gordanom Grlićem Radmanom v povezavi z pogojevanjem vstopa Hrvaške v schengen z implementacijo arbitražne pogodbe. Toda še bolj zaskrbljujoča je neka druga zadeva. Znano je, da se Finska in Švedska močno nagibata k vstopu v Nato. To pot sta ubrali po invaziji Vladimirja Putina v Ukrajino, v strahu za lastno varnost. Doslej sta ohranjali nevtralno držo. Nobenega dvoma ni, kdo ju je napeljal k spremembi stališča. Zlasti na levici pa se pojavljajo glasovi, da je treba njuno pridružitev preprečiti, ker bi to utegnilo privesti do širšega oboroženega spopada v Evropi. Takšno stališče spominja na držo sveta v obdobju prvih osvajalskim pohodov Adolfa Hitlerja, ko se je zgodila priključitev Avstrije in zahoda Češkoslovaške.

Vladolf Putler. Imperialna simptomatika Vladimirja Putina močno spominja na simptomatiko Adolfa Hitlerja in Tretji nemški rajh. Bomo dopustili, da bo invazija v Ukrajino nekoč znana kot eden od predvojnih osvajalskih pohodov, uvod v 3. svetovno vojno? Spomnimo na predvojna osvajanja sil osi – Italije, Nemčije in Japonske. (Foto: Wikimedia Commons)

Danes smo priča obujanju imperialnih duhov 20. stoletja in kršenju nedotakljivosti državnih meja, vzpostavljeni po 2. svetovni vojni. Pojavlja se vprašanje ali bi se Putin v primeru uspeha v Ukrajini tam tudi zaustavil? Ali bi nadaljeval osvajalski pohod v Moldaviji in drugod? Pojavlja pa se tudi vprašanje, kako resna je jedrska grožnja, upoštevajoč, da Rusija ni edina država s tovrstnim arzenalom. Ali so bojazni v nastajajoči vladi, zlasti med člani Levice upravičeni (Miha Kordiš)? V javnosti odmeva tudi zapis socialdemokrata Aurelija Jurija: “Ustavimo nadaljnje širjenje zveze NATO! Ne kličimo hudiča! A nas vojna v Ukrajini ni ničesar naučila? Pozivam bodočega premiera, da RS k novim vstopom ne da soglasja. Brez zamere, Finska in Švedska, a usode ne gre več izzivati.” 

Švedska in Finska sta pri svoji odločitvi suvereni, ne glede na to, kaj si mislijo Rusi
Ali bi Slovenija pod novo vlado utegnila zablokirati vstop skandinavskih držav v Nato? Spomnimo na blokado nakupa oklepnikov s strani Levice v času vlade Marjana Šarca. Za mnenje smo povprašali mednarodnega pravnika Miho Pogačnika: “Moje stališče je, da je vsaka država suverena, torej samostojna. Švedska in Finska sta samostojni in suvereni državi.” Njuna odločitev o lastni usodi je povsem demokratična odločitev. Kaj bosta oziroma česa ne bosta naredili je popolnoma v njunih rokah. Če bosta za članstvo zaprosili, se lahko zgodi, da bo kakšna država temu nasprotovala. “Ampak, da bi bila Slovenija proti, bi pa bilo nezaslišano. V Natu obstaja neke vrste veto, ampak to bi bilo nekaj skrajnega, da bi Slovenija odrekala pravico vstopa v Nato Skandinavskim državam.”

Švedska premierka Magdalena Andersson in Finska premierka Sanna Marin (foto: epa)

“Sami smo nekje na zahodnem Balkanu in bili v preteklosti v varnostnem in političnem smislu problematični (zgodba pa bi se v prihodnje utegnila ponoviti). Prav zato bi bil slovenski veto nezaslišan.” In politika nekega domnevnega strahu, je nesmiselna. Četudi je Putin duševni bolnik, za njim stoji določena skupina ljudi, ki ga nadzira. Pogačnik ne verjame, da bi prišlo do jedrskega spopada. Potreben je trezen razmislek in skandinavski državi dopustiti vstop v Nato po čim krajšem postopku. Sta popolnoma suvereni državi in se lahko pridružita katerikoli zvezi, neodvisno od razmišljanja Rusov. Zagotovo pa je v mednarodnih odnosih potrebno paziti, da ne pride do prevelikih zaostritev. Je pa nesmiselno iti v kakršnokoli ofenzivo, osvajanje zgodovinskih meja, če ni izplena, v smislu poznejših koristi od tega zasedenega ozemlja. V primeru jedrskega spopada teritorij nemudoma izgubi vsakršen pomen.

Domen Mezeg