Ustavni sodnik Jaklič v svojem odklonilnem ločenem mnenju v primeru Kangler: Preiskovanje sumov protipravnih zlorab je tako dopustno kot tudi nujno!

Foto: USTRS/STA

Potem ko je večina ustavnih sodnikov odločila, da do končane odločitve Ustavnega sodišča RS glede sodnikov zadrži izvajanje parlamentarne preiskave, ustanovljene za ugotavljanje zlorab v pravosodju (primer Kangler), ker naj bi takšna preiskovalna komisija lahko povzročila nepopravljivo škodo za neodvisnost sodstva, je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki je glasoval proti zadržanju parlamentarne preiskave o zlorabah v pravosodju, v svojem odklonilnem ločenem mnenju pojasnil svojo odločitev in poudaril, da je preiskovanje sumov protipravnih zlorab tako dopustno kot tudi nujno!

Glede navedbe večine sodnikov, da bi takšna preiskovalna komisija lahko povzročila nepopravljivo škodo za neodvisnost sodstva, Jaklič uvodoma izpostavlja, da gre za povsem površinski zaključek, večina se namreč sploh ni spustila v presojanje, kako bi do takšnih posledic, glede na zamejenost akta o parlamentarni preiskavi, sploh lahko prišlo. Ta prav tako ni presodila, ali poleg očitne zamejenosti akta ne obstaja morda način, ki bi takšno domnevno grožnjo povsem onemogočil, pri tem pa zastavljene preiskave sploh v ničemer ne bi oviral, kaj šele preprečil. “Večina se v obe vprašanji ni spuščala, čeprav sta pri zadržanju prav ti vprašanji ključni za utemeljen odgovor glede zadržanja oziroma nezadržanja.”

Komisija je, sodeč po aktu o parlamentarni preiskavi, zastavljena tako, da preiskuje izkazane sume protipravnih zlorab v pravosodju, torej išče dokaze o protipravnih pritiskih na sodnike od zunaj pri njihovem sojenju v konkretnih primerih, na primer s strani politikov in drugih nosilcev javnih funkcij, kar bi bila očitna zloraba, ter dokaze o tem, da je nek sodnik sodil po zunanjih navodilih, torej izven okvirov sodečega senata, morebiti na podlagi kakšnih obljubljenih ugodnosti.

Foto: Arhiv Nova24TV

Preiskovanje sumov protipravnih zlorab dopustno in nujno
Jaklič v odklonilnem ločenem mnenju poudarja, da “niti iz ene določbe akta o parlamentarni ne izhaja, da je komisija zastavljena tako, da bi klicala na odgovornost sodnike za njihovo mnenje, torej zato, ker so po svoji najboljši vesti v skladu z ustavo, zakonom in znotraj polja razumnega nesoglasja v svobodni demokratični družbi, tj. izven polja očitnih protipravnosti v povezavi s pritiski ali nedovoljenimi navodili izven dovoljenega pravnega okvira, presodili, kakor pač so”. Pri tem pa izpostavlja, da je nekaj povsem drugega preiskovati sume protipravnih zlorab kot pa ugotavljati, ali je določen sodnik odločil prav ali ne, ter ga za njegovo stališče klicati na odgovornost. Medtem ko je slednje nedopustno, je prvo povsem dopustno in je nujno preiskovati.

Vsakdo v okviru svojih pristojnosti lahko preiskuje protipravne zlorabe v pravosodju, izpostavlja Jaklič. “Policija, tožilstvo in sodišča v okviru formalne disciplinske, kazenske in civilne odgovornosti, neodvisno (preiskovalno) novinarstvo v okviru svojega razkrinkanja in iskanja dokazov, saj brez takšnega novinarstva prenekatera zloraba do policije in tožilstva sploh ne more priti, prav tako civilnodružbene organizacije, ki bdijo nad zlorabami v pravosodju in v družbi nasploh, pa seveda tudi ministrstvo za pravosodje in ne nazadnje vsaka državljanska in vsak državljan.” Po besedah Jakliča imamo v sodobni demokraciji v okviru svoje vloge prav vsi odgovornost bdeti nad tem, da do zlorab v kateri izmed vej oblasti ne prihaja. “Zakaj torej v okviru preiskovalnih pristojnosti državnega zbora preiskava, ki nima niti zob kazenske niti civilne preiskave, ampak je še najbolj podobna novinarskemu in civilnodružbenemu prediskanju morebitnih dokazov, ne bi mogla potekati?” se sprašuje Jaklič.

Foto: iStock

Po prepričanju Jakliča je trditev, da zlorab v pravosodju ne bi smeli preiskovati v smislu iskanja morebitnih dokazov o teh zlorabah, absurdna in očitno neresnična. “Pomeni, da moramo v trenutku prav tako zadržati in nato ukiniti svobodno in neodvisno novinarstvo (free press), prepovedati delovanje civilnodružbenih organizacij, ki odkrivajo zlorabe oblasti, vključno s pravosodno, državljanom odpraviti pravico do pridobitve informacij javnega značaja, s katerimi lahko ugotavljajo, ali je do zatrjevanih zlorab pri delovanju sodne veje v resnici prišlo.” V primeru, če bi preiskovanje zlorab v kateri izmed vej oblasti prepovedali ali zadržali, bi bil s tem ukinjen nič manj kot en od predpogojev za delovanje svobodne demokratične družbe.

Preiskovanje sumov protipravnih zlorab je po besedah Jakliča tako dopustno kot tudi nujno, ugotavljanje, ali je v okviru njegove vloge, kar izključuje protipravne zlorabe “od zunaj”, neki sodnik odločil prav ali ne, ter ga za njegovo stališče klicati na odgovornost, pa nedopustno. Če bi na plano prišli jasni in nedvoumni dokazi o zlorabah, bodisi kot rezultat preiskav s strani parlamentarne preiskave, novinarjev, civilnodružbenih organizacij ali kateregakoli državljana, bi to bilo “koristno za presojo državljank in državljanov ne le glede zlorab v pravosodju, temveč, če se tudi takrat ne bi nič zgodilo, tudi glede zatrjevanih zlorab glede formalnih institucij nadzora nad zlorabami v pravosodju”.

“Checks and balances” temelji na nezaupanju vej oblasti
“Državni zbor ima v sodobni demokratični družbi pomembno mesto pri preprečevanju zlorab katerekoli veje oblasti, še posebej, če so zlorabe, ki se zatrjujejo, sistemske in če neka družba še ne temelji na globoko ukoreninjeni demokratični tradiciji,” izpostavlja Jaklič in dodaja, da je bistvo ustavnega ustroja delitve oblasti, kot enega od predpogojev svobodne demokratične družbe, ravno v medsebojnem nadzoru vej oblasti zoper zlorabe. Po besedah Jakliča se še študent prvega letnika ustavnega prava na univerzi katere izmed držav demokratične tradicije Zahoda, najprej seznani z aksiomom, da ustavni ustroj zavor in ravnovesij med vejami oblasti (checks and balances) ne temelji na medsebojnem zaupanju vej oblasti, ampak na njihovem nezaupanju. Eno od bistev delovanja ločenih vej oblasti je v medsebojnem nadzoru zoper zlorabe, poudarja Jaklič in dodaja, da kdor bi trdil, da državni zbor ne bi smel bdeti nad morebitnimi zlorabami preostalih vej oblasti in jih v okviru svoje specifične vloge preiskovati, v resnici ne bi točno vedel, kaj govori.

Preiskava državnega zbora ne more neposredno vzpostaviti nobenih sankcij
Glede na to, da državni zbor ni organ formalnega pregona zlorab, njegova preiskava sama seveda ne more neposredno vzpostaviti nobenih disciplinskih, kazenskih in civilnopravnih sankcij. Te lahko vzpostavijo le formalne poti pregona s končno razrešitvijo v okviru sodnega varstva. Po prepričanju Jakliča je povsem na mestu in celo nujno, da akt o parlamentarni preiskavi jasno pove, da rezultat takšne preiskave same ne more biti ugotovitev kazenskopravne, civilnopravne ali disciplinske odgovornosti. Lahko je le neka predhodna ocena poslancev, politikov, o tem, kakšen pomen bi tako zbrani dokazi potencialno lahko imeli za morebitne formalne postopke v nadaljevanju. Pri tem pa je potrebno zavedanje, da ocena, ki je ne daje sodnik niti tožilec ali katerikoli drugi od formalnih organov pregona, ne more biti drugačna kot politična. “Zatorej je tudi opredelitev, da gre pri rezultatu parlamentarne preiskave za politični poskus doprinosa k ugotavljanju odgovornosti glede zlorab, povsem natančna.” Pri tem torej ne gre za preiskovanje in klicanje na odgovornost zaradi mnenj sodnikov pri sojenju.

Foto: STA

V mnenju je Jaklič izpostavil, da se zdi, da se je večina ustavnih sodnikov zanašala zgolj na to, da bo besedna zveza “politična odgovornost sodnikov” v ušesih javnosti že sama po sebi zvenela dovolj nepravilno, da bo ta prikimala njihovi odločitvi ne glede na dejansko vsebino akta o parlamentarni preiskavi in ne glede na pomanjkanje vsebinskih argumentov, ki jih večina za svojo odločitev tako ni ponudila. “Argumentativno bolj temeljit pristop pokaže, da se določbe akta o parlamentarni preiskavi osredotočajo izključno zgolj na preiskavo morebitnih hudih kršitev v smislu protipravnih zlorab od zunaj in s ciljem zagotoviti rezultatsko sojenje posameznega sodnika v nekem konkretnem primeru ne glede na njegovo prvovrstno ustavno dolžnost neodvisne presoje,” izpostavlja Jaklič.

Ne le da prav nobena določba akta te parlamentarne preiskave po besedah Jakliča ne usmerja v ugotavljanje sodnikove odgovornosti za njegovo mnenje kot takšno, poleg slednjega bi ustavno sodišče prav tako moralo pojasniti tudi to, da zloraba takšne ustavno zamejene parlamentarne preiskave ob primerni ustavnoskladni razlagi sploh ni mogoča. Namreč, vsak sodnik je hkrati upravičen in dolžan, da odkloni pričanje glede kakršnegakoli vprašanja, ki ni povezano z vprašanjem zlorabe funkcije, ampak se tiče zgolj njegovega mnenja v okviru sojenja. Jaklič poudarja, da je sodnik dolžan odgovarjati zgolj in samo na predstavljene dokaze o protipravni zlorabi, npr. o tem, da nekdo priča, da se je s sodnikom vnaprej dogovoril, kako bo sodil v nekem primeru, da se o tem ali kaki podobni zlorabi predoči kak materialni dokaz ali neprekinjen krog indicev, ki vsi brez izjeme kažejo na takšno ali podobno neposredno zlorabo. Glede na to, da imajo sodniki vso možnost odkloniti odgovor na morebitno vprašanje, ki bi preseglo izrekanje o predstavljenih dokazih zlorab, v neodvisnost sodstva torej sploh ne bi bilo mogoče poseči.

Odločitev večine je Jaklič označil kot eno tistih, ki ne temeljijo na dovolj poglobljenem in vzajemnem diskurzu boja argumentov na najvišji argumentativni ravni, čemur naj bi bila ustavna sodišča sicer namenjena. Pri tem pa je problematiziral odločitev, da tokrat večina s preglasovanjem svoj sklep javno objavi takoj, torej še pred pisanjem ločenih mnenj, in to kljub temu, da se s tem v bistvu izniči del bistva ločenih mnenj, ki je v tem, da morda prepričajo katerega od sodnikov ali sodnic, kar pa ni mogoče v primeru javne objave sklepa. “Slučajev, ko večina daje prednost sami odločitvi in ne argumentaciji, je – še posebej v politično nabitih primerih – v tej sestavi sodišča mnogo preveč,” je prepričan Jaklič.

Hana Murn