fbpx

Tranzicijsko levico Putinova rekonkvista nekdanjih držav Sovjetske zveze spominja na možnost lastne vrnitve na oblast

Foto: družbena omrežja

Namesto da bi obsojali ravnanje Vladimirja Putina, v strankah tranzicijske levice veliko raje obsojajo nepremišljeno retoriko predsednika vlade Janeza Janše, obenem pa tudi radi dodajo, da spopadi v Ukrajini ne smejo biti izgovor za militarizacijo Slovenije. Še več, odkrito kritizirajo tudi oboroževanje Ukrajine – tudi nekdanji predsednik Milan Kučan je poudaril, da ga skrbi, da bo nabava orožja povzročila le čedalje več mrtvih in ranjenih: “Zdaj me skrbi, ker se je vsa mednarodna pomoč skoncentrirala na orožje, čim več orožja namesto tega da bi zahtevali premierje in normalna pogajanja o miru,” je dejal. Slovenska levica ruskega diktatorja morda ne more ravno javno podpreti, a to vseeno počne dovolj opazno, s pomočjo svojega dvoličnega politikantstva. 

Matjaž Nemec je včeraj pozval predsednika vlade Janeza Janšo, naj umiri svojo retoriko “predvsem v smeri poenotenja slovenske politike”, po njegovih besedah pa je poleg solidarnosti do ukrajinskega naroda potrebna solidarnost do ruskega. Po Nemčevem mnenju le premier izstopa, tako v komunikaciji kot tudi v enotnosti. Če sem prištejemo še nedavne izjave nekdanjega predsednika Milana Kučana pa tudi Tanje Fajon, lahko izpeljemo sklep, da Janša izstopa zgolj in predvsem v tem, da za razliko od omenjenih ni rusofil in posledično tudi ne podpira Vladimirja Putina ter njegove agresije nad ukrajinskim narodom. “Ruska vojska pobija civilno prebivalstvo in strelja na civilne objekte; bolnice, vrtce, šole,” je zunanji minister dr. Anže Logar Nemca opomnil na dejstvo, da je Rusija napadla neodvisno samostojno državo.

Evropski politiki ne govorijo o deljeni krivdi – Kučan pa
Na vprašanje, kdo je kriv za vojno v Ukrajini, je Kučan odgovoril, da so pri taki stvari krivde vedno deljene. “Mislim, deljene v tem smislu, da niso našli načina, da se pogovorijo o teh zadevah,” je pojasnil, dodal pa je tudi da bo nabava orožja povzročila le čedalje več mrtvih in ranjenih. “Govorim pač iz slovenske izkušnje. Tudi mi smo zahtevali premirje dvakrat, je do tega pač prišlo, in na koncu so sledile pač mirovna pogajanja na Brionih,” je spomnil. Ob tem je sicer pozabil omeniti, da je Slovenija s pogajanji pričela lahko šele ko smo dobili efektivno orožje, s katerim smo lahko prodor JLA ustavili – Brioni brez tega, da je bila Slovenija oborožena, sploh ne bi bili možni,  trimesečni moratorij, ki je vodil v mednarodno priznanje Slovenije, ne bi bil mogoč. Poleg tega je tudi dr. Boštjan M. Turk poudaril, da tako rekoč ni evropskega politika oziroma politika zavezanega civilizacijskim normam, ki bi ob vseh zločinih ruske vojske govoril o deljeni krivdi. “To je globoka sovjetska, totalitarna in protidemokratična podzavest, ki tolče iz te, še kako ponesrečene izjave,” je dejal prodekan Evropske akademije znanosti in umetnosti.

Türk vrača dolgove Rusiji za podporo
Še eden izmed slovenskih rusofilov je nekdanji predsednik Danilo Türk, ki je pozval slovensko politiko, naj ne smeši države s predlogi, kakršen je bil o območju prepovedi letenja nad Ukrajino. “Slovenija kot majhna država ne more veliko storiti. Lahko pa je razumna in razvija ustvarjalno politiko, ki bi bila koristna za našo državo in EU,” je bil kritičen Türk. Poznavalci so za Demokracijo pojasnili, da je njegova ljubezen do Rusije povezana z njeno podporo njegovi kandidaturi za generalnega sekretarja OZN – pri čemer je sicer pogorel.

Foto: STA

Znani slovenski rusofili so poleg že omenjenega Milana Kučana in Danila Türka tudi Zoran Janković, Karl Erjavec, Gregor Golobič, Milan Brglez, Saša Ivan Geržina, Anton Bebler, Anton Rupnik, Janja Klasinc, Demokracija pa poleg nekaterih drugih navaja še Janeza Stanovnika, predsednika predsedstva SR Slovenije in častni predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije – ZZB NOB je rusko agresijo nad Ukrajino sicer obsodil. V zadnjem času vse bolj opazen rusofil pa je tudi kandidat SD v občini Log-Dragomer Ciril Brajer. Demokracija tudi piše, da obstajajo indici, da na ministrstvu za zunanje zadeve in ministrstvu za obrambo še vedno delujejo skupine, naklonjene “putinovski Rusiji”.

Tudi v Sloveniji vladajo oligarhi, a so sedaj že dve leti brez formalne oblasti
Zagretost slovenske tranzicijske levice za Putina in Rusijo v ničemer ne preseneča – to po mnenju Turka ni od danes in tudi izginilo ne bo prej, preden ne bo izginila tranzicijska levica, razlogi so namreč najglobje narave. Putin želi na nek način obnoviti nekdanjo Sovjetsko zvezo in tranzicijska levica vidi v tem neizbrisno analogijo z obnovo Jugoslavije in z obnovo političnega sistema, ki je takrat vladal. Za ta sistem je značilno, da vladajo oligarhi – tudi v Sloveniji vladajo oligarhi, a so sedaj že dve leti brez formalne oblasti – še vedno pa vladajo v medijih, kapitalu, družbenih omrežjih. Niti Putinova Rusija niti Kučanova Slovenija nista demokratični državi in to niti ne nameravata postati. Ne smemo pozabiti, da Kučan in Putin izhajata iz iste šole, v predavalnici katere je bila rdeča zvezda najpomembnejše simbolno obeležje. Učila sta se govoriti isti jezik, učila sta se uporabljati enake prijeme. Zato slovenske komuniste in postkomuniste neskončno bega, da so sedaj odrezani od oblasti. Na nek simboličen način dojemajo Putinovo rekonkvisto nekdanjih držav SZ kot možnost lastnega prihoda nazaj na oblast.

Foto: zajetje zaslona/TopNews

Če bi bila slovenska vojska poražena, se z nami nihče ne bi pogajal – Brionskega sporazuma ne bi bilo
Kako zlagane so Kučanove besede pove prav dejstvo, da so se v času osamosvojitvene vojne – Kučan jo je sabotiral – Slovenci lahko začeli pogajati z JLA šele potem, ko so izpraznili skladišče v Borovnici in dobili efektivno orožje. Z njim so prodor JLA ustavili. Brionski sporazum brez tega, da je bila Slovenija oborožena, sploh ne bi bil možen. Tudi trimesečni moratorij, ki je vodil v mednarodno priznanje Slovenije, se brez tega ne bi zgodil. Če bi bila slovenska vojska poražena, se seveda nihče ne bi nihče pogajal z nami in bi bila zgodba zaključena. Kučanove izjave je torej treba gledati v luči velikega sprenevedanja.

Povsem nesmiselna je tudi povezava, ki jo je želela tranzicijska levica prikazati na shodu “v podporo Ukrajini”, namesto ukrajinskih zastav so tam namreč izobesili transparente “Putin je Orban je Janša“. Poleg tega, da se – če že kdo – prav oni nagibajo k Putinu, je dejstvo, da Viktor Orban ni hodil v isto šolo kot Kučan in Putin, ampak je bil njegov učni kurikulum diametralno nasproten – bil je namreč opozicija partiji. Madžarski premier kaj dosti drugega, kot da se je rokoval s Putinom ni storil, se je pa zato Kučan z njim objemal in si pripenjal na prsa obeležja zmage. Ravnanje Orbana s Putinom nima pravzaprav nič, madžarski premier je pač na široko odprl vrata madžarski manjšini, ki živi v Ukrajini – s tem se je Orban po robu nekoliko postavil Evropski uniji, ki je sicer zelo fleksibilna pri sprejemu ukrajinskih migrantov, ne pa odprta v enaki meri kot Orban. Vsaka država ima pravico, da se odloči, ali dovoli transport orožja – večina orožja pa tako ali tako prihaja preko največje poljsko-ukrajinske meje.

Foto: Epa

Za Slovence niso naredili nič, naredili pa so ogromno zase
Vse kar tranzicijska levica počne, je v svojem temelju protislovno, kot je protislovna tudi njihova ideologija. Še največje protislovje pa je to, da se zavzemajo za interese ljudi oziroma naroda, v resnici pa jim gre le za lastno dobrobit. Tranzicijska levica ali pa stranka SD v tridesetih letih samostojne Slovenije ni naredila niti ene stvari, ki bi imela pozitiven vpliv na slovenski narod. Podmladek SD-ja je vstopu v Nato temu nasprotoval celo formalno. V tridesetih letih za Slovence tako niso naredili nič, naredili pa so ogromno zase. Za narod in interese države jim je vseeno, vsako stvar izkoriščajo zgolj za to, da bi se vrnili nazaj na oblast – kar bi bila komedija, če ne bi bilo poleg tega tudi tragično. Obstaja namreč možnost, da pridejo nazaj in nadaljujejo z uničevanjem Slovenije.

Sara Bertoncelj