fbpx

Tudi tokrat poskus prevare na predsedniških volitvah!

Logar postaja favorit za predsednika republike. (Foto: sta)

Nekateri mediji so zadnje čase izpostavili veliko “težavo” Gibanja Svoboda, to je zadržke Milana Kučana do predsedniške kandidature Marte Kos, podpredsednice Golobove stranke, češ da vseh vodilnih funkcij v državi pa res ne more imeti Gibanje Svoboda.

 Temu je sledila dokaj bizarna, za marsikoga tudi presenetljiva reakcija premierja Roberta Goloba, češ da spoštuje Milana Kučana, ampak včasih nekdanji predsednik ustreli tudi kakšnega kozla. Ta izjava je postala ena najbolj opaznih, odkar se je Golob podal v politiko. Mnogi zanjo menijo, da ni iskrena.

Da je Kučanova primarna izbira Nataša Pirc Musar, je pokazala tudi ena prvih javnomnenjskih anket v sklopu predsedniških volitev, saj bi zanjo glasoval vsak četrti anketiranec. Sledi Anže Logar s približno 16 odstotki, drugi kandidati, tudi potencialni, bi dobili precej manj. V anketi je denimo Nina Krajnik, ki jo podpira krog civilne družbe, komaj zaznavna (1,5 odstotka).

Seveda moramo ankete jemati zadržano, saj večinoma ne predstavljajo resničnega razpoloženja volivcev, ampak so v funkciji inženirstva človeških duš, psihološkega vplivanja torej na vedenje množic. Ob tem ni zanemarljivo, da stara nomenklatura računa predvsem na prepoznavnost svojih “novih obrazov”. Nataša Pirc Musar, ki sedaj deluje v odvetniški pisarni, je bila še v devetdesetih letih prepoznaven obraz nacionalne televizije, nato je odšla v službo za strateško komuniciranje pri družbi Activa Group, potem je postala informacijska pooblaščenka. Tudi po koncu mandata je ostala v javnosti in se pojavlja s pretežno levičarskimi stališči.

Primer št. 1: Türk vs. Stanovnik

Ne glede na to pa je jasno, da tranzicijska levica ničesar ne prepušča naključju in bo po Pahorjevem odhodu na vsak način na predsedniško funkcijo pripeljala svojega človeka. To je sedaj že jasno in marsikaj smo se lahko naučili tudi iz preteklih volitev. Poglejmo primer iz leta 2007. Takrat je tranzicijska levica poslala v ogenj dva kandidata: Mitjo Gasparija in Danila Türka.

Ker se Janez Drnovšek takrat ni potegoval za drugi mandat, je bilo jasno, da bo predsednik republike nova oseba. Kot pomladni kandidat je nastopil Lojze Peterle, ki je prvotno celo vodil v javnem mnenju. Danilo Türk pa se v nasprotju z Gasparijem do takrat še ni vključeval v politiko, saj ga je javnost poznala predvsem kot veleposlanika Slovenije pri OZN, zato je bil za politiko dokaj svež obraz. Sprva naj bi se bil celo ponujal kot kandidat pomladnih strank za ljubljanskega župana, nato pa so ga v predsedniški tekmi podprle Zares, SD in DeSUS (LDS je imela takrat svojega kandidata Gasparija), zataknilo pa se je le pri borčevski zvezi.

Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin in takratni  predsednik Republike Slovenije Danilo Türk. (Foto: STA)

Sredi poletja 2007 je imel Türk govor na Rodiku, kjer je med drugim dejal: “Dejstvo, da je komunistična partija kot ena od organizatoric odpora zlorabila partizanstvo za lastno osvojitev oblasti in da je s partizanstvom legitimirala nedemokratični politični sistem, je treba priznati.” Zaradi tega govora se je – vsaj tako je kazalo v medijih – sporekel s tedanjim predsednikom Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janezom Stanovnikom. Slednji je kasneje za Delo dejal: “Türku sem že na Rodiku rekel, da bi bilo bolje, če bi tisto stvar o partizanstvu izpustil. Izjava je polna manipulacij in neresnic, zlasti pa je nesprejemljivo, da po partizanstvu pljuva predsedniški kandidat, čigar sponzor je stranka, kakršna je SD in v kateri so vsi nekdanji člani komunistične stranke. Če bi Türk govoril le o komunistih, je to njegova stvar. Toda lotil se je partizanstva, pri katerem pa je šlo za obrambo domovine. Reči, da je nekdo zlorabil partizanstvo za lastno osvojitev oblasti, je neumno in neresnično. Res pa je, da so pozneje z manipulacijami in mahinacijami komunisti druge izrinili in sami prevzeli oblast, toda to je povojna oblast, ki se nas ne tiče. V tem pogledu je partizanstvo nedolžno in nedostojno je, da nekdo pljuva po tem zaradi političnega obračunavanja.”

Janez Stanovnik v Dražgošah 8. januarja 2012, ko je napadel ameriškega veleposlanika Josepha Mussomellija. (Foto: STA)

Seveda pa je bilo jasno, da je šlo pri tem “sporu” samo za nekakšen teater, za “friziranje” javnega mnenja. To se je pokazalo v drugem krogu, ko je Türk močno premagal do tedaj favoriziranega Peterleta. Izkazalo se je namreč, da je Türk na račun zaigranega spora s Stanovnikom pridobil precej potencialnih Peterletovih volivcev, seveda poleg vseh tistih, ki so podpirali tranzicijsko levico. Brž ko so bile volitve mimo, so bili spori med Türkom in Stanovnikom pozabljeni, Türk pa je kot predsednik v svojem edinem mandatu hitro poskrbel za nekaj škandaloznih izjav, na primer tisto o žrtvah iz Hude jame kot “drugorazredni temi”. To je tudi razlog, zakaj moramo biti skrajno zadržani do podobnih trenj, ki se sedaj dogajajo na relaciji Nataša Pirc Musar vs. Marta Kos. Pirc Musarjeva je Marti Kos tako nedavno očitala nekakšno “orbanizacijo” Slovenije.

Nataša Pirc Musar in Marta Kos (foto: STA)

Morda še nekaj o tem, kako se je Türkova predsedniška kariera končala: leta 2012 ga je premagal izzivalec Borut Pahor, pred tem predsednik SD in premier v mandatu 2008–2011. Mandat predsednika vlade je Pahorju sicer skrajšal odhod Zaresa iz koalicije in posledično predčasne volitve. Pahor je na kongresu SD v Kočevju vodenje stranke prepustil Igorju Lukšiču, čeprav se je za novi mandat predsednika SD tudi sam potegoval (in izgubil le za deset glasov). Vendar je “častno izgubil” v zameno za zagotovilo, da ga bo SD podprla v tekmi za predsednika republike.

Primer št. 2: Pahor vs. Šarec

Podoben scenarij kot na volitvah leta 2007 se je zgodil leta 2017 – tudi takrat smo imeli v drugem krogu dva kandidata tranzicijske levice, le da Pahor ni bil več v vlogi izzivalca, pač pa v vlogi tistega, ki je moral braniti svoj prvi mandat. Za izzivalca je politično podzemlje takrat nastavilo do tedaj politično malo znanega kamniškega župana Marjana Šarca, ki v normalnih razmerah ne bi smel imeti velike vloge. Vendar jo je imel, saj ga je medijsko-propagandni aparat začel takoj napihovati, celo do te mere, da se je uvrstil v drugi krog, Borut Pahor pa je zmago ubranil s precej tesnim izidom (prejel je 53 odstotkov glasov). V jedru tranzicijske levice so se sicer zavedali, da je Pahor nesporni favorit in ga bo težko premagati, kljub temu pa je bil izid za marsikoga skoraj šokanten. Izkazalo se je, da je ob dokaj šibki volilni udeležbi (manj kot polovica) na volitvah v glavnem nastopal levi del volilnega telesa.

Borut Pahor in Marjan Šarec pred predsedniškimi volitvami 2017. (Foto: Nova24TV)

Bojan Požar je že v predvolilni kampanji opozoril, da gre pri kandidaturi Šarca v resnici za pripravo na parlamentarne volitve, ki so sledile osem mesecev kasneje (junij 2018). Izkazalo se je, da je bilo to res, saj je v roku nekaj mesecev Šarčeva lokalna lista postala vsedržavna stranka, vseeno pa ni dosegla prvega mesta na volitvah. Je pa kljub temu Šarcu uspelo, da je ob pomoči “mavrične” koalicije petih strank postal premier, seveda do trenutka, ko je vrgel puško v koruzo. Vladal je le leto in pol.

Te volitve pa so tudi potrdile dokaj grenko izkušnjo pomladnega tabora, da drenjanje na sredini in tajitev svojih političnih korenin ne prinaša uspeha, ampak prej poraz. Zato tistih (od strank potrjene) predsedniških kandidatov, ki dosežejo slabši rezultat od svoje stranke na volitvah, ne moremo imeti za uspešne. A navsezadnje je LDS že leta 1992 ponudila svojega “slamnatega” kandidata. To je bil takrat eden redkih pravih liberalcev, ekonomist, disident in publicist Ljubo Sirc. Na volitvah je dobil samo drobtinice, saj so volivci LDS množično podprli Milana Kučana, tako da je zmagal že v prvem krogu.

 

Marta Kos kot nadomestilo za Goloba?

Prav oba našteta primera bi morala biti dovolj jasno opozorilo, zakaj ne smemo nasesti provokacijam, ki prihajajo iz globoke države. Ko gre za izjave Kučana, Pirc Musarjeve in Kosove, gre za zelo dobro premišljene izjave, ki pa niso iskrene, pač pa so izrečene zaradi določenega javnomnenjskega učinka. Že zdaj je tranzicijska levica dosegla dokaj velik uspeh, ker ji je uspelo razdrobiti tako ali tako šibko pomladno stran, ki jo v državnem zboru zastopata samo dve stranki, skupnega kandidata civilne družbe in obeh opozicijskih strank pa očitno ne bo.

Če ob tem upoštevamo vnovično dvigovanje glave gejevskega lobija, ki želi NSi čim bolj distancirati od SDS (zato tudi vzdržanost NSi ob glasovanju o tem, ali naj se novi zakon o RTV sprejema po nujnem postopku). Če se bo v predsedniško kampanjo znova vključila Ljudmila Novak, pa bi to pomenilo še več možnosti, da bo po Pahorjevem odhodu funkcijo zasedel nekdo iz tranzicijske levice. Tudi če to ne bo Marta Kos, to pomeni, da jo bodo morda uporabili kot morebiten nadomestek za Roberta Goloba, ki mu analitiki ne napovedujejo dolgotrajnega delovanja na čelu vlade.

Dejstvo pa je, da je tranzicijska levica odpravila svojo šibkost, ki se je kazala skozi strankarsko razdrobljenost: po zgledu kongresa LDS iz leta 1994 (kjer sta v ozadju sodelovala Kučan in boter vzporedne ekonomije Niko Kavčič) je Gibanje Svoboda vase posrkalo LMŠ in SAB. Če pa bi se po kakšnem scenariju zgodil vstop NSi v koalicijo, bi to pomenilo njen politični izbris na naslednjih volitvah, kar bi bil spet uspeh za politično podzemlje, saj bi SDS ostala povsem osamljena.

Gašper Blažič