Trideset let po Demosu: je še mogoč preobrat?

Četrtega decembra 1989 so predstavniki novih političnih strank, ki so nastale tisto leto, po ustnem dogovoru, do katerega je prišlo en teden prej, tudi uradno podpisale dogovor o sodelovanju, kar je preraslo v koalicijo Demos. Slednja je nato v letu 1990 sestavila vlado.

Ime Demos (grška beseda za ljudstvo) naj bi predlagal Andrej Magajna iz Socialdemokratske stranke Slovenije (avtorstvo pripisujejo tudi njegovemu tedanjemu strankarskemu kolegu Matjažu Šinkovcu), vendar naj bi ime nove koalicije pomenilo okrajšavo za Demokratično opozicijo Slovenije.

Dogovor na Omanovi domačiji
Ustni dogovor o ustanovitvi je bil sklenjen na domačiji Ivana Omana v Zmincu pri Škofji Loki, teden dni kasneje pa je bil tudi uradno podpisan. Dokončno je bil Demos formiran 8. januarja 1990, ko so se mu uradno pridružili še Slovenska kmečka zveza in Zeleni Slovenije, kasneje pa še Slovenska obrtniška (kasneje imenovana Liberalna) stranka ter Sivi panterji. Sicer pa so bili prvi pobudniki Demosa Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije in Slovenski krščanski demokrati, kot ustanovitelji pa so bili kasneje v ustanovni izjavi podpisani Andrej Magajna, Rajko Pirnat, Dušan Plut, Marjan Podobnik, Jože Pučnik, Dimitrij Rupel, Ivan Oman, Katja Boh, Hubert Požarnik, Leo Šešerko in Lojze Peterle.

“Zamuda” Slovenske kmečke zveze
Nasploh je bila koalicija Demos dokaj pisana druščina ljudi, ki so bili leta 1989 že aktivni v novonastalih strankah – najprej sta se formirali Slovenska demokratična zveza, ki je združevala svobodno misleče razumnike (glavno jedro je predstavljal krog Nove revije), takoj za njo pa še Socialdemokratska zveza Slovenije, katere iniciativni odbor je nastal že po litostrojski stavki decembra 1987, vendar je trajalo več kot leto dni, da je nova stranka sploh lahko nastala. Nastanek SKD je bil precej zapleten, saj je najprej nastalo Slovensko krščansko-socialno gibanje, ki samo po sebi ni imelo strankarskih ambicij, zato je SKD nastala šele kasneje, njeno jedro pa so predstavljali intelektualci iz kroga Revije 2000. Sicer pa je bila najstarejša organizacija med Demosovimi ustanovitelji Slovenska kmečka zveza, ki je nastala že maja 1988, tik pred začetkom afere JBTZ – vendar se je morala vsaj v začetni fazi odreči svoji samostojnosti in se podvreči režimski SZDL. Ne glede na to je bil vodja SKZ Ivan Oman velik zagovornik vključitve v Demos, del organizacije pa se je temu upiral zaradi navezave na “mentorje” iz ZSMS. Tudi zato se je SKZ nekoliko z zamudo pridružila Demosu, sprva je sprejemala samo program. Vodstveno mesto v Demosu je pripadlo Jožetu Pučniku, disidentu in predsedniku socialdemokratov, ki je le malo pred tem nasledil Franceta Tomšiča.

Koalicija Demos je na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 dosegla rahlo večino, tako da je lahko sestavila vlado. Je pa zanimivo, da sta bila v vladi najmanj dva predstavnika tedaj opozicijske SDP.

Majniška deklaracija – temelj programaNastavki za skupni nastop novih strank so sicer obstajali že prej. Denimo maja 1989, ko je bila na zdajšnjem Kongresnem trgu javno razglašena Majniška deklaracija, ki se je zavzela za “suvereno državo slovenskega naroda”. To je bila še zadnja velika javna manifestacija, pri kateri je ZSMS še “držala linijo” z nastajajočo demokratično opozicijo. Kasneje pa tega ni bilo več. Koalicija Demos si je Majniško deklaracijo izbrala za temelj svojega programa, v vmesnem času pa so stare režimske strukture v duhu “sestopa z oblasti” sprejele ustavne amandmaje in zakonske spremembe, ki so legalizirale obstoj strank in večstrankarskih volitev. Seveda s figo v žepu, saj so računale na svoj privilegirani položaj in obvladovanje družbenih podsistemov, zlasti medijev in šolstva. Koalicija Demos je tako imela v času od svojega nastanka do prvih večstrankarskih volitev le štiri mesece časa za priprave, na volitvah pa je zmagala z rahlo večino. Mandatarstvo za sestavo vlade je pripadlo predsedniku SKD Lojzetu Peterletu, sredi meseca maja je vlada nato tudi prevzela oblast. Njena naloga je bila priprava na osamosvojitev, ki je bila v tistem času najprej izražena le s parlamentarno deklaracijo o suverenosti. Ker pa se priprava nove ustave do konca leta 1990 ni posrečila, so novembra predstavniki Demosa na internem posvetu v Poljčah na Gorenjskem sprejeli sklep o plebiscitu in ta je bil 23. decembra istega leta uspešno izveden. Sledilo je polletno obdobje s pripravami na uresničitev plebiscitne volje, čemur je sledila oborožena agresija JLA.

Plebiscit in kasnejši projekt države Slovenije sta bila posledica zvestobe koalicije Demos programu, ki je temeljil na Majniški deklaraciji iz leta 1989.

Kako se je začel razpad
Mandat Demosove vlade je trajal le dve leti, polovico rednega mandatnega obdobja vsake vlade. Koalicija Demos je razpadla že prej. Znamenja, ki so napovedovala konec koalicije, so se kazala že pred osamosvojitvijo, a glavno dejanje je bilo storjeno poleti 1991 še v času umika JLA, in sicer z Jambrekovim predlogom za kadrovske rošade, s katerimi bi Peterle postal predsednik skupščine, Igor Bavčar predsednik vlade, medtem ko bi France Bučar odšel na ustavno sodišče. Predlog ni bil sprejet. V tem času je že razpadla SDZ, Bavčar-Ruplova frakcija je ustanovila novo stranko, ki se je kasneje pridružila LDS, sama pa je gojila zelo kritičen odnos do SKD. Številni zapleti glede sprejemanja nove ustave in zakonov o lastninjenju, privatizaciji in denacionalizaciji so samo povečevali notranja nasprotja, kar je privedlo do razpusta Demosa na zadnji dan leta 1991. Konstruktivna nezaupnica vladi je sledila samo nekaj mesecev kasneje – v novo vladno koalicijo je vstopilo tudi nekaj Demosovih strank, vlado pa je vodil novopečeni predsednik LDS Janez Drnovšek. Kasnejši poskusi obnovitve Demosa se niso več posrečili, še najbliže temu je bila Slovenija jeseni 1996 ob skupnem nastopu SDS, SKD in SLS.

Glede na vsa dejstva se postavlja vprašanje, ali je sploh še mogoče doseči spremembe z novim skupnim nastopom pomladnih strank, kolikor jih je sploh še ostalo. Izkušnja z lanskih volitev kaže, da bo to čedalje teže. Bernard Brščič je v svojih zapisih že večkrat opozoril, da je takšna politična tehnologija stvar preteklosti. In navsezadnje: če ne prej, je vsaj pod sedanjim premierjem Marjanom Šarcem jasno, da se komunizem v Slovenijo vrača skozi glavna vrata, pri čemer so demokratične stranke same po sebi nemočne, da bi ga lahko ustavile. Kdo ve, morda pa bi ga zaustavilo kakšno novo civilno gibanje?

Je Pahorja izučila Šarčeva samovolja?
V predsedniški palači je v ponedeljek, 2. decembra, potekal sprejem v počastitev 30. obletnice ustanovitve Demosa, koalicije, ki je po navedbah predsednikovega urada odigrala odločilno vlogo v procesu demokratizacije in osamosvojitve Slovenije. Govorniki so izpostavili pomen dialoga med strankami za to, da je prišlo do osamosvojitve. Slavnostna govornika na sprejemu pri predsedniku republike Borutu Pahorju sta bila člana tedanjega predsedstva Demosa Hubert Požarnik in Matjaž Šinkovec. Nekdanji funkcionar SDZ Požarnik je v svojem govoru poudaril, da projekt Demosa ni bil projekt ozke skupine, pač pa se je za uspeh Demosa treba zahvaliti državljanom, Vatikanu in prvim državam, ki so priznale Slovenijo kot samostojno državo. Cilj Demosa ni bil revanšizem, celoten proces osamosvajanja pa ne bi tekel tako hitro in neboleče, če pri tem ne bi sodelovala tudi levica.

Po besedah Šinkovca v politiki nikoli ni bilo toliko dialoga kot tedaj in sam danes pogreša tak dialog. “Velike ideje terjajo veliko dialoga, tudi prepire, morda kanček nečimrnosti ali zamer, predvsem pa veliko dialoga, da lahko prevzamejo množice,” je dodal in svoj govor sklenil z ugotovitvijo, da smo bili Slovenci “pol stoletja prej razdeljeni in še danes celimo tiste rane, a takrat smo bili enotni”.

No, o tem, kaj pomeni dialog, si je verjetno k srcu vzel tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je bil v Demosovih časih poslanec SDP (naslednice ZKS), a se očitno vse bolj zaveda, da postaja za nomenklaturo le še “peto kolo”. Nedavno mu je poslušnost odrekel tudi predsednik vlade Marjan Šarec, ki je zavrnil zahtevo za sklic sveta za nacionalno varnost. Naj se vidi, kdo je gospodar v hiši!

Gašper Blažič