Udbaš Jerko Čehovin klavrno izgubil tožbo proti Janši

Jerko Čehovin, Foto: STA

Nekdanji poslanec Pozitivne Slovenije in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Postojna Jerko Čehovin je izgubil zasebno tožbo proti Janezu Janši, zaradi njegove izjave v državnem zboru, da je bil Čehovin “v bivšem režimu po podatkih arhiva ne samo sodelavec, ampak uslužbenec UDBE, pripadnik organizacije, ki je po sodbi Vrhovnega sodišča bila zločinska”. 

Okrajno sodišče v Ljubljani je po sodnici Daši Sikošek zavrnilo več tožbenih zahtevkov, med katerimi je tožeči Jerko Čehovin od Janeza Janše zahteval preklic trditev ter opravičilo in plačilo 9500 evrov s stroški, namesto tega pa je Čehovinu naložilo plačilo stroškov sodnega postopka v višini 1228,90 evra.

Dejstvo, da je bil nekdanji poslanec Jankovićeve stranke član Udbe, je bilo že večkrat objavljeno v medijih, da je bil registrirani sodelavec Službe državne varnosti (SDV) pa izhaja iz Centralne abecedne evidence Republiškega sekretariata za notranje zadeve iz leta 1987, gradivo pa je v celoti del Arhiva RS. Poleg tega je sodišče zaslišalo več prič, ki so potrdile, da je imel Čehovin v udbovski evidenci oznako 55000.

Svoboda izražanja je v političnem govoru le izjemoma omejena
S to šifro označeni sodelavci so po seznamu udba.net, ki ga je objavil Dušan S. Lajovic, pomenili opuščenega sodelavca SDV, ki pa je nekoč aktivno in zavestno sodeloval s SDV. Sodišče se je ukvarjalo tudi s pomenom pojma “opuščenega sodelavca”, Janša pa je na zaslišanju pojasnil, da tudi poklicno zaposlenim uslužbencem Udbe v delovni knjižici ni pisalo, da delajo za Službo državne varnosti, temveč so bili pod krinko zaposleni v različnih podjetjih, kot je na primer Postojnska jama, kjer je bil Čehovin dolgoletni direktor. Poleg tega je bil uslužbenec Udbe lahko tudi nekdo, ki je bil direktor podjetja in je bil hkrati sodelavec, saj je na ta način dobil dodatno plačilo.

Kot bistvene argumente za neutemeljeno tožbo Čehovina je sodišče vzelo okoliščine, v katerih je bila izjava izrečena in na koga se je nanašala, saj je šlo za parlamentarno razpravo, ki je bila v javnem interesu, temeljila pa je na sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Skladno z njo je svoboda izražanja le izjemoma omejena, saj gre za političen govor par excellence.

C. Š.